Dušan Jelinčič – pisatelj, novinar in alpinist na spominski slovesnosti ob 77. obletnici nanoške bitke, 27. aprila 2019 na Nanosu

Dušan Jelinčič,
pisatelj, novinar in alpinist, sin tigrovca, na spominski slovesnosti ob 77. obletnici nanoške bitke, 27. aprila 2019 pri Abramu na nanoški planoti.

Spoštovani gospe in gospodje, tovarišice in tovariši, Primorke in Primorci!
So bitke in bitke: so oboroženi spopadi, ki ne pustijo sledu, in so tisti, ki so prelomni. Večdnevna bitka na nanoški planoti med fašističnim agresorjem in partizansko vojsko je bila prelomna. O njenem poteku so vsakodnevno poročali Benitu Mussoliniju, ki se je najprej čudil, potem pa besnel, ker 800 napadalcev ni moglo po hitrem postopku streti upora 50-tih partizanov. Najbolj pa ga je bolelo, da so imeli partizani brezpogojno podporo domačinov. Že res, da je v obdobju med 16. in 26. aprilom leta 1942 obležalo deset partizanov, drugih devet pa je bilo dva meseca kasneje ustreljenih v rimski utrdbi Forte Bravetta in da je bila bitka naposled izgubljena: a le bitka!
Danes natanko vemo, kaj se je tedaj zgodilo, a vendar se še vedno ne moremo načuditi domovinski strasti naših ljudi. Tudi italijanski zgodovinarji so si enotni v trditvi, da se je z bitko na Nanosu na Primorskem, pa tudi po vsej Furlaniji-Julijski krajini, začela organizirana narodnoosvobodilna borba in so se fašisti zavedali, s kom imajo opraviti.
Zgodovina je tako ustvarila slovenske Termopile, kjer je pred 2500 leti špartanski kralj Leonidas s svojimi 300 vojaki do smrti branil svoj brezupni položaj proti perzijskemu okupatorju, kralju Kserksu Velikemu. Že res, da je slednji naposled prodrl in uničil Atene in pustošil po Peloponezu, a vsi vemo, da je bil na koncu poražen, ker usoda okupatorjev je vselej neizogibna.
Naši domoljubi so se na Nanosu borili za svoj jezik, za svoje dostojanstvo. Niso imeli nobenih ideoloških smernic ali napotkov, temveč le eno vodilo: domoljubje. Njihova prva beseda je bila slovenska, njihova zadnja prav tako. Mati, oče, brat, zaročenka … Ne umreš za nekaj, v kar ne globoko verjameš … Jezik pa je najgloblji odraz najplemenitejšega, kar imamo v sebi: duše, srca, ljubezni, iskanja lepote in naše lastne biti.

Nanos je za Primorsko to, kar je za Slovenijo Triglav: tu je bila septembra leta 1927 ustanovljena prva tajna protifašistična organizacija v Evropi TIGR, tu se je odvijala ta prelomna bitka za obstoj naroda in tu je naposled februarja leta 1944 nastala primorska himna Vstajenje Primorske.
Jasno taka naprezanja majhnih narodov, ki naj bi jim zgodovina dodelila pečat nezgodovinskosti, ne morejo mimo reakcije tistih, ki so številčno večji in se zato čutijo močnejše in vsemogočne. Naš slavni stoletnik, pisatelj Boris Pahor, je bil za svoje izjave o suverenosti slovenskega naroda večkrat obtožen nacionalizma. Na te napade je vselej umirjeno odgovoril z besedami filozofa Bertranda Russella, ki ga ima na nočni omarici, da ne smemo mešati nacionalizma z narodnim čutom in spoštovanjem jezikovne tradicije in identitete.

