Aljaž Verhovnik, generalni sekretar ZZB NOB Slovenije, Taborska stena 29.6.2017
Spoštovani!
Kočevska je bila pomembno središče odporniškega gibanja med NOB na slovenskem. Tukaj se je dve leti nahajal celo sedež vodstva slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja. Na podlagi tega se je območju prijelo ime »partizanska Kočevska«.
Prav zaradi velike koncentracije partizanov in vodstva odporniškega gibanja na območju Kočevskega roga in okolice, so fašisti poleti 1942 pričeli izvajati veliko ofenzivo, s katero so hoteli uničiti slovensko narodnoosvobodilno gibanje na tem območju. Fašistična vojska, ki je štela več kot 60.000 pripadnikov, je prečesala celotno Kočevsko območje. Pri tem so partizanske enote utrpele hude izgube. Kljub vsemu pa so partizani s taktiko umika na že prečesana območja, uspeli preživeti in ohraniti jedro slovenskega odpora, saj vodstvo Osvobodilne fronte nikoli ni bilo odkrito. Posledice italijanske ofenzive niso prizanesle nikomur. Poleg vojaških spopadov, je bilo zlasti hudo obračunavanje s civilisti, pri čemer so fašisti odvedli tudi številne slovenske družine v koncentracijska taborišča na Rab in Gonars.
V duhu teh razmer so se julija 1942 zvrstili tudi dogodki pri Taborski steni. Narava je tukaj izoblikovala votlino, ki je nudila zatočišče partizanom. Aprila 1942 se je na območju Taborske stene stacioniralo poveljstvo 2. čete 3. partizanskega bataljona Ljubo Šercer, julija pa še poveljstvo Kočevskega odreda. Partizani so si v okviru zmožnosti dobro opremili votlino, kjer so imeli celo cisterno za vodo, shrambo za živila in blago. Votlina je imela tudi zasilni izhod. Tukaj je delovala celo orožarska delavnica. Območje Taborske stene ni služilo samo kot zatočišče slovenske osvobodilne vojske, temveč je tukaj potekala tudi pomembna propagandna dejavnost, saj je na tem območju ciklostilna tiskarna maja 1942 natisnila prvo številko »Partizanskega vestnika«. Od tukaj so potekale tudi pomembne komunikacijske zveze kurirjev med glavnima štaboma Slovenije in Hrvaške.
Takšne aktivnosti seveda niso bile po godu italijanskemu okupatorju, zato je ta 24. julija 1942 izvedel napad na partizane pri Taborski steni. Že dan pred tem so območje Stene obkolili s tanki. Napad se je pričel zgodaj zjutraj. Med prvimi žrtvami so bili stražar in dva mlada kurirja Vinko in Jakec. Nato se je vnel srdit boj, v katerem so partizani kljub številčni nemoči herojsko branili svoje položaje. Vendar premoč fašistov je bila očitna. Polovica borcev se je umaknila v ožji del votline, kjer so se zazidali s kamenjem in čakali. Italijani so med tem zavzeli območje Taborske stene ter se znesli nad ranjenimi borci. Umorili so 12 partizanov, 11 se je uspelo rešiti pod zavetjem jame.
Po italijanski kapitulaciji in pred nemško zasedbo Kočevja je med 1. in 3. oktobrom 1943 v Kočevju potekal Zbor odposlancev slovenskega naroda. Ta je potekal pod geslom »Narod si bo pisal sodbo sam!«. S tem je Kočevski zbor postal prvi slovenski parlament z neposredno voljenimi predstavniki med okupacijo, kjer so bile sprejete pomembne usmeritve za nadaljnji razplet NOB. Tukaj je bila denimo sprejeta tudi odločitev, da se bo Primorska po osvoboditvi priključila k Sloveniji. Čeprav to v kasnejših dokumentih ni omenjeno.
Kasneje so Kočevje zasedle nemške enote, ki so prostor utrdile z bunkerji in ga uporabljale kot izhodišče napadov na slovensko odporniško gibanje. Vendar ni jim uspelo premagati borcev, kajti 4. maja 1945 so Gubčeva, Cankarjeva in 15. brigada zmagovito vkorakale v Kočevje in ga osvobodile. Vojna je za seboj pustila hudo opustošenje, saj je bilo Kočevje drugo najbolj uničeno mesto v Sloveniji med 2. svetovno vojno. Vendar ne samo porušene zgradbe, hude so bile tudi rane ljudi, ki so preživeli največji teror v zgodovini človeštva. Na območju Kočevske je med NOB življenje izgubilo okoli 10 % prebivalstva, kar sodi v vrh najbolj prizadetih območij med vojno na slovenskem.
