Brane Praznik, predsednik KO za vrednote NOB Velika Loka, na komemoraciji pred spomenikom NOB na Čatežu, 1. novembra 2017

 

Spoštovane gospe in gospodje, draga tovarišija!

Tokrat se, tukaj, na tem mestu, pred tem spomenikom, spominjamo predvsem tistih, ki so za našo domovino dali svoje življenje, ki so v borbi za svobodo žrtvovali sebe in veliko storili za to, da smo danes tukaj, da smo tukaj v miru.

Dovolite nekaj poudarkov: danes nam je samoumevno, da živimo v miru, da živimo tako, kot si večina od nas želi, čeprav smo po svetu priča revščini in številnim različnim vojnam. Ampak mi, ki smo na tem koščku sveta, si ne moremo predstavljati, kaj vse so ti ljudje, katerih imena so na spomeniku, dali skozi. Kakšne žrtve? Kakšne nečloveške napore? Zato je morda tudi žalostno, da nas danes na tem mestu ni nekoliko več. Človek pozabi, spomin je žal selektiven.

Po 72. letih, odkar se je končala 2. svetovna vojna, so marsikatere zadeve res žalostne. Nekateri ponovno obujajo sovraštva, drugi ponovno obujajo prevrednotenja zgodovine in ponovno upajo, da bo prišel čas, ko bo brat dvignil orožje nad brata. No, mi upamo, da ne, čeravno obeti niso preveč dobri.

To, kar spremljamo danes v svetu, nas lahko navdaja s skrbjo. Navdaja nas s skrbjo tudi to, da se tisti, ki smo jim zaupali najodgovornejše funkcije, obnašajo kot, da je vse prav in lepo.

Ko bomo zapustili ta svet, ne bo pomembno koliko denarja bomo imeli, kdo vse nas je poznal, s kom smo bili… Pomembno bo samo to, kaj smo za ta svet naredili. In vsak, ki nosi kakršnokoli funkcijo, pa naj bo to od člana ali predsednika lokalne skupnosti na vasi ali društva in naprej, in višje, je dolžan delati za skupno dobro.

NOB je izpolnila večino svojih političnih ciljev in osvobodila slovenski narod, čeprav ni dosegla združitve vseh Slovencev v eni državi. Zgodovinarji so soglasni, da brez narodnoosvobodilnega boja danes ne bi bilo slovenske države. Slovenci smo dobili status republike v jugoslovanski državi z ustavo, lastnim parlamentom in vlado ter pravico do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve, česar nismo imeli prej nikoli v svoji zgodovini. Zaradi lastnih izkušenj iz osamosvojitvenega obdobja bi morali podpreti tudi Katalonijo.

NOB in OF je Slovencem izjemno dvignila samozavest, iz naroda hlapcev smo postali narod junakov, kot je bila ena od parol tistega časa. (Samo mimogrede, ko sem omenjal junaštvo: iz Čateža je bil doma narodni heroj in junak Vinko Simončič Gašper /1914 – 1944/)..

NOB je tudi zelo spoštovala in razvijala kulturno tradicijo slovenskega naroda. S spremembo družbenega reda (uvedbo socializma), so bili sicer na radikalen in specifičen način izpeljani tudi nekateri modernizacijski procesi, ki jih prejšnje meščanske elite niso želele ali zmogle izpeljati: volilna pravica za ženske in širša emancipacija, ločitev Cerkve od države, industrializacija družbe, večja socialna enakost … kar mnogi pozabljajo.

Naj se vrnem pred spomenik:

Med 2. svetovno vojno so se na Čatežu zaradi strateške lege, pogosto zadrževale enote NOB in imele večkrat hude boje z okupatorji in domobranci, na kar spominjata dva spomenika in skupna grobnica na pokopališču. Povedati je treba, da je bila takratna meja med Italijo in Nemčijo v neposredni bližini in tu so se seveda bile bitke na življenje in smrt.

Tu na pokopališču je grobišče 114-tih borcev NOV in štirih članov rajonskega odbora OF Gabrovka, kamor je takrat sodil Čatež. Pokopani so borci Dolenjskega odreda, brigad Tomšičeve, Cankarjeve, Šercerjeve, Zidanškove in brigade vojske državne varnosti, ter kot rečeno še štirih domačinov, članov OF.

Ob vhodu na pokopališče pa je spomenik posvečen 31-im žrtvam, ki so jih zverinsko pobili Nemci 28. oktobra 1943 in še 14-im vaščanom, ki pa so pokopani drugje.

Spoštovane gospe, spoštovani gospodje, zahvaljujem se vam, da ste prišli na kraj tihote, miru, spomina in opomina, predvsem pa na kraj pogovora s tistimi, ki jih ni več med nami. Kot sem dejal, premnogi so dali svoja življenja. Mi pa vsak dan delajmo tako, da bodo oni ponosni na nas in bodo lahko rekli, da gre svet naprej tako, kot bi si oni želeli. Čeprav je človeška zgodovina zgodovina vojn, se trudimo vsak dan delati zgodovino miru.