Živimo v pestrih, a nejasnih časih, znameniti sociolog Zygmund Bauman bi rekel tekočih, kjer se vrednote pojavljajo in brišejo z bliskovito naglico. In tako se zgodi, da se leta 2019 še pojavljajo ozemeljske težnje po pridobivanju tujega teritorija in da zrak zasmrajajo ekspanzionistična gesla. Kaj naj sploh še dodam ob temačnem kriku Naj živita italijanska Istra in italijanska Dalmacija! predsednika Evropskega parlamenta Antonia Taianija iz Rima pred fojbo v Bazovici? Naj ponovim le, da je tisto, kar je rekel, izjemno huda izjava in za nas poniževalna in nesprejemljiva? Ker ni niti posebno prikrito ustrahovalna? Osebno ne verjamem v naivnost ali nerodnost, ker vemo, da se zgodovina ponavlja. Grožnja je grožnja! A to za nas Primorce ni problem, ker se v takem primeru tudi trgovstvo lahko ponovi.
Upira se mi govoriti o Taianiju. A on je to izjavil natanko tempirano v času, ko so po italijanski državni televiziji predvajali nepošteni in pristranski film Red Land – Rosso Istria, v katerem so fašistični okupatorji in krvniki v Istri med vojno prikazani kot nedolžne žrtve partizanskega nasilja. A najhujše je to, da so nekateri politični krogi v Sloveniji podprli film z izjavo, da zdaj končno prihaja na dan rdeči teror, in tako naposled odvrgli masko. Kot da bi nekateri že začeli z vajami za morebitno bodočo kolaboracijo.
Ob tem bi citiral besede znamenitega maroškega pisatelja Taharja ben Jellouna, ki je zapisal, da vojne nastajajo iz gospodarskih razlogov, a tudi iz prepričanja, da je en narod več vreden od drugega ali pa je že dovolj, da je samo večji. Zgodovinski revizionizem in ozemeljske zahteve so le logična posledica, napoved kolaboracije pa tudi.

Ampak le malo po tej piromanski Taianijevi izjavi je slednja dobila mlade. Dežela Furlanija-Julijska krajina je namreč odobrila resolucijo o med in povojnem slovenskem in hrvaškem genocidu nad italijansko skupnostjo v Istri. Do tega smo torej prišli! Da lahko politična ustanova odloča namesto zgodovinarjev, znanstvenikov, izvedencev … Saj tako lahko odobriš tudi resolucijo, da je zemlja ravna, pa niti dokazov ni potreba! Na tako perverzno retoriko je treba odločno reagirati in ne le s klečeplazno bojaznijo in cincajočimi mislimi. Ker brez dostojanstva gre življenje mimo nas …
In s tem v zvezi bi lahko tudi mi marsikaj upravičeno zahtevali od sosedov. Fašistični krvnik Gaetano Collotti, ki je vodil posebni policijski inšpektorat za javno varnost v Trstu, je s svojo bando pod nacistično okupacijo ustrahoval, mučil in sistematično moril po deželi Furlaniji Julijski krajini. Pod njegovimi kremplji so bili v tržaški Villi Triste mučeni mnogi Slovenci s Tržaškega, Goriškega in Krasa. A Collottija je italijanska država leta 1954 postumno nagradila z odličjem za zasluge za narod in tista nagrada kljub mnogim ogorčenih pozivom še ni bila preklicana.
Sicer pa vsi poznamo preko sto strani debelo knjižico z zgovornim naslovom Slovensko-italijanski odnosi ob meji 1880 – 1956, ki so ga osem let skupno soustvarjali najuglednejši slovenski in italijanski zgodovinarji in je bila objavljena že leta 2000. Slovenija jo je navdušeno sprejela, Italija pa jo dosledno zavrača. Zakaj? Morda vsebuje zanjo boleče ugotovitve, s katerimi se noče soočiti? Kdo je bil okupator in kdo napaden? Kdo krvnik in kdo žrtev?

A vrnimo se na prelepo planoto, na kateri se zdaj nahajamo: Nanos. Antifašistično delovanje se je na Primorskem pred in med vojno uveljavilo plebiscitarno, tudi duhovniki so podprli narodnoosvobodilne ideale, narodna izdaja tu ni prodrla, razen pri redkih izjemah. Ker žal nismo vsi enaki: so tisti, ki so tavali od zapora do zapora, izgubili življenje v boju kot nanoški junaki ali pa bili ustreljeni na kraški gmajni, in tisti, ki so se znašli na seznamih fašističnih sodelavcev.
Zorko Jelinčič, moj oče, eden od nanoških ustanoviteljev TIGRa, recimo piše v svojih spominih z naslovom Pod svinčenim nebom, kako so se morali v domači vasi na Cerkljanskem izogibati fašističnega ovaduha, ki je svoj umazani posel opravljal zaradi občutka manjvrednosti. Torej izdaja zaradi majave psihe in ohranitve ekonomskih privilegijev in ne iz ideoloških ali celo verskih razlogov, kot danes trdijo tisti, ki hočejo vzporejati revolucijo s partizanskim gibanjem in tako brisati ideale narodnoosvobodilnega boja. A nihče ne bo spremenil Primorske v polje sovraštva!

