Branko Marušič, zgodovinar, na proslavi ob 90-letnice organizacije TIGR, Ajdovščina, 26. oktober 2017
Nocoj smo se zbrali, da počastimo 90. letnico ustanovitve narodno-revolucionarne organizacije Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini z akronimnim imenom TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka/Rijeka). Bilo je na Nanosu v mesecu septembru leta 1927.
Govoriti o organizaciji, ki je bila edinstvena in še danes s to svojo značilnostjo bega zgodovinski spomin, je vznemirljivo, saj je z njenim delovanjem povezano kar nekaj nejasnosti in ki se začenjajo lahko že s temeljnim vprašanjem, kdaj se pripoved o Tigru začne ?
Ali naj se pripoved začne z dnem, ko so med prvo svetovno vojno stopile na slovenska tla italijanske zasedbene čete, ali naj bo začetek prav dan požiga narodnega doma v Trstu (13. julij 1920) ali pa naj bo to 3. september 1920, ko je v Julijski krajini izbruhnila splošna stavka v podporo zahtevi za ukinitev italijanskega okupacijskega sistema in zoper naraščajoči fašistični teror. Pomislimo lahko tudi na 21. junij leta 1922, ko so furlanski fašisti uprizorili kazensko ekspedicijo, pravo križarsko vojno nad Kobaridce in Kobarid ali pa na trodnevje med 1. in 3. avgustom 1922, ko je v spopadih med fašisti in antifašisti v Trstu in Miljah, bilo več ljudi ranjenih.
Zagotovo so razlike med prvimi leti italijanske okupacije in nato vladavine ter med časom, ko je zavladal fašizem. Od prvega dne dalje je tedaj zavladal spontan odpor zoper okupatorja kot razočaranje nad izidom prve svetovne vojne, njegova podlaga pa so bile tudi izkušnje z iredentizmom izza predvojnih let. Nastop fašizma, ki mu je bil prva ovira do oblasti komunizem, vzbudi prve poskuse organiziranega zoperstavljanja temu ekstremnemu italijanskemu nacionalizmu. In tako lahko na začetek pripovedi postavimo rojevanje Organizacije TIGER (Trst, Istra, Gorica, Edini, Reka) v Trstu leta 1924 ali kasnejšo organizacijo Orjunavit. Nista dolgotrajno delovali, a sta ustvarili učinkovite zametke odpora. Bilo je torej že nekaj antifaštičnega delovanja, še preden se je ustanovila narodnorevolucionarna organizacija, ki je dobila nekaj let po ustanovitvi svoje tigrovsko ime.
In tako smo že pri ustanovnem sestanku na Nanosu, meseca septembra 1927. Njegovi udeleženci Albert Rejec, Zorko Jelinčič, Jože Dekleva, Dorče Sardoč, Andrej Šavli in Jože Vadnjal so ga opredelili kot ustanovni sestanek ilegalne narodnjaške organizacije, ne oziraje se na to, da se je nekaj udeležencev sestanka na Nanosu udeležilo podobnega tajnega sestanka v Gorici, v gostilni »Pri Maksu« aprila 1927. To srečanje je njegov udeleženec Avgust Sfiligoj označil kot ustanovitev tajne obrambne organizacije na Goriškem. Toda skoraj sočasno s sestankom na Nanosu se je povezala tudi tržaška mladina, člani razpuščenih društev, v organizacijo, ki je v začetku leta 1928 dobila ime Borba. Tudi njen cilj je bil brezkompromisen boj zoper fašizem in priključitev Primorske k Jugoslaviji. Sestanek na Nanosu je prispeval k enotnosti ilegalnega slovenskega protifašističnega gibanja, ki je zajelo prostor zahodne Slovenije do rapalske meje in hrvaško Istro. Na tem ozemlju je organizacija imela že 134 celic in sredi tridesetih let med 2.000 in 3.000 članov. Tudi leto ustanovitve Tigra ni slučaj, saj je tega leta bila ukinjena društvena dejavnost, ki ji je naslednje leto sledila prepoved slovenskega časopisja.
Toda do danes je ostalo še nekaj vprašanj in nejasnosti, povezanih z ilegalnim delovanjem in pravilno ugotavlja dr. Aleš Gabrič, urednik nedavno objavljene knjige Tigr v zgodovini in zgodovinopisju, »da se o organizaciji Tigr že desetletja krešejo mnenja, ali je o njej znanega dovolj, se o njej piše preveč ali pa je v zapisih morda označena z napačnimi predznaki.«
Kdo so bili primorski uporniki zoper fašizem ?
