Govor dr. Jožice Jožef Beg, ob dnevu boja proti okupatorju, Semič, 26. april 2017

Dr. Jožice Jožef Beg , prof. slovenščine, članica KO ZB Otočec, raziskovalke partizanskega mladinskega tiska, na prireditvi ob dnevu boja proti okupatorju, Semič, 26. april 2017

Spoštovani,

V čast mi je, da lahko z vami delim nekaj misli o prazniku, ki simbolizira vse tiste vrednote, zaradi katerih se je vredno boriti še danes. Na dan upora proti okupatorju se spominjamo ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda, v svetu in tedanji Jugoslaviji edinstveni organizaciji, ki je po kapitulaciji Jugoslavije povezala svobodoljubne Slovenke in Slovence različnih svetovnonazorskih pogledov, da so premagali ideološke razlike in izbrali skupni boj proti fašizmu in nacizmu. Osvobodilna fronta se je razširila v vse slovenske kraje in zajela vse generacije od otrok do starcev, moške in ženske, vse sloje prebivalstva: delavce in kmete, izobražence in kulturne delavce. Prav zadnjim želim danes posvetiti največjo pozornost.

Partizanski boj namreč ni bil le boj proti okupatorju in njegovim sodelavcem, temveč tudi boj za slovensko kulturo in jezik kot temeljna gradnika slovenske identitete. V osvobodilnem tisku beremo pozive: »Dajte ljudstvu knjigo v roko in bo našlo pravo pot!  /…/ Partizan s puško in knjigo – podoba današnjega slovenskega človeka.« Veliko je bilo spoštovanje do velikanov slovenske besede –po njih so poimenovane celo brigade –Prešernova, Levstikova, Cankarjeva, Gregorčičeva, Kosovelova … Spoštovanje kulturnih vrednot je bil v tistih časih pomemben del vzgoje. Tako je leta 1944 zapisal pisatelj Venceslav Winkler: »Beseda in pesem, pa tudi podoba, ki jo je ustvaril naš umetnik, stavba in spomenik, vsi znaki slovenskega dela, vse bo v mladini dvigalo zavest, da nismo od danes, da je naš rod star in da je ustvaril že mnogo velikega …«

Kultura je bila sestavni del narodnoosvobodilnega gibanja. Partizan s puško v eni roki in pesmarico v drugi ni bila le fraza. Ne nazadnje nam to dokazujejo štiri debele knjige Slovenskega pesništva upora, ki pričajo, da smo Slovenci res narod pesnikov. O bogatem pesniškem ustvarjanju se lahko prepričamo ob pregledovanju osvobodilnega tiska, čeprav vsaj tistega, ki je nastajal v ciklostilni tehniki, čez nekaj let ne bo več mogoče prebirati. Nujna bi bila digitalizacija, vendar denarja za ohranjanje tega bogatega in v svetovnem merilu edinstvenega dela kulturne dediščine ni. Žal se čas izteka, kajti ciklostil neizprosno bledi, lahko rečemo, da skupaj z zgodovinskim spominom na obdobje, ko je bila slovenska beseda orožje, s katerim smo Slovenci ohranili svojo samobitnost. V pozabo tone pogum aktivistov, tudi otrok in mladine, ki so tvegali svoje življenje za raznašanje glasil OF, letakov s pozivi k boju za svobodo in mir. To je bilo nevarno početje in če jih je zalotil sovražnik, jih je čakal najmanj zapor.

Če že bledi zapisana dediščina, še vedno živi – in zdi se, da je njena moč čedalje močnejša – peta partizanska pesem. Tudi po zaslugi na Planini ustanovljenega partizanskega pevskega zbora, ki jo neguje še danes. Pridružile so se jim Kombinatke, Pevski zbor Pinka Tomažiča, drugi pevski zbori in posamezni pevci partizanskih in revolucionarnih pesmi. Ko nam zapojejo, se nam kri hitreje požene po žilah.

Partizanska pesem se je usedla v slovenska srca, slišala se je po gozdovih in domovih, glasno pa donela na partizanskih mitingih, ki so bili posebna manifestacija slovenske osvobodilne kulture in primer sodelovanja med partizani, aktivisti OF in ostalim prebivalstvom. Na njih je veliko nastopala mladina in kot lahko beremo v prvi številki glasila Mlada Bela krajina, je belokranjska mladina v juniju 1943 napisala 11 igric in večino tudi že uprizorila.

