dr. Marjan Žnidarič, predsednik ZZB za vrednote NOB Maribor
Spoštovane tovarišice in tovariši, dragi svojci ustreljenih talcev, cenjene udeleženke in udeleženci današnje spominske slovesnosti!
Letošnjo spominsko svečanost ob 2. oktobru v spomin na najbolj črni dan v zgodovini slovenskega Maribora, ko so nacisti v enem dnevu na dvorišču sodnih zaporov ustrelili kar 143 slovenskih domoljubov samo zato, ker so ljubili domovino in rodno grudo, posvečamo tudi tri četrt stoletnemu jubileju od začetka oboroženega odpora proti okupatorjem in od prvega streljanja talcev, ki spada med najbolj krvave okupatorjeve zločine na slovenskih tleh med drugo svetovno vojno. Zato mi dovolite, da o tem okupatorjevem genocidnem ukrepu povem nekaj več.
Po najhujši obliki nasilja, po streljanju talcev, kakor običajno imenujemo vsa plakatirana streljanja v okupirani slovenski Štajerski do leta 1945, je nacistični okupator posegel po prvih odporniških akcijah. Nacisti so streljali Slovence kot povračilni ukrep, kot odgovor na partizanske in sabotažne akcije ali na likvidacije okupatorjevih funkcionarjev in sodelavcev. Vse osebe, ki so bile ustreljene so bile posredno ali neposredno tesno povezane z osvobodilnim gibanjem. Nacisti so se izraza »talec« izogibali in ga le redko najdemo v okupatorjevih dokumentih. Prvič se je ta izraz pojavil v okrožnici glavnega državnega varnostnega urada 30. junija 1941, v kateri so bila navodila za »posebno obravnavo tujerodnih nasilnikov, saboterjev in plenilcev na zasedenih območjih Spodnje Štajerske, Južne Koroške in Kranjske«. Na slovenskem Štajerskem in Gorenjskem so nacisti določila te okrožnice uporabljali nekoliko prilagojena specifičnim razmeram v teh pokrajinah. Streljali so namreč ljudi, ki z akcijo, ki je navedena na razglasu, niso bili povezani(ali pa zelo redko), so pa bili sodelavci osvobodilnega gibanja oziroma »politično zelo obremenjeni« kot je bilo napisano v navodilih.
Oseb, ki so bile usmrčene in katerih usmrtitev so nacisti objavili z razglasi namreč ni obsodilo nobeno sodišče. 14. avgusta 1941 je bila izdana posebna odredba o aretacijah zaradi maščevanja po uporniških akcijah. Dva dni pozneje so jo dopolnili z ukazom, da se morajo povračilni ukrepi izvesti brez odlašanja takoj po sabotažnih oziroma partizanskih akcijah in da je treba pri izbiri oseb, ki bodo aretirane stopiti v stik s krajevnimi organizacijami Štajerske domovinske zveze. Na osnovi pooblastil, ki sta mu jih dajali pravkar omenjeni odredbi šefa civilne uprave dr. Sigfrieda Uiberreitherja, je poveljnik varnostne policije in varnostne službe Otto Lurker vse do odhoda iz Spodnje Štajerske sam odločal o usmrtitvi talcev. Ko je po kapitulaciji Italije višji vodja SS in policije v 18. vojaškem okrožju Erwin Rösener postal vodja operativnega štaba za uničevanje band, je on dokončno odločal o usodi talcev. Z odločbo o smrtni kazni so bili politični jetniki seznanjeni le nekaj ur pred usmrtitvijo.
Na slovenskem Štajerskem nacisti niso streljali klasičnih talcev, ampak iz taktičnih razlogov izključno politične zapornike. Želeli so ohraniti javno mnenje na svoji strani, s čimer bi dokazali, da gre res za spontani proces regermanizacije dežele. Istočasno pa so se hoteli čim prej in na utemeljen način znebiti vseh, ki so ta proces ovirali. Zato so ubijali samo tiste, ki so bili nasprotniki nacizma in so to s svojo aktivnostjo tudi pokazali. Da so nekoga označili za takega, je zadoščala že malenkost. Zasledovali so dva cilja hkrati – rešiti se nasprotnikov, ostalo prebivalstvo pa zastrašiti. Račun se jim ni izšel.
