Goran Vojnovič, pisatelj in kolumnist, na slovesnosti ob mednarodnem dnevu spomina na holokavst

 

»Kar jih je spremljalo skozi vse življenje, je bilo iskanje. Ne iskanje lastne sreče ali odrešitve, temveč iskanje drug drugega. Od uničenja in razpršitve v letu 1895, in še bolj tistega v letu 1915, je minilo stoletje, a še vedno so tu vnuki in pravnuki, ki iščejo drugi druge. Očetje in bratje so iskali hčere in sestre po haremih, starši so iskali otroke po sirotišnicah, možje so iskali žene po tkalnicah v Alepu in Damasku, kjer je bilo na stotine žensk na prisilnem delu, pisma so brodila po svetu, vprašanja pridušena s strahom so se mrmrala na palubah ladij, v taboriščih med preživelimi, obupani oglasi so se pojavljali na straneh armenskih časopisov po vseh kontinentih. (…) Stotine tisoč družin so imele nekoga, ki so ga iskale. Narod, ki se išče, po tolikih nesrečah, ima redko mir, da bi našel samega sebe.«

V romanu Knjiga šepetov romunski pisatelj armenskega rodu, Varužan Vosganjan, pripoveduje zgodbo armenskega naroda, tragično ukleščenega med mnogo večje narode in neprizanesljivo zgodovino 20. stoletja. V tej žalostni zgodbi o ljudeh, ki svojo preteklost šepetajo, da ne bi prebudili njenih zlih duhov, se zrcalijo zgodbe številnih drugih narodov, predvsem tista najbolj žalostna izmed vseh žalostnih zgodb, zgodba judovskega naroda, čigar najbolj žalostnega poglavja se danes spominjamo.

Tako kot pisatelj Varužan Vosganjan piše Knjigo šepetov, da bi se šepet njegovih Armencev naposled zaslišal tudi zunaj njihovih hiš, cerkva in mareličnih nasadov, da bi glas spomina preglasil šepet pozabe, tako se mi danes spominjamo žrtev holokavsta. Spominjamo se, da šepet o njih ne bi potihnil; Spominjamo se, da ne bi potihnila bolečina; spominjamo se, da ne bi potihnila osuplost; spominjamo se, da ne bi potihnila groza.

Ko se spomnimo holokavsta, se spomnimo šest milijonov pomorjenih Judov, spomnimo se koncentracijskih taborišč in plinskih celic, spomnimo se brezštevilnih pogromov po Vzhodni Evropi, spomnimo se trakov z Davidovo zvezdo na rokah ljudi, spomnimo se zaseženih hiš, zaseženih tovarn, spomnimo se brezštevilnih zaseženih življenj. In spomnimo se tudi glasu, ki pravi Nikoli več. Ta glas odzvanja v nas. Nikoli več. Nikoli več. Nikoli več. In zdaj, triinsedemdeset let po koncu druge svetovne vojne, se sprašujemo čigav glas je to. Kdo vse danes izgovarja Nikoli več?

Nikoli več bi lahko izgovorili tudi Armenci iz Knjige šepetov. Lahko bi ga izgovorili leta 1895, ali leta 1915, po genocidu, v katerem je umrlo več kot milijon ljudi, lahko pa tudi pozneje, ko je po drugi svetovni vojni, tudi o tem v svojem romanu piše Varužan Vosganjan, nesrečno armensko ljudstvo doživelo nov pogrom in so bili Armenci množično deportirani v sibirska delovna taborišča.

Nikoli več bi lahko izgovorili tudi Romi. V času druge svetovne vojne so jih pomorili več kot pol milijona in resničnih razsežnosti tega pozabljenega holokavsta, ki mu Romi pravijo Porrajmos, najbrž nikoli ne bomo poznali. Tudi Romi bi lahko rekli Nikoli več in če bi Nikoli več izgovorili Romi, ki jih niso pobijali in preganjali le fašisti, marveč tudi mnogi, ki so se borili proti fašizmu, bi se nam morda razkrila vsa nesmiselnost teh besed.

V svetu, v katerem se množična pobijanja in preganjanja nikoli, niti za en kratek hip niso zares ustavila, lahko Nikoli več izraža le lažno upanje. Lažno upanje, da bomo nekoč živeli v miru, da bomo spoštovali drugega, kakor spoštujemo sebe.

Danes se spominjamo žrtev holokavsta, spominjamo se grozljivosti nacizma in fašizma, a beseda spomin nas zavaja. Ker spomini pričajo o minulem, holokavst pa ni minil.

In ne le zato, ker nobena vojna ne mine ali ker šest milijonov umorjenih pripadnikov enega samega naroda ne more ponikniti v preteklost, temveč mora biti del sedanjosti, četudi desetletja oddaljene sedanjosti, temveč zato, ker se ni po letu 1945 nič zares končalo, ker se ni nič v nas prelomilo, ker se ni nič spremenilo.

