Aljaž Verhovnik, v. d. generalnega sekretarja ZZB za vrednote NOB Slovenije, 7. avgusta 2016 na prireditvi Dan spomina pod Storžičem
Spoštovani
Nahajamo se na enem od številnih prizorišč, ki pričajo o kruti, a vendar uporni ter zmagoviti poti slovenskega naroda skozi preteklost. Tovrstne prireditve niso le spomin na preteklost, temveč tudi opomin sedanjosti in prihodnosti, ko se v družbi intenzivneje pojavljajo različne oblike nasilja, sovraštva in nestrpnosti.
Vso čast in spomin bomo danes namenili Storžiškemu bataljonu, ki spada med prve partizanske enote, ki so leta 1941 organizirale upor proti okupatorjem. Bataljon je nastal iz Kranjske in Tržiške čete v okviru priprav na pričetek oboroženega odpora proti okupatorju v kranjskem okrožju. Pri tem je šlo za izpolnjevanje ene izmed temeljnih točk OF, da si bo slovenski narod svoj obstoj obranil tudi s silo, če bo to potrebno.
Tržiška četa je z oboroženim uporom proti okupatorju pričela 31. julija 1941. Po nekaj uspešno izvedenih akcijah, je četa odšla na Veliko Poljano pod Storžič in se tam 3. avgusta 1941 sešla s Kranjsko četo. Žal sta partizane na tem mestu odkrila dva nemška vohuna. Zaradi tega sta četi še isti dan zapustili Veliko Poljano in se nastanili v Verbičevi lovski koči, tukaj pod Storžičem. Tako so naslednji dan ustanovili Storžiški bataljon. Glavnina bataljona je takoj po ustanovitvi odšla proti Begunjam, da bi pomagala Cankarjevemu bataljonu pri osvoboditvi jetnikov iz zaporov. V koči pa je ostalo 21 partizanov, ki so bili večinoma neoboroženi. Te so Nemci 5. avgusta 1941 pred 4. uro zjutraj s pomočjo izdajalcev, obkolili in napadli. V spopadu je padlo osem partizanov, nad katerimi se je okupator zverinsko znesel in jih zmetal v gorečo kočo. Po prvem obdobju začetnega in nadvse težavnega uporniškega delovanja na tem območju, so preostali borci Storžiškega bataljona oktobra 1941 odšli na desno stran Save, kjer so se vključili v že prej omenjeni Cankarjev bataljon. V tem bataljonu so med drugim decembra 1941 sodelovali v Poljanski vstaji, v začetku januarja 1942 pa tudi v legendarni Dražgoški bitki.
Oboroženi odpor slovenskega naroda med 2. svetovno vojno je bil več kot nujen, saj so okupatorji na naše ozemlje vkorakali z grozovitimi načrti o iztrebljanju slovenskega naroda ter z namenom popolnega podrejanja tistih, ki bi tukaj še lahko živeli. Če ne bi bilo upora partizanov in naroda, ki je ta odpor podprl, sem prepričan, da Slovenci danes ne bi imeli lastne države, saj nas preprosto rečeno ne bi bilo več. Zato je lahkomiselno govoriti o tem, da so nekateri drugi čakali na primerne trenutke za odpor zoper okupatorja in to celo na takšen način, da so z okupatorjem sodelovali. Temu preprosto lahko rečemo veleizdaja slovenskega naroda.
Že preambula k Ustavi Republike Slovenije poudarja, da smo Slovenci v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost. Ta boj je bil neizprosen in je zahteval velik krvni davek. Hrabre in povsem nesebične so bile odločitve vseh tistih borcev, ki so se bili pripravljeni upreti z željo, da bo slovenski narod nekoč živel v svobodi in miru. Kot predstavnik mlajše generacije si težko predstavljam, kako je bilo živeti v tistih časih, ko so bili lahko že narodnost, jezik ali pa morda politična pripadnost, razlog za likvidacijo.