Pri streljanju na slovenskem Štajerskem torej ni šlo za noben sodni, ampak le policijski postopek, ki ga je spremljalo strašno mučenje in izsiljevanje. Aretirani so bili brez pravne zaščite, prepuščeni na milost in nemilost gestapovskim krvnikom. Nihče, ki so ga nacisti prijeli zaradi sodelovanja v osvobodilnem gibanju, se njihovi torturi ni izognil. Kljub temu je bilo le malo takih, ki so klonili, kasti večina se je zavedala, da s tem ne bodo rešili ne sebe ne svojcev. Pogum ljudi, ki so sledili pozivu na vstajo proti neprimerno močnejšemu okupatorju, je bil veliko večji od strahu pred trpinčenjem v gestapovskih mučilnicah in smrtjo, ki jim je grozila. Klic po obrambi domovine je velikokrat prevladal pred nevarnostjo, ki je grozila njihovim družinam. Usmrtitvam talcev so namreč običajno sledile strašne tragedije njihovih svojcev. V mnogih primerih so nacisti uničili cele družine.
V času nacistične okupacije je bilo na slovenskem Štajerskem ustreljenih 66 skupin talcev, katerih usmrtitev je bila objavljena z razglasi, eno skupino pa so obesili. V objavljenih streljanjih so nacisti ubili 1590 talcev, med njimi je bilo 82 žensk. Največ talcev, skoraj 55%, je bilo ustreljenih v letu 1942. Poleg tega je bil po doslej znanih podatkih 301 Slovenec ustreljen v neobjavljenih streljanjih. Skupno torej kar 1891 ustreljenih. Prvih 10 talcev na slovenskem Štajerskem so nacisti ustrelili 30. julija 1941 v gozdu Dobrava pri Brežicah. To so bili člani krške uporniške skupine. Na mariborskem območju je bilo prvih 6 talcev ustreljenih 10. avgusta v gozdu pri Miklavžu, na notranjem dvorišču sodnih zaporov v Mariboru pa je prvih 10 talcev bilo ustreljenih 24. avgusta 1941. Največjo morijo so nacisti pripravili 2. oktobra 1942, ko je bilo na dvorišču sodnih zaporov v Mariboru ustreljenih 143 talcev. Na okupatorjevem razglasu o tem streljanju je 144 imen, vendar Jože Novak ni bil ustreljen, nacisti so ga poslali v koncentracijsko taborišče. V zadnjem objavljenem streljanju, ki je bilo 3. aprila 1945 v Mariboru so nacisti ustrelili 18 ljudi. Sicer pa je bila žalostna zgodovina nacističnih ubijanj talcev na slovenskem Štajerskem po letih naslednja: v letu 1941 je bilo 12 streljanj, ustreljenih pa 174 talcev. Leta 1942 so bila streljanja samo v Mariboru(16 kat) in Celju(5 krat), v skupno 21 streljanjih je bilo ustreljenih 866 ljudi. V letu 1943 je v samo štirih streljanjih padlo najmanj žrtev – 55. V 17 streljanjih leta 1944 je padlo 230 talcev. V letu 1945 je streljanje talcev doseglo svoj drugi vrh, saj je bilo v samo štirih mesecih v 12 streljanjih in enem obešenju usmrčenih 265 ljudi. Največ talcev je bilo ustreljenih v Mariboru – 689, v Celju 374, v drugih krajih slovenske Štajerske pa 527. Posmrtne ostanke talcev, ki so jih ustrelili na dvorišču sodnih zaporov v Mariboru in v celjskem Starem piskru, so nacisti s kamioni zvozili v Gradec in jih sežgali v krematoriju graškega pokopališča, oziroma so jih tam pokopali, kadar je bil krematorij preobremenjen.
Ko govorimo o streljanju talcev, ne smemo mimo poslovilnih pisem, ki so jih pred nasilno smrtjo napisali zavedni slovenski ljudje. Napisali so jih sinovi in hčere slovenskega naroda, ki niso klonili pred veliko nacistično silo in so bili z vsem srcem predani osvobodilnemu boju slovenskega naroda ter so bili za svobodo domovine pripravljeni žrtvovati svoje življenje. Poslovilna pisma so dragoceni dokumenti, ki z veliko močjo pričajo o našem boju za svobodo, hkrati pa so svojcem dragocen spomin na njihove starše, brate, sestre, sinove in hčere. Poslovilna pisma pa niso le dokument in niso le spomin, so naše narodne svetinje. Napisana so bila svojcem v slovo, napisana pa so bila tudi vsemu trpečemu in bojujočemu se slovenskemu ljudstvu v najtežjem, a tudi najslavnejšem obdobju njegove zgodovine.