Prav tu v Semiču je bil januarja 1944 kongres kulturnih delavcev in ob tej priložnosti so osnovnošolski in gimnazijski učenci pod vodstvom igralke Eme Starc premierno uprizorili otroško igrico Jožeta Brejca – Javorška Sanje se bodo uresničile (Cesar 2007, 128). Žal se razen ene pesmi iz igre, ki jo je objavil Slovenski poročevalec, delo ni ohranilo (Pavlič, Smolej 1981, 231). Prav osvobojena Bela krajina in z njo seveda tudi Semič je po kapitulaciji Italije postala »dežela zlatih src« za številne umetnike – igralce, likovnike, pesnike, glasbenike – in kulturnim delavcem gostoljubno omogočila umetniško delovanje. Stiki med partizanskimi kulturniki in Belokranjci so bili tesni. Pesnica Vida Brest je na primer ravno na željo dečka iz Semiča napisala pesem Sinko očetu partizanu za god, ki jo je nato uglasbil Karol Pahor.

Razcvet partizanske umetnosti je danes nepredstavljiv; slovenska kultura pa je v tistem času uživala ugled kot nikoli prej in nikoli kasneje. Živahno delovanje kulturnikov je bilo čutiti ne le na osvobojenem ozemlju, temveč tudi po okupiranih predelih naše domovine. Da, slovenski narod se je zavedal, da poleg domovine brani tudi svojo kulturo in jezik. Kajti treba je vedeti: fašistični in nacistični okupator je želel izbrisati slovenski narod in mu je najprej vzel pravico do maternega jezika. Torej ni bilo dovolj vzeti puške v roke; v ljudeh je bilo treba okrepiti ljubezen in spoštovanje do jezika ter kulture. Vzbuditi ponos in samozavest, zavedanje, da slovenska kultura ni od včeraj, da je slovenska beseda zapisana že vsaj tisoč let; da se umetnine v slovenskem jeziku lahko kosajo s katerimi koli v drugih jezikih, … da smo Slovenci, dokler govorimo slovensko.

Jezik in kultura bi morala ostati visoko na lestvici vrednot, ki bi ju morali tudi danes še posebej spoštovati. Popolnoma samoumevno bi morale biti poleg tudi druge vrednote narodnoosvobodilnega boja: samozavest in ponos, strpnost in solidarnost, odločnost in pogum. Naj zaključim s kratko inventuro teh vrednot v sodobnem času – bolj kot vprašanja in v razmislek.

Ali danes še čutimo tolikšno ljubezen in spoštovanje do slovenskega jezika, kot so ju čutili borke in borci za svobodo? Slovenščina je eden od uradnih jezikov Evropske unije. Kje se to vidi? Včasih se zdi, da predstavniki ljudstva ne vedo niti tega, da je slovenščina uradni jezik v Republiki Sloveniji… Da njihove kulture govora sploh ne omenjamo!

Mnogi podpirajo čim zgodnejše učenje tujega jezika – zakaj? Zato, da se bodo mladi, ko bodo odrasli, lažje znašli v tujem svetu? Jih torej za to izobražujemo? Posebnost maternega jezika je prav v tesni povezanosti, ki jo otroku privzgajamo od rojstva dalje. Če nam lastni jezik ne pomeni več kot vsi ostali in če nanj nismo ponosni, se mu zlahka odpovemo, mar ne? Od odpovedi jeziku do odpovedi ostalim pravicam pa je le majhen korak.

