Daniel Simon, predsednik društva Amicale nationale de Mauthausen et ses komandos Amicale de Mauthausen (Francija) na slovesnosti na Ljubelju, 10. junija 2017

 

Našim slovenskim prijateljem bi rad najprej predstavil dogodek iz časa nacistične okupacije na francoskih tleh, dogodek, ki se je močno vtisnil v narodov spomin. Dogodek je bil tudi navdih za besedilo pesmi, ki je bila napisana deset let kasneje in ki je bila tudi uglasbena. Dogodek simbolizira rdeči plakat, ki je bil februarja 1944 v 15.000 izvodih pritrjen na zidove stavb po Parizu. Na plakatu so upodobljeni portreti 23 odpornikov, ki so bili ustreljeni v predmestju Pariza, v vojaški utrdbi Mont-Valérien. V tej vojaški utrdbi je v času štiriletne nemške okupacije več kot tisoč ljudi doživelo podobno usodo. Objavljeni so bili obrazi in imena teh 23 mož in ene ženske, ki je bila obglavljena v Nemčiji. Izvorno Židje in Armenci, so prišli v Francijo, da bi tam našli delo in zatočišče. Postali so partizani, ki so se aktivno upirali nacističnemu zatiranju. Nemška propaganda je širila prepričanje, da Francozi v teh ljudeh nebi prepoznali prijateljev, temveč le bandite » z neizgovorljivimi imeni«, ki so prišli k njim, da bi povzročali težave in sejali razprtije. Vendar pa, tako kot piše pesnik Louis Aragon, so na omenjenem plakatu  »ponoči, v času policijske ure, neznani prsti, pod slike triindvajsetih tujcev, ki so kljub temu bili naši bratje, zapisali, da so umrli za Francijo«. Vsi Francozi poznajo to pesem, ki jo je uglasbil Léo Ferré.

Zakaj se ob tej priložnosti spominjam tega dogodka? Zato, ker so nemški stražniki deportirance koncentracijskega taborišča v Ljubelju, v ponedeljek, 7. maja 1945, med njihovim delom na gradbišču v Tržiču zbrali, da bi jih poslali nazaj v taborišče. V knjigi o taborišču v Ljubelju, ki je bila izdana leta 2015, Christian Tessier in Daphné Dedet zapišeta: »Slovenski domačini so se razporedili vzdolž poti ter glasno in toplo pozdravljali taboriščnike. Vojaki si niso upali posredovati. Ujetniki so se pomikali peš, v množici beguncev, ki se je valila proti tunelu. Prav ta prizor, ki je le eden izmed mnogih prijaznih gest, ki so jih Tržičani namenili ujetnikom, se mi je najbolj vtisnil v spomin.«

Takšne priložnosti, kjer je bila tako jasno izražena podpora ujetnikom v taborišču, ki jih je nemška propaganda predstavljala kot najnevarnejše kriminalce, so bile izjemno redke. Dejstvo je, da je bila ta podpora najbolj jasno izražena ravno v Sloveniji, saj ni bilo povsod tako.

Deportiranci v nacističnih taboriščih so prihajali iz vseh delov Evrope. Tudi v najbolj hudih razmerah so znali ohraniti del svoje neprecenljive človečnosti. Leta 2017, po odločitvi Mednarodnega odbora Mauthausen, spominske slovesnosti ob zmagi nad nacizmom potekajo v znamenju internacionalizma. Zato ni nobene razlike med talci, ki so bili umorjeni in mučenimi v Mont-Valérienuali drugje ter deportiranci, ki so iz vseh koncev Evrope prišli tudi do vas. Druga svetovna vojna, vsaj v Evropi ni bila spopad med nacionalizmi: bila je v prvi vrsti ideološki boj, boj humanizma zoper tiranijo ksenofobije fašističnih režimov. Tržičani so v ljubeljskih ujetnikih prepoznali kamarade, tovariše v boju.

Preden zaključim, bi rad posebej omenil francoskega deportiranca v Ljubelju, Henrija Hochmana, ki je umrl lansko leto. Po rodu je bil poljski Jud, francoski odpornik. V času nemške okupacije Francije je bil deportiran v Ljubelj- tudi njegova podoba bi lahko bila na prej omenjenem rdečem plakatu. Maja 1945 se je pridružil brigadi »Liberté«, kar je bil razlog za njegovo kasnejšo vrnitev v Francijo. V pismu svojim staršem je zapisal: » Mi, ki smo bili mučeni v nacističnih zaporih, mi, ki smo spoznali vse zlo, ki ga je fašizem storil Evropi in svetu, smo hvaležni jugoslovanskemu narodu in pogumnim partizanom, ki so nas rešili iz krempljev SS-ovcev. Zaprisegli smo, da bomo skupaj s Titovo vojsko nadaljevali z bojem, vse dokler ne bo uničen zadnji hitlerjanec. «

Ob težavah, s katerimi se soočajo evropski narodi v tem trenutku, bo potrebno razjasniti katere so za nas vrednote temeljnega pomena. Upam, da nam bo to uspelo, preden nas bo vzpon nacionalizmov pripeljal do nekontroliranih posledic. Vsi tukaj zbrani vemo, da je to kraj velikega pomena, ki nam lahko pomaga razjasniti našo prihodnost. Vendar pa nismo mi tisti, ki bomo razrešili ta vprašanja, to bodo storili drugi odločevalci in zaenkrat ni še nič dobljeno.