Gre za skupnost ljudi z različno politično in idejno pripadnostjo ter različnim deležem v tem uporu. Razpeto med duhovščino, ki je po ukinitvi slovenskega pouka učila šolsko mladino materinega jezika po cerkvah, med materami, ki so svoje otroke učile materinščine iz čitanke Prvi koraki in med rimskim slovenskim poslancem, ki je Mussoliniju v poslanski zbornici povedal, da se bodo po ukinitvi slovenskega pouka v javnih šolah domovi slovenskih staršev spremenili v učilnice in še: da se vladavine menjajo in spreminjajo, narodi pa ostajajo. Pripadnosti skupnosti niso izkazovale niti članske izkaznice, niti plačana članarina in redni letni občni zbori. Bil je spontan upor, v katerem ni imel nihče prvenstva, bil pa skupen cilj – nasprotovanje tisti italianizaciji, ki jo je spočela in uresničevala fašistična doktrina.
Na tem mestu je primerno, da ponovimo mnenje prof. Marte Verginella: »Videti danes v vsakem primorskem uporniku tigrovca, v vsakem tigrovcu nekomunista ali pa terorista in v vsakem partizanu ali oefovca komunista, pomeni v končni verziji zmanjševati število spremenljivk, s katerimi je prepredena polpretekla primorska zgodovina.« Prav zato se vsaka antifašistična dejavnost na Primorskem ne more poistovetiti s tigrovstvom, kot tudi nima upor proti fašizmu izključno nacionalnih prvin. Toda vsak upor je zelo kompleksno dejanje, ki ga ni prav lahko definirati, prepletajo ga nekakšni spontani kodeksi taktičnega delovanja s primesjo terorizma, s prevetivnimi ukrepi, ki naj bi zavarovali uporno gibanje in pripomogli k njegovi uspešnosti. Srečevali smo jih skozi preteklost in jih srečujemo ter jih bomo zagotovo še srečevali tam, kjer se neka skupnost upira nasilju.
Središče primorskega upora je nedvomno organizacija TIGR z geslom: »Naš ideal je Svoboda, naše sredstvo je Borba«. Da bi to izpolnjevala, je delovala propagandno pri ustvarjanju protirežimskega razpoloženja in tako preprečevala italianizacijo in fašizacijo. Tigrovci so utemeljevali prepričanje in zavest, da na nasilje, ki ga država s svojimi zakoni izvaja nad manjšino, se mora ta na enak način odzivati, se pravi z nasiljem.
Pregled zgodovine Tigra je obsežno poglavje v zgodovini primorskih Slovencev. Če povzamemo nekaj te zgodovine je potrebno omeniti, da je prvo obdobje med letoma 1927 in 1930 značilno več nasilniških akcij Tigra. Da se ta dejavnost umiri, zlasti po prvem tržaškem procesu (1930), ko padejo prve štiri žrtve Ferdo Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič. Sledi obdobje, ko se sicer demonstrativni napadi na institucije fašizma nadaljujejo, Tigr sklene s komunisti akcijski pakt v duhu evropskega ljudskofrontovskega antifašističnega gibanja, se povezuje z britansko obveščevalno službo, sodeluje pri diverzantskih akcijah v Avstriji in Italiji, doživi po italijanski okupaciji Slovenije spopad na Mali gori 13. maja 1941. Nato so nekateri in so nekateri njegovi pripadniki obsojeni na drugem tržaškem procesu decembra 1941 na zaporne kazni, štirje pa obsojeni na smrt: Viktor Bobek, Ivan Ivančič, Simon Kos in Ivan Vadnal: peti obsojeni na smrt je bil komunist Pinko Tomažič.
Spopad na Mali gori pomeni konec tigrovskega upora, a borba se nadaljuje potem, ko so se tigrovci vključili v NOB pod vodstvom OF, ki pa Tigra ni imela med ustanovitelji. Tu se pravzaprav začenja tehtanje pomena in vrednosti Tigra, njegove vloge v antifašističnem in narodnoosvobodilnem boju.
Dejanj in pripadnost nekdanjih zgodovinskih tvorcev se ne da samo meriti z današnjimi političnimi merili in problematično je tudi razvrščanje ljudi med tako imenovane prave in neprave. Ocenjevanje vloge Tigra, kot prvega organizatorja primorskega upora zoper fašizem in njegovo mesto v zgodovinskem spominu od tistega dne dalje, ko je nehala njegova aktivnost, ima vsaj dve periodizacijski obdobji, razmejuje ju prelom osemdesetih in devetdesetih let 20. stoletja.