Vse bolj se upravičeno govori o ogroženosti Slovenije. Nisem med tistimi, ki te trditve podcenjuje, a se tudi teh groženj ne bojim. Toda vseeno moramo biti vselej na preži. Le eno me resnično straši: vzdušje, ki se iz tega poraja. Če živiš v lastni hiši v miru s sosedi, si tudi ti mirnejši in živiš bolje.
Strinjam se s tistimi, ki pravijo, da postajamo vse bolj egoistični. Populisti imajo vse več vpliva širom po Evropi, marsikje celo vladajo, kot v Italiji, kjer pa morajo stalno podžigati ogenj sovraštva, če se hočejo ohraniti na oblasti. In ta perverzna logika hoče uvesti logiko hladne vojne, logiko zidov. Ne nasedajmo na to past! Edino vodilo mora biti logika dostojanstva in človečnosti. Natanko kot v prvih letih našega dostojanstva takoj po osvoboditvi nas mora tudi tokrat voditi geslo: tujega nočemo – svojega ne damo! To logiko morajo voditi diplomati in ne brezvestni požigalci … Italija, Madžarska, Hrvaška … Le kaj smo jim naredili?
Ob naslovnici v nekem slovenskem tedniku je suverena država Madžarska postavljala arogantne zahteve suvereni državi Sloveniji in nam v bistvu grozila. Sosed sosedu? A ne storiš tega, če nimaš močne zaslombe. Očitno imajo verbalni agresorji podporo v Sloveniji sami, trojanskega konja v osrčju države. Prodirajoči grabežljivi kapital, ki nam žre dostojanstvo in pokončnost. Ponavlja se stari vzorec, kot se ponavlja zgodovina. Pomislimo le, kdo je leta 1941 udaril po nas …
Sicer pa razlag ni treba iskati daleč. Eden najžlahtnejših primorskih književnikov – če bi bil Nanos malo višji bi videli njegov rojstni kraj – Srečko Kosovel, je v Integralih preroško zapisal razlago bodočih dogodkov, ko je v poeziji Rodovnik trpko zapel: Suženj,/Suženj Hlapec./ Suženj Hlapčevič Hlapec./ Suženj Sužnjevič Hlapčevič Ponižni.// Suženj II./ Suženj Ponižnjevič III./ Hlapčevič IV./ Janez Ponižni, Strahopetni, Velepotezni.//

Moralna dekadenca temelji na potvarjanju resnice in na laži. Tako se lahko zgodi, da se v slovenskem parlamentu javno pokaže očitno grobo ponarejeno sliko ene največjih osebnosti sodobne svetovne zgodovine Ernesta Che Guevare, ki naj bi streljal nedolžne ljudi. ­Zakaj omenjam ta pravzaprav droben dogodek? Ker se iz majhnih laži porajajo velike, saj so majhne neresnice, ki se razraščajo kot plaz, le generalka pred vse bolj brezobzirnim potvarjanjem zgodovine.
In pri tem me resnično straši, da smo izgubili sposobnost za ogorčenje in zgražanje, ker nam je zmanjkala srčna kultura. Tako se ne zgražamo več, temveč le odmahnemo z roko, ko nekaterim še noče biti jasno, da če bi zmagali okupatorji, bi v današnji nesamostojni in nesuvereni državi Sloveniji govorili italijansko, nemško in madžarsko. In ne zgražamo se več, ko se vse bolj blati narodnoosvobodilni boj. Kot da so vse vrednote prevrednotene in izlite v greznico in kot da še ni jasno, iz katerega boja je nastala naša država.
In se niti ne zgražamo več, ko se vse bolj nizajo laži na račun zadnjih med zadnjimi: priseljenci. Pravijo, da so oni smrtna grožnja Evropi, in zato tudi Sloveniji. Kakšna laž! Smrtna grožnja Evropa niso migranti, temveč pomanjkanje integracijskih politik za sinove priseljencev. Mi pa delamo čisto obratno, postavljamo zidove. Najnižja sorta populistov, Trump, Le Penova, Orban, Salvini in njim podobni si z demagoškimi gesli prisvajajo oblast. Rasizem, sovraštvo, ignoranca so zmagovite postavke… In laži, laži, laži …
Da priseljenci prinašajo bolezni, nasilje, terorizem. Ne, terorizem prinaša vse nekaj drugega, mi pa se smešimo s postavljanjem tako imenovanih tehničnih ovir. Kako milo povedano: kot da bi šlo za atletsko tekmo! A prav domačini so pri tehnično ovirani meji na Kolpi med Slovenijo in Hrvaško zahtevali odstranitev teh žičnih pregrad. Torej tisti, zaradi katerih naj bi jih pretežno postavljali! Vsaj ta žični spomenik naj odstranijo: spomenik naše sramote.

