Dr. Egon Pelikan , inštitut za zgodovinske študije, na slovesnosti v spomin na poboj otrok leta 1921, v Strunjanu 17. marca 2017.

Slovesnost pred spomenikom žrtvam fašističnega nasilja (foto: Z. Primožič/Fpa)

Zgodba primorskih Slovencev, ki so v igri velikih političnih sil leta 1918 končali pod tujo oblastjo, se je začela takoj po koncu prve svetovne vojne. Prvi vrhunec je nasilje nad Slovenci doseglo s požigom Narodnega doma v Trstu julija 1920. V volilnem letu 1921 se je nasilje še stopnjevalo, ko so bili po vsej Primorski sistematično uničeni slovenski narodni domovi ter požgane in opustošene šole, kulturna društva in uredništva slovenskih časopisov.

V novi državi so Slovenci (in Hrvati) – tujerodci “alloge – ni”, “alloglotti” – predstavljali tujek, ki ga je bilo potrebno izvreči, izbrisati, uničiti.

19. marca 1921 se je tukaj v Strunjanu zgodila tragedija, ki jo v njeni grozljivi dimenziji lahko primerjamo samo s poznejšimi zločini fašističnega režima v kolonijah v severni Afriki, Abesiniji in drugod. Zločin nad nedolžnimi otroki, ki se je zgodil v Strunjanu, je predstavljal vrhunec tega prvega vala nasilja – dogodek, ki spominja na lov na škodljivo divjad, dogodek, ki je izzvenel kot poziv na pobijanje sodržavljanov, brez zadržkov in brez strahu pred kaznijo, kot poziv na pobijanje tudi najmlajših pripadnikov te ničvredne rase. Predstavljal je vrhunec v začetku šovinistične orgije, ki je trajala 25 let – vse do konca druge svetovne vojne. Fašistični režim je javno deklariral namen izbrisati prisotnost slovenskega naroda na Primorskem. Temu postopku etnocida so fašistični ideologi rekli “bonifica etnica”, pa tudi assimilazione, penetrazione, italianizzazione, nazionalizzazione, snazionalizzazione, bonifica nazionale, celo bonifica morale, pa bonifica etnica. Vse do pojma – epurazione etnica, kar se ne da prevesti drugače kakor »etnično čiščenje« in še dolga je bila vrsta besed iz fašističnega »novega ideološkega slovarja«. Pa ni ostalo pri besedah, tako imenovana »epurazione etnica« je potekala na kulturnem, političnem, gospodarskem, šolskem, medijskem in verskem področju ves čas med vojnama. Z uničenjem kulturnih, političnih in gospodarskih organizacij ter z odpuščanjem in preganjanjem slovenske inteligence, je bil narod na Primorskem kmalu intelektualno obglavljen. S tem se je poznani rasistični stereotip »citta– campagna »  (mit o primitivnem podeželskem Slovanu), prek brutalne represije spreminjal v realnost.

Primorska pa se je, zaradi izseljevanja vseh slojev, praznila tudi fizično: skupaj se je izselilo več kot 100.000 Slovencev. V primorski prostor pa je začel pritekati politično načrtovani val priseljencev z juga italijanske države.

Od tu naprej mi dovolite govoriti o uporu, kajti fašistični nameni so tu naleteli na izoblikovan narod. Ta narod pa se ni nameraval sprijazniti z nekakšno kolonialno upravo. Politiki nasilja je sledila široka paleta upora, ki je segal po celotni politični mavrici od slovenskih komunistov in socialdemokratov, prek liberalcev do duhovščine in Cerkvene hierarhije. Podmladki vseh političnih skupin so se vse bolj radikalizirali in nazadnje je upor segel vse do atentatov na simbole in ljudi osovraženega režima. Kraji kot so Osp, Marezige, Dekani vse do Vipave, Idrije ali Kobarida in Bovca, so simbolični kraji tega slovenskega upora.

Slovenski antifašistični in antinacistični upor, ki je trajal več kot četrt stoletja, vse do konca druge svetovne vojne, se je začel tukaj na Primorskem in se potem leta 1941 razširil na vse slovensko ozemlje. Z letom 1943 in padcem fašizma, pa je na Primorskem prišlo do prave ljudske vstaje in spopad, s tokrat vojaško še močnejšim nasprotnikom, se je nadaljeval in se še zaostril.

