Dr. Ljubica Jelušič, podpredsednica ZZB za vrednote NOB Slovenije, na tradicionalni slovesnosti v počastitev ustanovitve Gubčeve brigade, 12. brigade in Mokronoške čete na Trebelnem (Občina Mokronog-Trebelno), 10. septembra 2016.
Spoštovani tovariši in tovarišice, dragi prijatelji, pozdravljam vas v imenu ZZB NOB in se najprej zahvaljujem vsem, ki ste pripravili današnjo slovesnost. Posebna pozornost gre praporščakom, ki ponosno nosite prapore partizanskih enot, združenj zveze borcev in veteranskih ter domoljubnih organizacij. Moje spoštovanje gre vsem partizanom in aktivistom, ki ste danes z nami, pa tudi vsem, ki ste kot otroci doživljali vojno vihro. Posebej vesela sem, da se prireditve udeležuje naš predsednik ZZB NOB dr. Tit Turnšek.
Ob prihodu na to prireditev sem imela priložnost obiskati nekaj spomenikov NOB v občini Mokronog – Trebelno in z veseljem ugotavljam, da zanje lepo skrbite, za kar gre zahvala tako občini Mokronog Trebelno in županu Antonu Mavru kot tudi občinski organizaciji ZZB. Posebej pomembno je, da ste ohranili spoštljiv odnos do naših prednikov, ki so se borili in žrtvovali za svobodo svoje domovine. In da ste ponosni na prispevek, ki ga je v narodnoosvobodilnem boju dala Dolenjska.
Danes se poklanjamo spominu na ustanovitev Gubčeve brigade, do katere je prišlo 4. Septembra 1942 na Trebelnem. Brigada je tedaj štela 640 mož, v njenih vrstah se je kasneje borilo več kot tri tisoč borcev in bork, vsaj 620 jih je padlo, 9. maja 1945 je bila med silami, ki so osvobodile Ljubljano. Nastajanje brigad v drugi polovici leta 1942 je znak, da se je partizansko gibanje preoblikovalo v vojsko z manevrskimi enotami, ki so presegale prostorsko bojevanje partizanskih odredov. Takšna vojska je zahtevala tako strateške načrte za uporabo, kot tudi načrtovanje zaledne podpore. Prav Gubčeva brigada je bila znana po svoji vsestranskosti in kulturni podpori, s katero je dvigovala motivacijo dolenjskih prebivalcev za obrambo domovine. Leto dni kasneje, 24. septembra 1943 je bila v Mokronogu ustanovljena 12. Slovenska narodnoosvobodilna brigada, iz dela Šlandrove in dela Gubčeve brigade, leta 1945 je postala udarna brigada. To pomeni, da so bili njeni borci še prav posebej pogumni in uspešni v boju. Danes smo tu, da se spomnimo teh enot in njihovih pripadnikov ter skupaj premislimo o dediščini partizanstva, ki jo negujemo danes.
Koliko zavedanja o partizanskem boju in trpljenju civilistov smo prenesli na povojne generacije? Koliko spoštovanja do s krvjo priborjene svobode je ostalo do današnjih dni? Če pogledam vse vas, ki ste danes prišli na to slovesnost, bi rekla, da je bila zgodovina vaša dobra učiteljica. Vsi skupaj moramo razumeti, da je bil narodnoosvobodilni boj ne le klasična odporniška vojaška operacija, temveč tudi čas kulturnega in osebnega osvobajanja slovenskega prebivalstva. Da je imela Gubčeva brigada močno kulturniško skupino, poudarjamo zato, ker se je med mladimi ljudmi v enotah razvila kulturna ustvarjalnost, mnogi so svoje misli spravili v verze ali krajše sestavke za partizanske časopise. Odprtost duha borcev in stremenje po svobodi in socialni pravičnosti sta spremljala bojne pohode in dvigovala bojno moralo v vseh hudih preizkušnjah. Prav dolenjski partizani so imeli priložnost soočiti se ne le z okupacijskimi silami, temveč tudi z enotami slovenskih kolaborantov. Ne morem mimo vprašanja o tem, kako so partizani gledali na te kvizlinške formacije, ki so od okupatorjev dobile orožje in toplo kasarno s pižamo vred za usposabljanje? Kako so iz svojih šotorišč pod milim nebom gledali na kolaborante, ko so se razmeščali v bojih kot prva udarna moč proti partizanom?
