Govor Dušana Kebra na spominski slovesnosti ob 80 – letnici bolnišnice Ogenjca, 31. julija 2022

Tovarišice in tovariši, potomci borcev in bork NOB, vsi, ki so vam dragocene vrednote NOB, dragi prijatelji!

Na današnji dan je minilo osemdeset let od enega najbolj tragičnih in obenem najbolj veličastnih dejanj med slovensko narodnoosvobodilno borbo: na ta dan se je skupina ranjencev v kraški jami na Ogenjci, izdana in obkoljena med roško ofenzivo, prostovoljno odločila za smrt. V jami tu ob nas je dvajsetletno dekle izstrelilo naboj za nabojem v svoje ranjene tovariše in zadnjega še vase.
Smrt od lastne roke ali roke soborca ni tako redka pri posamezniku, ki se v vojni vihri znajde v brezizhodnem položaju ali je smrtno ranjen; zavestne vnaprejšnje odločitve večjega števila borcev pa so izjemne in pripada jim poudarjeno mesto v zgodovini naroda, kjer so se odigrale. Tudi po dva tisoč letih ni pripadnika židovskega naroda, ki mu ne bi dvigala zavesti in občutka pripadnosti legenda o skupnem samomoru upornikov na Masadi, obkoljenih od rimskih zavojevalcev. Ali to velja tudi za Ogenjco?
Ljudje koprnimo po miru in sovražimo vojno, pa vendar je mir v vsej zgodovini človeštva le kratko obdobje med dvema vojnama. Vsako od trideset tisoč zabeleženih vojn od časov starega Egipta do danes je zanetil pohlep majhne in največkrat anonimne skupine najbogatejših ljudi, pripadnikov vladajočega razreda, ki jim ni nikoli dovolj moči, naravnih bogastev, kapitala in obvladovanja množic. Ta peščica obsceno bogatih Zemljanov, nikoli izvoljenih v demokratičnih postopkih, uspeva s podporo korumpiranih politikov vsakokrat znova spreti narode in potisniti v smrtonosne spopade tisoče, stotisoče in milijone ljudi, ki od vojn nimajo koristi, temveč moralni, socialni in materialni propad ter smrt. Povsem navadni ljudje se vedno znova dajo prepričati, da pobijajo ljudi, ki jih do včeraj niso poznali ali pa so z njimi celo prijateljevali: od Vietnama do Iraka, od Afganistana do Libije. Kaj razmišljajo ruski rekruti, ko pobijajo ukrajinske civiliste? Slovenci imamo zaradi majhnosti srečo, da nismo in ne bomo nikoli začenjali vojn s sosedi, vendar nekateri med nami izživljajo svojo željo po obvladovanju šibkejših od sebe navznoter, pri manjšinah, pa naj bodo to Romi, migranti ali osebe z drugačno spolno identiteto. V zadnjem času se nam dogaja, da postajamo agresorji kot člani vojaških koalicij. Kakšna je bila naša vloga v Afganistanu: ali smo bili, če vzamemo za primer roško ofenzivo, bolj podobni partizanom ali Italijanom? Ali smo prepričani, da ne bi začenjali vojn, če bi bili pripadniki velikega naroda?
Žrtve v vsaki vojni so mali ljudje na obeh straneh spopada, medtem ko tisti, ki vojno sprožijo, varno daleč za bojnimi linijami dodatno bogatijo. Njihova zločinska dejavnost pa ne miruje niti v času navideznega miru in potiska planet vse bliže nepovratni socialni, ekonomski in okoljski katastrofi. Ali se vladani razred, ki predstavlja ogromno večino človeštva, sploh lahko zoperstavi grozečemu uničenju planeta?
