Aljaž Verhovnik, generalni sekretar ZZB NOB Slovenije, Koper – dan borca, 2.7.2017

 

Spoštovani!

Dan borca je bil nekoč poznan kot državni praznik v spomin na vstajo narodov Jugoslavije med 2. svetovno vojno. Ne glede na to, da je bil sam praznik neposredno povezan s političnim dejanjem CK KPJ, ki se je na ta dan leta 1941 sestal ter sklenil pričeti oboroženi odpor, je ta dan tudi simbolični pričetek širšega ljudskega upora zoper okupatorje. Slovenci smo narodnoosvobodilni boj vodili nekoliko bolj specifično, kot pa je ta potekal na območju preostalih delov Jugoslavije. Ustanovitev Osvobodilne fronte je pomenil pluralističen, a vendar odločen nastop vseh naprednih slovenskih sil v borbi za svobodo. Dejanja OF niso segala zgolj na vojaško področje, temveč je bila OF država v državi. V sklopu te je delovala propagandna služba z mnogimi tiskarnami, delovale so šole na osvobojenem ozemlju, številne partizanske bolnišnice so nudile sanitetno oskrbo ranjenim borcem. OF je delovala tudi kot politična organizacija, ki je s sprejemom raznih dokumentov oblikovala strategijo osvobodilnega gibanja in snovala načrte za povojno ureditev domovine.

Primorska je bila kljub razkosanosti ozemlja, kjer so zgodovinsko živeli Slovenci, pomemben del slovenskega odporniškega gibanja. Fašizem je po teh območjih pričel sejati smrt že mnogo prej kot nacizem. Zato so Primorci še posebej odločno podpirali partizansko gibanje z željo, da bodo priključeni k matični domovini. V duhu odločanja državnih meja med Primorsko in Jugoslavijo, ne moremo mimo tega, da ne bi komentiral odločitve arbitražnega sodišča o meji med Slovenijo in Hrvaško. Pri tem je zanimivo, da so bile slovenske meje zgodovinsko gledano v večini primerov določene na podlagi dogovorov vojaških velesil. Prav vse slovenske državne meje so bile določene po tem, ko je naše območje prizadela vojna. Našo zahodno mejo so določili Osimski sporazumi med Italijo in Jugoslavijo, med tem, ko je severno mejo določila Saintgermainska mirovna pogodba med Avstrijo in predstavniki Antante že po 1. svetovni vojni. Ta se kljub prizadevanjem osvobodilnega gibanja in uspešnim akcijam partizanov tudi po koncu 2. svetovne vojne ni premaknila na želeno etično slovensko-avstrijsko mejo. Mejo med našim in Madžarskim ozemljem je prav tako začrtala mirovna pogodba v Trianonu, ki je tudi edina mirovna pogodba, ki je Slovencem prinesla nekaj ozemlja, saj je Prekmurje na podlagi te pogodbe pripadlo tedanji Kraljevini SHS.

Tudi rezultat odločitve o meji s Hrvaško je posledica vojne iz leta 1991, s katero si je Slovenija priborila neodvisnost in samostojnost. 26 let je bilo potrebnih za dogovor o meji. Pri tem seveda ni šlo brez nepotrebnih incidentov ter zaostrovanja odnosov med državama. Vsebina odločitve o meji je takšna kot je. O njej lahko razpravljamo, izražamo svoje strinjanje ali ne, sodbo pa bosta državi morali spoštovati. Pri tem bode v oči enostranska odločitev Hrvaške, da te odločitve ne bo spoštovala. Takšna dejanja so zaskrbljujoča, saj lahko vsaka meddržavna trenja po nepotrebnem prinesejo hude posledice in grozodejstva. Zato upam, da smo se iz zgodovine naučili dovolj, da si nasilja več ne želimo.