Vojne so se nadaljevale in začenjale so se nove, maščevanja zmagovalcev so bila neusmiljena, povojne diktature so v svoji krutosti presegale ena drugo, antifašisti so se preobražali v fašiste in tudi sami odpirali  taborišča smrti, v njih brez milosti obračunavali s političnimi nasprotniki, pa tudi s celotnimi narodi. Od konca druge svetovne vojne se triinsedemdeset let en za drugim po vsem svetu vrstijo pogromi in genocidi. Celo demokratične, zahodne države, ki so danes sicer upravičeno ponosne na triinsedemdeset let zahodnega miru, so v imenu tega miru nekaznovano sejale smrt po vsem svetu.

Mi pa smo kljub temu leto za letom izgovarjali Nikoli več. Nikoli več, smo govorili, dokler nismo zgodovine ponovili, še malce bolj krvavo, še malce bolj bratomorno. Tudi v Srebrenici bi danes lahko odmevalo Nikoli več, a danes predobro vemo, kako prazno bi to zvenelo. Danes vemo, ali se nam vsaj dozdeva, da vemo, kaj se ta trenutek, ko mi tu izgovarjamo Nikoli več, dogaja v Siriji, v Jemnu, v Iraku, v Afganistanu, v Burmi, v Sudanu, v Kongu.

A tudi zato, ker to vemo, je nujno, da se spominjamo žrtev holokavsta, da se spominjamo judovskih in romskih žrtev, srbskih žrtev ustaških taborišč, da se spominjamo umorjenih Slovencev in pripadnikov vseh drugih za naciste in fašiste manjvrednih narodov, pa tudi vseh umorjenih homoseksualcev, invalidov, otrok z Dawnovim sindromom in vseh drugih, ki so jih nacisti videli kot izprijene, izrojene; nujno je, da se vseh teh žrtev spominjamo.

Še bolj kot spominjanje pa je danes nujno zavedanje.

Leta 2018 se holokavsta ne moremo le spominjati. Moramo se ga tudi zavedati. Moramo se zavedati, da je človeška zgodovina zgodovina nečloveškega, zverinskega v človeku, da je človeška zgodovina zgodovina vojn, zgodovina etničnih čiščenj, zgodovina iztrebljanja, zgodovina zasužnjevanja.

Zato se moramo zavedati, da holokavst ni le kratko, temačno obdobje, v katerem je človek prenehal biti človek, temveč je ta tema v človeku, odkar človek je. Potrebno se je zavedati, da nacizem in fašizem nista le neslavni poglavji človeške zgodovine, marveč ju v različnih pojavnih oblikah in z različnimi imeni najdemo posejane po zgodovini od pamtiveka do danes.

Da, tudi danes sta tu, nacizem in fašizem, ker je nekaj v človeku, kar ga potiska nad sočloveka in tega se je potrebno zavedati. Holokavst je dejanje človeka. Holokavst je človek. Ker je šest milijonov Judov umoril človek. Ker je pol milijona Romov umoril človek. Zavedajmo se tega.

A hkrati je potrebno tudi zavedanje, kako preprosto se je znajti na napačni strani zgodovine, ker je pogosto napačna stran zgodovine edina, ki obstaja. Zgodovina je izmuzljiva, človeku nenaklonjena in zato je redko in izjemno biti na njeni pravi strani. Slava jim, ki jim je uspelo, a kot se na žalost vedno znova izkaže, je skoraj nemogoče na pravi strani zgodovine vztrajati. Kdor je zmagal v vojni, je še vselej izgubil v miru, ker je še v miru nadaljeval z bojem.

In tudi mi danes nadaljujemo z bojem. Postavljamo rezilne žice, gradimo zidove, izganjamo in preganjamo, ker blagostanja, ki smo si skozi desetletja mukoma izborili, nekaj v vojni, nekaj v miru, ne želimo deliti z drugimi. Zato ni miru oziroma je naš mir le privid. Naš mir je le zatišje, v zatišju pa se porajajo strahovi, iz strahov rastejo tiha sovraštva, ki s časom postajajo vse bolj glasna, vse bolj grozeča.

Tu smo in lahko se le vprašamo, kam gremo. Moramo se vprašati, kam gremo. Dan, ko se spomnimo na žrtve holokavsta, naj bo zato tudi dan, ko se opomnimo. Opomnimo se, da smo si nekoč rekli Nikoli več in da smo se izneverili sami sebi. Opomnimo se, da so bili ljudje, ki so zagrešili najbolj nedoumljiva grozodejstva v zgodovini, ljudje prav takšni, kakršni smo mi. Opomnimo se, da je vsak izmed nas le človek in da je človek sposoben vsega. Opomnimo se, da je človek sposoben holokavsta.

Spomnimo se in opomnimo. Spomnimo se in opomnimo, da ne bomo tudi mi nekoč, kakor Armenci v Knjigi šepetov, šepetali o svoji preteklosti, v strahu, da ne prebudimo njenih zlih duhov, da ne bomo spet, kot že tolikokrat, brezupno iskali drug drugega, da ne bodo spet starši iskali svojih otrok, da ne bodo spet bratje iskali sester in možje žena. Spomnimo se in opomnimo, da se ne bomo nekoč spet iskali, dokler se nepovratno ne izgubimo.

Spomnimo se in opomnimo.