Odgovor ni razveseljiv. V državah v razvoju diktatorji s podporo tujega kapitala ohranjajo suženjstvo v domala prvotnem pomenu besede, v razvitih državah pa je posameznik zaziban v osebno ugodje in potrošništvo in odriva misel, da namesto v fizičnih živi v mentalnih okovih; da gre torej zgolj za drugačno obliko podreditve z enakimi posledicami. Med ljudmi v teh državah – in mednje spada tudi naša – prevladujejo apolitičnost, konformizem, uklanjanje volji lastnikov kapitala in nereflektirano sprejemanje družbenih ali skupinskih norm – pri nekaterih zaradi resignacije, pri mnogih zato, ker je podrejanje pogoj za napredovanje. Če se jim občasno prebudi občutek dolžnosti, ga zavrnejo z odgovorom: »Saj se tako ali tako ne da nič spremeniti.«
Ob takem stanju duha ni nenavadno, da se porajajo vprašanja, ali je bil narodnoosvobodilni boj pred osemdesetimi leti sploh potreben in ali se ne bi bilo bolje pritajiti in počakati, da nas osvobodijo drugi. Celo kolaboracijo z okupatorjem razlagajo nekateri kot taktično ravnanje, da bi se izognili nepotrebnim žrtvam. Odpor proti neprimerljivo močnejšemu sovražniku se jim po merilih kapitala zdi vnaprej izgubljena naložba. Tisti, ki priznavajo pomen NOB, so v veliki večini, vendar se nekateri med njimi samokritično sprašujejo, ali bi danes še premogli pogum in odločnost svojih prednikov. Odgovor je, da tega poguma nikoli niso premogli vsi. Na srečo pa se v trenutkih največje stiske pojavijo posamezniki, ki nočejo dopustiti, da bi bili izbrisani ali spremenjeni v drugorazredne državljane. To se dogaja danes v Ukrajini in dogajalo se je v preteklosti v mnogih vojnah. Brez takih ljudi danes majhni narodi ne bi več obstajali; prav upor proti zavojevalcem jim je dal pogoje za nacionalno emancipacijo in osamosvojitev.
Julija 1942. leta je daleč nadštevilna italijanska vojska korakala po teh hribih z namenom, da uniči partizansko odporniško gibanje, ki se je med prvimi v Evropi uprlo vojaški velesili. Skupina ranjencev, ki se je skupaj s svojo bolničarko Mimico pritajila v kraški jami na Ogenjci, se je odločila, da raje umre od roke svoje bolničarke, kakor da bi padla v roke
okupatorskih vojakov. Kdo so bili ti ljudje, ki so bili sposobni tako dokončnega dejanja? Navadni mali ljudje tedanjega časa: dijak, študent, delavec, brivec, dninar, mesar, tekstilni delavec, izdelovalec suhe robe, kmet, gozdar, krošnjar … Ti mladi ljudje, najmlajši med njimi je imel šestnajst let, najstarejši triintrideset, so se pridružili NOB v času, ko so mnogi verjeli v zmago okupatorja in so se mu nekateri celo vdinjali, večina pa se je umaknila v pasivnost. Bili so maloštevilni in od samega začetka so vedeli, da je zanje smrt bolj gotova kot preživetje, vendar jih je družilo prepričanje, da se je osvajalcu potrebno upreti tudi za tako ceno.
Ali bi ranjenci lahko ravnali tudi drugače? Kako bi mi ravnali na njihovem mestu? Najbrž bi se večina prepustila usodi v upanju, da bo sovražnik ranjencem prizanesel. Nekateri se ne bi slepili, da lahko ubežijo smrti, ne bi pa zmogli koraka, da sami končajo svoje življenje. Ranjenci na Ogenjci in njihova bolničarka spadajo med tiste redke junake, ki svoj upor razumejo kot boj do zadnjega diha: že ko so se odločili, da se pridružijo partizanom, so vedeli, da je upanje na zmago majhno in verjetnost smrti velika. Pripravljenost na žrtvovanje nam pomaga razumeti njihovo odločitev, da ne bodo živi padli v roke sovražnika. Smrt je bila končno dejanje njihovega upora. Umrli so pogumno in umrli so svobodni.
Tovarišice in tovariši, dragi prijatelji!
Ogenjca je slovenska Masada, je mogočen spomenik herojstvu našega človeka. Spomin nanjo moramo ohraniti za bodoče rodove ne samo kot dejanje, ki je oblikovalo našo nacionalno samozavest, temveč tudi kot svetilnik za prihodnost. Ogenjca je dokaz, da se človekova svobodna volja, da odloča o svojem življenju, njegova avtonomija, ohranja skozi tisočletja kljub mogočnim silam, ki jo hočejo zdrobiti. Navdaja nas z upanjem, da prihodnost našega planeta le ni tako črna: ko bo stiska res velika, se bomo ljudje uprli tistim, ki ga ogrožajo. Vsem nam želim, da ne bo prepozno.
Slava junakinji, slava junakom iz jame na Ogenjci!