Čeprav na to ne bi smeli pristajati, se zdi, kot da se kopičijo dokazi, da Cankarjeve ocene Slovencev držijo: da smo ponižni, da klečeplazimo pred gospodarjem in da prej izpolnimo njegov ukaz, preden ga ta izgovori; da smo glasni samo takrat, ko nas nihče ne sliši …Seveda bi želeli veljati za strpne in solidarne, miroljubne mediatorje. Žal ostaja strpnost pogosto kot del fraze; bežen pogled na spletne forume kaže povečevanje sovražnega govora. Vse več je poskusov potvarjanja zgodovine,  na primer razvrednotenja narodnoosvobodilnega gibanja ter povzdigovanja domačih izdajalcev. Res je. Lahko pritrdimo, da je bilo v 2. svetovni vojni prelito veliko krvi – na obeh straneh, vendar zgodovinski spomin ne bi smel tako oslabeti, da bi pozabili: našo domovino je leta 1941 zasedel okupator in ne zaveznik. Večina Slovenk in Slovencev se mu je uprl. Vendar ne vsi. Nekateri so izbrali hlapčevsko držo in se poklonili sovražniku. Tega ne moremo imenovati drugače kot izdaja. To je neizpodbitno dejstvo – in to ne glede na razloge, ki so do tega pripeljali. Med drugo svetovno vojno se je ponovno uresničila zgodba iz daljne zgodovine, ki jo je Prešeren izrazil z verzi: Slovenc že mori Slovenca, brata – kako strašna slepota je človeka. Spoštovani, to lahko oprostimo, ne smemo pa pozabiti! Tudi zato, da se tragika druge svetovne vojne ne bi več ponovila. Pa vendar si morda nekateri tega celo želijo: vedno znova smo priča uničevanju kulturne dediščine iz NOB. Na stenah se spet pojavljajo grafiti iz časa fašizma in nacizma. Do takšnih pojavov smo v naši družbi preveč strpni. Kot da se jih bojimo glasno obsoditi, kaj šele poiskati krivce in jih kaznovati.

Številna pričevanja dokazujejo, da bila partizanska vojska nepremagljiva tudi zaradi visoke morale  in občutka za solidarnost, medsebojno pomoč, skrbi za ranjence. Vsak posameznik je bil pomemben, za vsakega se je bilo vredno boriti. Koliko šteje posameznik v družbi danes – v miru? Ali  še spoštujemo medčloveške odnose, poznamo soseda, smo mu pripravljeni pomagati v stiski? Vse več je revnih, ogroženih, starejših in onemoglih. Potrebujejo pomoč in treba jim je pomagati, vendar pa ta pomoč vsaj za mlajše in dela zmožne ne bi smela biti brezpogojna! Solidarnost je namreč tudi to, da se človek sam trudi za izboljšanje lastne eksistence. To ni vedno lahko, kot tudi življenje ni praznik in terja od nas pripravljenost na vedno nove izzive. Za spopadanje z njim sta potrebna odločnost in pogum. Odločnosti in poguma ni manjkalo tistim, ki so se 26. aprila 1941 zbrali, da bi sprožili boj slovenskega naroda proti fašističnemu in nacističnemu okupatorju. Nedvomno pa še zlasti poguma primanjkuje našim voditeljem, ki so podlegli evropskim odredbam o zapiranju meja ter na meji s Hrvaško pred letom in pol postavili žično ograjo (kakšna ironija, če pomislimo na pohode Ljubljana v žici, Novo mesto v žici). Morda bomo kdaj imeli pohod Slovenija ob žici. Morda smo res preprečili nevabljenim vstop, hkrati pa smo državljani Slovenije ali Evrope – kakor želite –na drugi strani ostali ujeti tudi sami.  Zadnji mesec je to še bolj očitno. Žal so se pri nekaterih okrepile tudi ograje v glavah in teh se bo še težje otresti kot tistih na poljih in travnikih ali bregovih Kolpe. Zdi se, da so se namnožili ljudje, ki so pozabili na vrednote, za katere se je zavzemala Osvobodilna fronta slovenskega naroda, – ali pa jih sploh nikoli niso poznali oziroma razumeli.

Želimo si, da bi otroci postali samozavestni, odločni, pogumni ljudje, ki znajo razmišljati s svojo glavo in po svoji vesti, pri tem pa seveda ohranili spoštovanje do lastnega jezika in kulture. Ali je trenutna družbena klima naklonjena vzgoji takšnega državljana? Ali imajo mladi dovolj zgledov med odraslimi? Tukaj ne mislim le na učitelje – verjemite mi, da se mnogi prizadevamo v tej smeri, vendar ni vse v naši moči. Vrednote se gradijo v družini, med prijatelji, v širši družbi; nekatere spontano, nezavedno, za oblikovanje drugih pa se je potrebno otresti pasivnosti v povezavi z družbenim dogajanjem.

Spoštovani, je že res, da je ob negativnih pojavih v okolju in družbi na sploh najlažje obrniti glavo stran, si zatiskati oči pred resnico; kar je slabega, pospraviti pod preprogo. Toda zgodovina je neizprosna učiteljica in nam žuga s prstom: največ slabega se je zgodilo, kadar se je preveč ljudi obrnilo stran.