Delovanje partizanov je bilo državotvorno, zato si s strani slovenske države zaslužijo časten spomin in dolžnost prenesti vrednote NOB na mlade rodove. Ob tem se sprašujem, ali smo Slovenci zmožni česa takšnega? V zadnjem obdobju je situacija pri nas obrnjena na glavo. Tako so partizani označeni kot okupatorji, kolaboranti pa kot domoljubi, kateri so bili postavljeni v nemilost komunistov. Tem odgovarjamo, da NOB ni mogel biti zmagoviti boj zaradi nekaj komunistov, temveč zaradi podpore naroda. NOB so podpirali delavci, kmetje, fantje in dekleta, mladi in stari… Samo takšna vojska, ki uživa širšo podporo lahko zmaga. Zato so bili partizani narodna vojska. Oni niso bili plačanci, ki bi se borili za pohlep. Borili so se za svobodno in pravičnejšo družbo. Dovolj jim je bilo tlake in diktature desničarske klike v tedanji kraljevi Jugoslaviji, ki je za piko na i celo hlapčevsko kolaborirala s fašisti. Tega ni mogoče zanikati, kljub sprenevedanju nekaterih, ki trdijo, da so bili kolaboranti del zavezniških sil. Na drugi strani se partizani z narodnoosvobodilnim bojem lahko postavijo ob bok svetovnim velesilam, katere so to gibanje prepoznale kot zavezniško. Naši partizani so rešili mnoge zavezniške vojake, ki so bili sestreljeni nad našim ozemljem. Zato smo Slovenci z delovanjem osvobodilnega gibanja, pripomogli tudi h kapitulaciji okrutnega fašizma in nacizma, ki sta za seboj pustila več kot 60 milijonov žrtev.
Danes se nekateri sprašujejo, kaj počno v naši družbi takšne organizacije kot je Zveza borcev. Tem odgovarjamo, da naša organizacija pogosto prevzema naloge države, ko se postavlja v bran temeljem naše domovine. To bi pričakovali od tistih, ki so za to poklicani po funkciji. Ne poznam države, ki bi delovala v nasprotju s temelji, ki so izoblikovali njeno državnost. Za uspešno prihodnost države, moramo vzgojiti mlade rodove, ki bodo znali ceniti naše korenine in jim bo mar za to, da bi iz teh korenin zraslo košato drevo, ki bo dajalo zavetje našemu narodu.
Spoštovani!
Ob današnji priložnosti bi se še posebej rad spomnil otrok in mladine, kateri so bili žrtve nasilja med 2. svetovno vojno. V mislih imam komaj 9 in 12 let stara otroka Vinka in Jakca, ki sta nekaj dni pred tragedijo pri Taborski steni, ušla iz kamiona z ljudmi iz Kolpske doline, katere so fašisti nameravali peljati v internacijo. Piramida iz kamenja, ki simbolizira grob pokojnih dečkov, je simbol upora mlade generacije Slovencev. 75 let po tem živimo v svobodi in popolnoma drugačnih okoliščinah. Ne znamo si predstavljati, da bi se morali boriti za to, da lahko živimo in da nas hoče nekdo izbrisati, ker smo pač Slovenci. Neverjetno pogumna je bila odločitev vseh, ki so se odločili priključiti partizanom. Pokonci jih je držalo upanje v zmago in boj za svobodo. Niso poznali materialnih dobrin. Njihov sovražnik ni bila zgolj dobro opremljena vojska, temveč tudi lakota, mraz, neprespanost, slaba oprema, bolezni… Vsakdo od njih je občutil krutost vojne. Številni so izgubili svojce, prijatelje, svojo ljubezen, skratka tiste, ki so še dan poprej bili njihov pomemben člen življenja. Borci so skozi NOB v sebi nosili krute spomine na padle tovariše in civiliste, ki so podpirali odporniško gibanje. Veliko so pretrpeli za to, da bi mi danes živeli bolje. Kako nesebični so bili pri svojih dejanjih, ko so bili pripravljeni za lepšo prihodnost dati prav vse.
V znak globokega spoštovanja in trajnega spomina na vse padle borce pri Taborski steni, zlasti pa na mlada kurirja Vinka in Jakca, bom tudi jaz po slovesnosti dodal kamenček k piramidi. Kamenčki simbolizirajo mnoga dejanja, ki so sestavljala NOB in s katerimi so naši predniki prišli do zmage. Vabim vas, da se mi tudi vi pridružite pri tem dejanju, kajti borci si zaslužijo neminljiv in časten spomin.
Iskrena hvala organizatorjem za povabilo.
Naj živi večen spomin na junake slovenskega naroda!