V prvem razdobju je odnos do tigrovstva nekako sporadičen in zadržan. V matični domovini je pod vplivom ocenjevanja, ki ga je dr. Joža Vilfan postavil v Partizanskem dnevniku oktobra leta 1944 v nekrologu ob smrti Ferda Kravanje-Petra Skalarja.
Pisal je o dveh sestavinah, o vodstvu Tigra za katerega ni našel prijaznih besed, saj je bilo vpleteno v delovanje britanske obveščevalne službe. Članstvo pa je je imelo, tako pravi Vilfan, poštene rodoljubne namene. Pozneje se je kot razlog odklanjanja pokazalo stališče bivših tigrovcev, da je bila njihova organizacija prvi in pravi pobudnik vstaje na Primorskem in ne komunistična partija. To sodbo so odklonilno zavrgli na seji Izvršnega komiteja CK ZKS 13. junija 1958. Bilo je le vprašanje prestiža in ljubosumnosti, kdo je Primorce prvi nagovarjal k antifašizmu.
Junijska seja je bila nekakšen prelom, saj ji je sledilo obdobje, ki je polagoma mehčalo odnos do Tigra. O njem se je čedalje več pisalo zlasti kot na način ohranjevanja zgodovinskega spomina in Tigr je postajal tudi izziv za zgodovinsko znanost. Nov odnos do tigrovskega gibanja se je pojavljal od uvajanja demokratičnih norm v slovensko javno življenje. Tako so se v novi slovenski demokraciji, ki je posegla tudi v tigrovsko gibanje, gradila nova spoznanja na osnovah, ki jih je zastavilo že predhodno obdobje.
Odnos je imel veliko in še ima veliko razsežnost in različnost pogledov, kar se zrcali v razponu, ki sega od državnih priznanj in odlikovanj pa do drobnih ideoloških in političnih obračunavanj.
Na prvem strokovnem sestanku o Tigru v Senožečah 1. junija 1990 je dr. Milica Kacin opozorila v zvezi s tigrovsko skupino: »Izogibati se sicer moramo nevarnosti, da iz nje ne naredimo mit, ki bi zamenjal dovčerajšnji mit komunistične partije.« Opozorilo dr. Kacinove se kar s pridom uresničuje, pri čemer veliko, če ne v največji meri, pomagajo obračuni dnevne politike. In mit je tu, tudi ko slišimo, da je bil primorski upor zoper fašizem, prvi antifašizem v Evropi, da je bil Tigr zamolčan. Slovensko zgodovinopisje pa da sploh ni znalo prikazati nasilja fašizma. Take sodbe še vedno najdejo svoje mesto v javnosti in očitno je, da bodo še dobrodošle tistim, ki jim je nestrpno obračunavanje s preteklostjo pomembnejše od rekonstrukcije zgodovinskih dogajanj, zlasti kar zadeva zgodovino NOB: da bi zmanjšali vlogo »komunistične revolucije« povzdigujmo pomen rodoljubnega in zamolčanega Tigra.
Te dni je minilo sto let, ko se je dogajanje prve svetovne vojne umaknilo s slovenskih tal. Videli smo TV film v katerem tudi posnetek Mussolinijevega obiska v Kobarid 21. septembra 1938. Tega dne so nanj v Kobaridu tigrovci pripravljali atentat. Če bi se uresničil, bi se verjetno drugače vrtelo kolo zgodovine. Tega poskusa atentata TV film ni posebej omenil, zato pa je poudaril pomen meddržavnega projekta o Poti miru, začrtani na ostalinah prve svetovne vojne. Toda Pot miru je v Posočje prinesel dolgotrajni proces dokončevanja druge svetovne vojne in prav to dejstvo želi poudariti spomenik na Cerju, katerega vključitev v Pot miru je skušala preprečiti izjava italijanske diplomatke, da v Pot miru ne sodijo spomeniki, posvečeni teroristom. To pa so bili tigrovci, a pri tem se diplomatka ni vprašala, zakaj so Slovenci na zahodu postali teroristi. Očitno je, da se še danes ne znamo postaviti v bran naši preteklosti. Tudi zato sta nam narodnostna budnost, ali če hočete tigrovstvo in antifašizem še vedno potrebna.