Zato mora Zveza borcev še aktivneje pristopiti k prenašanju vrednot NOB na mlajšo generacijo. Saj je naša organizacija prva poklicana za negovanje, ohranjanje in prenos teh vrednot. Hkrati pa moramo vrednote NOB aktualizirati in pokazati, da smo Zveza borcev moderna in nevladna organizacija civilne družbe, ki se z negovanjem tradicije NOB zavzemamo za temelje sodobne civilizacije, saj so vrednote kot so svoboda, mir, solidarnost osnova napredne demokracije in nenazadnje tudi Organizacije združenih narodov. Zveza borcev torej ni samo organizacija za negovanje zgodovinske tradicije, temveč mora biti predvsem organizacija, ki si izhajajoč iz vrednot NOB, prizadeva za strpno, mirno in solidarno družbo.
Slovenija potrebuje proaktivne državljane, ki ne bodo dovolili ropanja naše domovine. Potrebujemo okolje, ki bo mladim dalo optimizem, starejšim pa omogočilo dostojno in spoštovanja vredno socialno stanje. Tiste politične skupine, ki iščejo pozornost javnosti s prilagajanjem zgodovine, niso vredne zaupanja. Naša preteklost je jasna, z njo pa se naj ukvarja stroka. Neizpodbitno je dejstvo, da je bilo slovensko partizansko gibanje del velike antifašistične koalicije, v katero sodijo ZDA, Rusija, Francija, Velika Britanija in drugi. Tudi naš odpor je prispeval bistven del k zmagi te koalicije nad fašizmom in nacizmom. To kažejo številni zgodovinski podatki, v prid temu pa govori tudi dejstvo, da smo imeli pri nas prvo osvobojeno ozemlje v Evropi med 2. svetovno vojno. Našo zmago, ponos, uporno dušo moramo strniti v iskanje optimizma v prihodnosti. Čas je, da povrnemo slavo našemu narodu, da ne bomo več hlapci sodobne Evrope. Moramo biti tisti, ki bomo sebi v prid izkoristili prednosti globalizacije in s tem utrdili naše pogoje za dostojno življenje.
Narod, ki se ne zaveda lastne identitete ne more obstati! Slovenci lahko ponosno povemo, da smo dosegli marsikatere sanje mnogo večjih narodov o lastni državi. Zlasti moramo to poudariti letos, ko se spominjamo 75. obletnice ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda, ki je na slovenskem pogumno in odločno snovala upor zoper okupatorje. Hkrati pa so prizadevanja Osvobodilne fronte doprinesla možnost slovenskemu narodu, da se je v 90. letih prejšnjega stoletja uprl na pravico do samoodločbe in se vrisal na zemljevid samostojnih in neodvisnih držav. Zato se moramo ob 25. obletnici samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije širše ozreti na trnjevo pot, ki smo jo morali Slovenci prebroditi do lastne državnosti. Zlasti pa se moramo ob tem vprašati, ali smo si 25 let po osamosvojitvi predstavljali takšno Slovenijo, ki jo poznamo danes. Nujno je, da kot narod rečemo ne vsem vrstam nestrpnosti ter da se pričnemo zavedati, da bomo morali vsi posamezniki prispevati za večje sodelovanje našega naroda, če želimo doseči lepšo prihodnost. Ni dvoma, veliko nam je uspelo narediti, potrebno pa si je iskreno priznati, da smo storili marsikatero napako. Te bi morali odpraviti. Energijo pa bi morali vlagati v iskanje rešitev in ne v iskanje tistih, ki so jih storili. Skrajni čas je, da kot družba postanemo zrelejši in se pričnemo odgovorneje obnašati do svoje države.
Spoštovani!
Številni posameznice in posamezniki so v preteklosti žrtvovali največ kar so lahko za našo domovino – svoje življenje. Med njimi so bili tudi spoštovanja vredni borci Storžiškega bataljona. Naj imajo njihova dejanja večen spomin, hkrati pa pomenljiv opomin naši prihodnosti, kako se je potrebno vseskozi boriti za interese naroda. Bodimo ponosni na naše dosežke, hkrati pa strnimo vrste za optimistično prihodnost. Naj partizanski pozdrav »smrt fašizmu – svoboda narodu« nikoli ne gre v pozabo!