Načrti novega nacističnega okupatorja s Slovenci so bili sicer enaki fašističnim. Naj spomnim, da je nemški führer, ki je hvalil spretnost nemške politike in vojske v osvajanju vzhodne Prusije od srednjega veka naprej, ob pogledu na tisočletno nemško zgodovino, omenil tudi njegovo veliko razočaranje, nemškemu narodu namreč ni mogel odpustiti, da v več kot tisoč letih ni uspel zasesti, kolonizirati in ponemčiti tega ozkega jezička. Tistih nekaj 10 kilometrov (kot je zapisal), ki ločujejo nemški etnični prostor od Jadranskega morja, nekje od Pontablja do Devina. Nacistični dokumenti leta 1941 zato ne govorijo samo o »Judische Frage« ali »judovskem vprašanju«, govorijo dobesedno tudi o »Slowenische Frage«, torej o »slovenskem vprašanju« ki naj bi ga tudi bilo potrebno enkrat za vselej rešiti. Zato je Hitler po kapitulaciji Italije, prav na Primorsko poslal svoje najboljše eksperte. Tudi zato, ker se na Primorskem ni bilo mogoče nasloniti na narodne izdajalce, te je bilo potrebno uvoziti iz Kranjske, iz Ljubljanske pokrajine, kot je bilo na Primorsko potrebno poslati najboljše nacistične kadre. In v Berlinu so vedeli koga poslati, saj so poslali najbolj okrutne krvnike, ki so se proslavili v akciji Reinhardt na Poljskem, kjer so likvidirali več kot dva milijona Judov, ta ekipa ekspertov za genocid je leta 1943, po padcu fašizma, prišla v ta prostor. Propadli elementi slovenskega naroda in tisti, ki so bili na pot kolaboracije zapeljani, so se lahko naslonili na pravega človeka – na Odila Globočnika, ki je iz zloglasne Rižarne v Trstu, skupaj s Küblerjem, Wirthom, Kettnerjem in drugimi sodelavci, poznanimi po njihovi vlogi v taboriščih Treblinka in Sobibor, skupaj z enotami zvestimi fašistični Republiki di Salo – organiziral protipartizanski boj ter požige vasi in poboje civilnega prebivalstva po vsej deželi. Zakaj so poslali prav te eksperte za ubijanje in iztrebljanje? Zato, ker je bil ta prostor vedno velikega pomena, ključnega pomena, kakor je še danes križišče, prometno vozlišče, stičišče Germanov, Slovanov in Romanov, stičišče narodov in narodnostnih manjšin.

In če povzamem: nova razmejitev po drugi svetovni vojni je bila posledica antifašističnega in antinacističnega upora, zato ima tradicija upora, vloga identitete in pripadnosti na Primorskem prav poseben pomen. Na Kranjskem je bilo v zgodovini to vedno drugače. Tam so se vedno počutili dovolj varne za samouničevalni medsebojni prepir. Tudi zato je nemogoče pisati zgodovino slovenskega ozemlja enovito ali etnocentrično.

Če je na eni strani prav, da vztrajamo pri tem, da ima zgodovinopisje tudi aktualno družbeno funkcijo, ki jo lahko povzamemo v poznanem protivojnem reku »nikoli več«, moramo na drugi strani, prav tako vztrajati tudi na izkušnji in tradiciji upora. Ubogi narod, ki bi pozabil na lastno emancipacijo, na upor fašizmu in nacizmu, kajti zaradi tega danes tukaj sploh lahko govorimo slovensko.

Kako perverzna je danes uporaba tega istega slovenskega jezika za to, da se negira temelj, zaradi  katerega je ta jezik sploh obstal in zaradi katerega je obstal ta narod. Danes poteka ideološka in politična revizija zgodovine, s strani idejnih dedičev narodne izdaje, prav z izenačevanjem položaja na Kranjskem s tistim na Primorskem. Tako početje pa je na Primorskem – tako kot spomin med ljudmi, kakor tudi kot znanstvena hipoteza – ovrženo in družbeno zavrženo.

Prebivalstvo Primorske se je leta 1943 in leta 1945 namreč odločalo za narodni obstoj in v tem je bilo enotnega mnenja v veliki večini družbenih in političnih skupin. Zato sem za konec tega nagovora izbral besede duhovnika Antona Požarja, ki je bil sicer prepričan antikomunist, a je leta 1945, v Lokvi na Krasu, razmišljal tako: “V času, ko se odloča usoda Primorske, se slovenski duhovniki odločno izrekamo za Jugoslavijo, kajti režim se bo spremenil, državne meje pa bodo ostale”. In tako je razmišljala velika večina primorskih ljudi. Ni potrebno biti posebno inteligenten za sklepanje o tem, komu je zgodovina nazadnje pritrdila. Samo zaradi antifašističnega upora danes tukaj lahko govorimo slovensko – ko bi fašizem ali nacizem obstala, bi temu zagotovo ne bilo tako. In ob tem argumentu tudi idejni dediči slovenske narodne izdaje praviloma obmolknejo, hvala!