Ne samo za Luko Koper, temveč tudi za Slovenijo je ključnega pomena stik našega z odprtim morjem. Zato odločitev arbitražnega sodišča odpira vrata tudi k razvoju naše luke. Če smo luki odprli vrata iz morja, bomo morali poskrbeti tudi za povezavo v notranjost. Pri tem imam seveda v mislih razburkane razprave okoli drugega tira. Na to tematiko sem kot Korošec še posebej občutljiv, saj jo spremljam z enako grenkobo, kot obljube o 3. razvojni osi podoživljamo Korošci praktično od vseh dosedanjih vlad. Že res, da je državljanska iniciativa za sklic referenduma ustavna in demokratična pravica. Vendar se moramo vprašati, komu bo v resnici koristil referendum o drugem tiru. Ves ta cirkus okoli drugega tira ne kaže nič drugega kot to, da želi opozicija z referendumom rušiti vlado, saj se je pod ta referendum podpisala največja opozicijska stranka. To me spominja na obljube o koroški hitri cesti ter na besede enih in drugih o tem kdo je kriv za to, da ceste še vedno nimamo ter da moramo podpirati te ali one, kajti samo oni nam bodo cesto pripeljali v kraje. Drugi tir, 3. razvojna os in drugi pomembni infrastrukturni projekti so strateškega pomena za našo državo. Zato se ne bomo pustili politično manipulirati in nasedati katerikoli strani. Pri teh projektih pričakujemo polno angažiranost vseh političnih strani. Kajti oni so na pozicijah zato, da kaj postorijo in ne samo zato, da politično preživijo na račun zdraharstva med ljudmi. Igranja okoli drugega tira lahko pahnejo luko na kolena. To bi pomenilo socialno bombo Primorsko. Tega ne smemo dopustiti!

Pri tem bi se želel spomniti Danila Petrinje. Izhajal je iz protifašistične družine, saj je bil njegov oče kot TIGR-ovec večkrat zaprt s strani fašističnih oblasti. Petrinje se je v partizanih prijelo ime Primož. Kot borec Istrske brigade je bil zaslužen tudi za postavitev partizanske bolnice v gozdu Bezgovje, nedaleč od Kozine. Po vojni je deloval kot aktiven politični funkcionar, po letu 1955 pa se je preselil na slovensko obalo. Zaradi mejnih zapletov med Jugoslavijo in Italijo mu je kaj hitro postalo jasno, da slednja ne bo mogla računati na tržaško pristanišče. Zato je kot direktor Uprave v Kopru pričel z melioracijo in osuševanjem zaliva, kar je bila podlaga za izgradnjo slovenske luke. 23. maja 1957 je bilo ustanovljeno podjetje Pristanišče Koper. Danilo Petrinja je bil sicer kot ustanovitelj drugi direktor Luke Koper, kakršno ime je luka tudi dobila pod njegovim vodstvom. Napredni ekonomski pogledi Danila Petrinje so omogočili rast pristanišča in trdne temelje za nadaljnji razvoj luke. Zato si Danilo Petrinja ne samo kot borec, temveč tudi kot graditelj ključne infrastrukture, na katero danes Slovenija naslanja svojo suverenost, zasluži spominsko obeležje. Prav tako, pa je lahko vzgled vsem današnjim politikom, kako se dela napredek.

Podlaga za to, da smo Slovenci dobili svoje pristanišče, je bila zmaga partizanov in priključitev Primorske k matični domovini. 2. svetovna vojna je na Primorskem med Slovenci doma in v zamejstvu zahtevala več kot 16.000 žrtev, med katerimi je bilo tudi veliko civilnih. O tem, da bo Primorska po vojni priključena k matični domovini, je oktobra 1943 sklenil že Kočevski zbor odposlancev slovenskega naroda. Ta odločitev v kasnejših dokumentih sicer ni bila objavljena, brez dvoma pa je pomembno vplivala na razplet zaključnih vojaških operacij med 2. svetovno vojno na Primorskem, saj so narodnoosvobodilne sile osvobodile celotno primorsko ozemlje, vključno s Trstom. Prav na podlagi odločnega upora Primorcev, je bila ta regija po vojni tudi večinsko priključena k Jugoslaviji. Primorci pa ste se namesto z vojnimi grozotami, pričeli ustvarjati novo domovino.

Spoštovani!

Vztrajnost in borbeni duh Primorcev je slikovito povzel Ciril Kosmač v scenariju filma Na svoji zemlji:

»Vsi smo trdno sklenjeni kakor veriga! Zato smo močni! In zato bomo tudi osvobodili našo zemljo!«

»Bomo!« odločno zagrmijo vaščani. »Živela svobodna Primorska! Živela! Naša je!«

»Tisoč tristo let živimo na tej zemlji – in tisoč tristo let nas veliki pohlepni narodi trgajo na kose! Požreti nas hočejo!…Zakaj? Ker smo na tem važnem križišču…ker smo v srcu Evrope!…«

»Na svojem smo!« trdno in jezno pribije množica. »In bomo tudi ostali!«

Hvala lepa in srečno!