Danes se najdejo v slovenskem okolju kritiki, ki trdijo, da so se kolaboranti morali poprijeti okupatorjevega orožja, da bi se ubranili komunizma. Koliko so naši mladi fantje in dekleta sploh poznali komunizem? Nekateri zelo redki so bili člani komunistične partije in tisti so se morali v boju posebej izkazati. Takrat so v komunistično partijo sprejemali posameznike, ki so že dolgo časa izkazovali pogum, načelnost in hrabra dejanja, in ni jih bilo veliko. Čigavega komunizma so se torej branili prej omenjeni kolaborantje? Bolj bi kazalo verjeti, da sedaj njihovi potomci iščejo argumente in opravičila za sodelovanje svojih prednikov z okupatorjem, kot pa da je šlo za ideološki boj.
Tako raste med nami nevidni zid, ki vse bolj ločuje. Nas, ki smo potomci borcev in žrtev okupatorjevega terorja, od onih, ki so potomci okupatorjevih sodelavcev. Vojna, ki so jo naši dedje zmagovito pripeljali h koncu 9. maja 1945 v Ljubljani in 15. maja na Poljani, se nadaljuje. Z drugačnimi sredstvi, vendar vse bolj zagrizeno in sovražno. Najdejo se takšni, ki govornike iz politike, ki obiskujejo naše proslave, in nam govorijo, napadajo in jim anonimno grozijo po spletnih forumih. Ali kar v medijih. Sovražni govor cveti, omalovažuje se partizanski boj. Ne bomo smeli ostati tiho! Kajti sovraštvo bo rodilo nove sovražnosti.
Spomniti se moramo prvih povojnih dni, ko je na slovenskem ozemlju še vedno mrgolelo tujih in kvizlinških vojakov, in se je začela rojevati sla po maščevanju. Povojne izvensodne usmrtitve nimajo opravičila. Žrtve teh pobojev so bili ljudje, človeška bitja, ki so v strahu pred maščevanjem zaradi svoje kolaborantske vloge bežali, da bi se predali zaveznikom. Niso imeli sreče. Kot za vse mrtve velja dostojanstvo smrti, bi bilo prav, da velja tudi spoštovanje groba teh ljudi. Tega ne govorim zaradi sprave, temveč zaradi spoštovanja do mrtvih. In zaradi spoznanja, koliko neznosnega trpljenja prinaša s seboj vsaka vojna. Trpljenja borcev in civilistov, med vojno, in še dolgo po vojni. Tako dolga je sled tega trpljenja, da se po sedemdesetih letih še vedno opazujemo skozi prej omenjeni nevidni zid. Zid, izza katerega je tudi želja po potvarjanju zgodovine in skrivanju dejstev. Morda je smisel vojne prav v tem, da se taki zidovi nikoli ne podrejo, da gojišče sovraštva bobna v nove vojne in hudodelstva.
21. septembra letos bomo veterani NOB in vojne za Slovenijo v Ljubljani prvič šli na pohod miru. V počastitev mednarodnega dneva miru, s pozivom, naj se vojne našega časa končajo, naj se trpljenje človeštva zaradi vojn konča, naj se konflikti rešujejo na miren način. Naš pohod miru bo del svetovnega gibanja miru, ki se bo odvijalo povsod po svetu ob isti uri. Ko se bomo v minuti tišine poklonili spominu na vse padle vojake vseh vojn človeštva, bomo imeli v mislih tudi vseh 628 borcev Gubčeve brigade, ki so v štirih letih njenega delovanja padli za domovino.
Dragi tovariši in tovarišice, živimo v svetu, kjer ni iluzij glede svetovnega miru. Begunci niso le posledica vojn, temveč tudi sredstvo boja proti drugim državam. Teroristični napadalci izumljajo nova orožja. Tudi otroke, ki jih opremijo s smrtonosnim eksplozivom in razstrelijo na daljavo. Morda se zdi, da se to lahko zgodi le drugim, nam pa ne! Neonacizem in neofašizem se krepita. Ne bomo mogli ostati tiho in brezbrižni. Mir, ki ga hočemo, ni le za nas, temveč za vse ljudi sveta. Smrt fašizmu – svoboda narodom!