O tem govori tudi pretresljiva monografija »Poslovilna pisma žrtev za svobodo«, ki sta jo skupaj pripravila Muzej narodne osvoboditve Maribor in Muzej novejše zgodovine Celje in je doslej doživela že tri izdaje. Knjigo je strokovna javnost ocenila za enega najpomembnejših dokumentov slovenskega pismenstva. V tretji izdaji monografije je objavljenih 274 pisem, ki jih je napisalo 265 avtorjev, med njimi 17 žensk. Legalnih je 233 pisem, od tega samo od streljanja 2. oktobra 1942 kar 52. Za vsa legalna poslovilna pisma velja, da nič ne povedo o razmerah in ravnanju v zaporu, ker so bila pisana pod strogim okupatorjevi nadzorom. Kljub temu pa se da med vrsticami številnih pisem razbrati marsikaj; predvsem veliko kljubovalnost in trmo do okupatorja, ki se je najbolj kazala v veliki narodni zavednosti.. Večina jih je tik pred smrtjo uspela potlačiti bolečino in strah.
Nacisti so le v določenem obdobju, in to od septembra 1941 do konca oktobra 1942, dovoljevali talcem, da so se lahko s pismom poslovili od svojcev. Svoje poslednje vrstice svojcem so talci smeli napisati neposredno pred smrtjo, ko so čakali na ustrelitev. Ob tem se postavlja vprašanje, zakaj so nacisti nekaj časa dovoljevali pisanje pisem in kaj so hoteli s tem doseči. Pričakovali so, da bodo pisma svarilo svojcem pred nevarnostjo, svarilo psihično zlomljenih oseb, ki se kesajo svoje odločitve za upor proti okupatorju. Pričakovali so tudi, da bodo ta pisma ponesla med Slovence strah in obup. Zgodilo se je nasprotno. Večina piscev poslovilnih pisem tolaži svojce, jih hrabri in utrjuje vero v zmago nad okupatorjem.
Občudovanja vredna je psihična trdnost in umirjenost pišočih, ki jo bralec na eni strani zazna kot vdanost v usodo, na drugi strani pa kot upornost, ki se kaže predvsem v prošnjah domačim, naj bodo trdni, naj ne žalujejo, da je »tako pač moralo biti«(da so se zavestno odločili za odpor proti okupatorju!). Na primer Jože Fluks, ki je bil ustreljen 30. marca 1942 v Mariboru, je v svojem kratkem poslovilnem pismu med drugim zapisal:«Dragi moji! Danes sem bil obsojen na smrt! Ne žalujte za menoj, bodite hrabri, kakor sem hraber jaz. V duhu Vas vse poljubljam …«. Ali pa besede mlade 19-letne skojevke Ane Slokan iz Hrastnika, ki so jo nacisti ustrelili v Celju 30. julija 1942 in je domače takole tolažila: »Ljubi domači! Ko se poslavljam od vas, Vas prav lepo pozdravim in Vam povem, da grem z lahkim srcem na drugi svet …«. Kratke in velike besede.
Večina pisem izraža nekakšno stoično vdanost v usodo, ki pa je samo navidezna, saj hkrati odseva tudi upornega duha vseh, ki so se odločili za upor proti okupatorju in že ob svoji odločitvi računali s tem, da jih lahko doleti tudi najhujše. Zanemariti tudi ne smemo dejstva, da je bila večina pisem napisana leta 1942, kar 210, ko je nacistični okupator izvajal nad Slovenci najhujše nasilje in je nacistična Nemčija še imela uspehe tudi na svetovnih bojiščih. Moralna moč ustreljenih je bila izredna, kar samo dokazuje, da se za odpor proti okupatorju niso odločali nezreli, značajsko pokvarjeni ali moralno izprijeni ljudje, kot je to skušal prikazati okupator, temveč večinoma značajsko trdni in moralno neoporečni nasprotniki nacizma, ki so dovolj zgodaj spoznali, da okupatorjevi raznarodovalni ukrepi v okupirani slovenski Štajerski Slovencem dopuščajo samo eno alternativo, predati se na milost in nemilost nacistom in se pustiti potujčiti ali se priključiti osvobodilnemu boju. Tretje opcije na slovenskem Štajerskem ni bilo. Tudi zato streljanja talcev in sporočila njihovih poslovilnih pisem štejemo za eno najbolj tragičnih in obenem veličastnih poglavij v zgodovini slovenskega osvobodilnega boja v drugi svetovni vojni.
Spomin nanje pa naj nam bo tudi večni opomin, da svoboda in mir nista samoumevna, da so se zanju v najtežjih zgodovinskih preizkušnjah žrtvovali in umirali najboljši sinovi in hčere slovenskega naroda.
