Spomenik v Ricmanjih, 6. novembra 2016
Spoštovani tovariši in tovarišice,
sedemdeset let je minilo, kar je bil v Ricmanjih postavljen spomenik padlim v narodnoosvobodilni borbi. Vrnimo se za trenutek v tisti čas, od katerega nas loči obdobje kar treh generacij. Leto 1946 je bilo nadvse burno, kajti meseca avgusta je začela zasedati v Parizu mirovna konferenca, ki naj bi med drugim določila novo mejo med poraženo Italiji in zmagovito Jugoslavijo. Kljub temu, da so se bili Titovi partizani prisiljeni umakniti iz Trsta in okolice junija 1945 zaradi grozečega pritiska Anglo-Američanov, je Beograjska vlada še vedno zahtevala zase tako imenovano cono A. V atmosferi hladne vojne med vzhodnim in zahodnim blokom, ki se je leta 1946 razmahnila tako grozeče, da ni bilo izključevati niti oboroženega spopada med Jugoslavijo in bivšimi zahodnimi zavezniki, je bilo treba simbolično zakoličiti mejo, ki smo jo Slovenci zahtevali zase in tudi s kamnitimi obeležji poudariti našo prisotnost v primorskem prostoru. Po spomeniku v Bazovici, ki so ga postavili v čast ustreljenih tigrovcem takoj po vojni, je bil tako postavljen še spomenik v Ricmanjih in vrsta drugih po vaseh, ki obkrožajo Trst. Nastala je situacija, o kateri ni mogoče reči, da ne bi bila povedna glede etničnih odnosov na skrajnem severu Jadrana. S kopnega je bilo mesto namreč zajeto v venec partizanskih spomenikov z imeni padlih borcev, v samem centru pa so še stali spomeniki iz fašističnega obdobja. Razen perifernega obeležja pri sv. Ani, tudi danes Trst nima spomenika, ki bi slavil odporniško gibanje, temveč, kvalitetno sicer lep a vsebinsko vprašljiv spomenik, posvečen anonimnemu »Borcu«. Kateremu »Borcu«? Glede na to, da predstavlja vojščaka, ki leži na tleh, bi človek rekel, da premaganemu, nemškemu kolaboracionistu ali fašistu Salojske republike.
Vse to ne pripovedujem zaradi tega, ker bi želel pogrevati stare zamere in sovraštva, temveč, ker bi vas hotel opozoriti na to, kako glasno spomeniki govorijo o pretekli zgodovini in o pomenu, ki ji ga pripisujemo danes. Naš venec partizanskih spomenikov od Nabrežine do Doline, ki se glede umetniške dovršenosti ne more kosati z Mascherinijevim kipom na trgu Dalmazia, ga kot pričevanje daleč nadkriljuje, ker je na njegovih ploščah vklesano na desetine in desetine imen preprostih fantov in deklet, ki so dali življenje v boju proti najhujšemu sovražniku našega naroda, proti fašizmu in iz njega izvirajočem nacionalsocializmu. Ti mladi ljudje so večinoma imeli skromno izobrazbo in so izvirali iz kmečkih, rokodelskih ali proletarskih družin. Kljub temu, da so večinoma hodili v šole, kjer so jim v tujem jeziku skušali vzeti ne samo materinščino temveč tudi narodnostno zavest in identiteto, so v sebi ohranili dovolj živo iskro ponosa, da so šli v ogenj oboroženega upora tudi za ceno življenja. Kako naj bi ne bili vredni našega spomina in zahvale?
Na podlagi te ugotovitve, naj vam izrazim svoj protest in ogorčenje, da se tudi med tržaškimi Slovenci danes najdejo ljudje, ki ploskajo nekemu ljubljanskemu časnikarju, za katerega je bila narodnoosvobodilna borba zločinski podvig, organiziran od Komunistične partije zato, da se polasti oblasti. Bojim se, da ti naši sonarodnjaki v svoji ideološki prenapetosti na znajo ločiti zrna od plev. Jaz ne zanikam, da je imelo partizansko gibanje tudi temne plati, kajti v času druge svetovne vojne, ki je bila ena od najbolj krvavih in krutih v zgodovini človeštva, ni bilo lahko ostati neomadeževan. Ta temna poteza odporniškega gibanja pa v naši zavesti in presoji ne more zasenčiti njegovega epskega sijaja, ki se je izražal v zavezanosti domovini, jeziku in kulturni identiteti. Na ricmanjskem spomeniku so vklesana naslednja imena padlih: Emil Babos, Angel Berdon; Silvester, Dušan in Vida Cerut;Guido Čok, Marija Danev, Josip Felicjan, Josip Gerdelič; Danilo, Dušan, Josip in Pjerina Hrvatič; Anton in Jože Jurišević ; Milan Kolarič, Kristjan Kozlovič, Ivan Kralj; Albert, Gašper, Josip, Ludvik, Miroslav, Peter, Stojan in Ana Kuret;Kvirin Petaros; Alfons, Danilo, Dušan, Livij, Milan, Milka in Vida Pregarc; Josip in Uršula Racman; Lucjan Senica, Viktor Slapnik; Ernesta, Ivan in Marij Švara; Avguštin Zafran; Josip, Anda in Milan Žuljan. Dosti jih je, glede na številčnost vaškega prebivalstva. Med njimi so moški in ženske, stari in mladi, najmlajši Milki Pregarc je bilo komaj štirinajst let, najstarejši Josip Jurišević se je rodil leta 1869. Nekateri so padli v boju, drugi so umrli v koncentracijskih taboriščih ali zaradi izčrpanosti, ko so prišli iz njih, tretje so Nemci ali njihovi pomagači postrelili. Ali je pravično, ali je v luči krščanskega nauka mogoče reči, da so ti ljudje bili pripadniki zločinske združbe? Ali je mogoče partizanske enote, ki so bile del protihitlerjanske koalicije, v kateri so bili Rusi, Britanci in Američani, na takšen način ožigosati, ne da bi zanikali vrednote na katerih sloni današnja Evropa?
Očitno je, da ljudje, ki stojijo na takšnih stališčih in v imenu anti-komunizma opravičujejo sodelovanje z nacifašizmom, ne vedo, kaj je narod, kaj je država, kaj je preprosta človeška dostojnost. Žalostno je, da se take ideje, ki dramatično zastrupljajo Slovenijo in ogrožajo njen demokratski in civilizacijski razvoj, širijo tudi v našem zamejstvu in tu najdejo podpornike. Nekaj je gnilega ne samo v naši matični domovini, temveč tudi v slovenski tržaški in goriški stvarnosti.
Nočem zaključiti tega kratkega nastopa s trpkimi besedami. Zato naj poudarim dvoje: zdi se mi ohrabrujoče, ker naši ljudje toliko dajo na partizansko gibanje, da jim spomeniki, ki govore o njem, še dosti pomenijo. O tem priča tudi naša proslava v Ricmanjih. In še druga misel. Pomembno je, da je bil pred kratkim v Doberdobu postavljen spomenik v počastitev padlim slovenskim fantom med prvo svetovno vojno in da je na njegovo odkritje prišel tudi predsednik italijanske republike. Gre za gesto prijateljstva, za katero smo hvaležni. Morda bomo prej ali slej doživeli spomenik partizanom tudi v središču Trsta.
Slava padlim!!