Tudi v Sloveniji se mnogi divje zaganjajo proti zadnjim med zadnjimi: migrantom. Včeraj smo se proti izbrisanim, potem čefurjem, jutri pa se bomo proti novemu sovražniku, ki ga bomo ustvarili, da preusmerimo pozornost od resničnih problemov. A meje in pregrade postavljajo ljudje s šibkih dostojanstvom. In iz te šibkosti se rojeva nova ignoranca, ki neti sovraštvo, ob tem pa pozabljamo, da je edino resnično vodilo človeštva humanitarnost: človek ima toliko, kolikor daje.
Veste, kdo je bil dolgo najbolj znan Italijan širom po svetu, dokler ga nista prehitela, a z negativnim predznakom, Salvini in Taiani? Mimmo Lucano. To je župan mesteca Riace v Kalabriji na jugu Italije, ki ni več znano le po odlično ohranjenih bronastih kipih grških bojevnikov, ampak predvsem po tako imenovanem ‘modelu Riace’. Gre za učinkovit integracijski načrt za pribežnike iz Afrike in Azije, ki so umirajoče mesto s svojo delavnostjo spremenili v dinamičen in privlačen kraj, ki je celo postopoma bogatel. A temna oblast tega ni mogla dopustiti in je divje udarila po njem. Enostavno so ga aretirali zaradi prevelike humanosti, češ da je kombiniral poroko, s katero naj bi rešili nekega nesrečneža pred izgonom. Izkazalo se je za laž, Lucano pa je še vedno v izgnanstvo. Živahno mestece v Kalabriji pa je ob prisilni odsotnosti župana in po odstranitvi migrantov po ukazu notranjega ministrstva spet začelo umirati.
Oglasil se je tudi papež Frančišek, ki je svoj tradicionalni Križev pot okrog rimskega Koloseja posvetil migrantom in oskrunjenim otrokom. Še je torej upanje za človeštvo, pa čeprav se je poglavar katoliške cerkve samo držal najpreprostejših načel krščanstva. Bolni smo od sovraštva – bodimo bolni od ljubezni!

Veliko potujem po svetu, pravkar sem se vrnil iz Krakova. Bil sem v Auschwitzu. Ta romanja imam kot dolžnost za ohranjanje čisto osebnega zgodovinskega spomina. V kraju grozote sto tisočih živih bitij, spremenjenih v pepel, je pastor Martin Niemueller, ki je bil interniran v tem nacističnem koncentracijskem taborišču zapisal: Najprej so prišli po komuniste. Ker nisem bil komunist, sem bil tiho. Potem so prišli po sindikaliste. Ker nisem bil sindikalist, sem bil tiho. Nato so prišli po Jude. Ker nisem bil Jud, sem bil tiho. Na koncu so prišli pome. In takrat ni bilo več nikogar, ki bi se oglasil …
V okviru teh romanj pa sem lani obiskal Hirošimo. Bal sem se, kaj bom tam dobil. Bo morebiti to japonsko mesto še vedno odeto v neizbrisno tančico smrti, ki se je ne more otresti, ko pa je bilo ob atomski bombi zravnano z zemljo? In veste, na kaj sem naletel? Na najlepše mesto na svetu, vso v cvetju, parkih, svetlobi in veselju. Ljudje so izbrali življenje in ne smrt. Po najtemnejši noči so pozabili smrtne zamere in na smrt samo ter brez uradnih in neuradnih sprav stopili na skupno sončno pot.

In kot v času nanoških borcev, nas bo tudi zdaj lahko rešila le narodova osveta, danes bi rekli kultura, ki je naše edino sprejemljivo maščevanje za prestano gorje. Ker kultura pomeni tudi spomin. Danes je v Sloveniji Dan upora proti okupatorju, v Italiji pa je bil predvčerajšnjim Dan osvoboditve. Nekateri se nam cinično smejejo, ko pa še vedno vztrajamo pred obeležji padlih in nam žugajo, naj že enkrat nehamo s proslavami, spomeniki, spominskimi pohodi. In prav danes moramo še toliko bolj vztrajati v naši drži, ko je zrak moten in nebo brez barve.
Sicer pa proti vsakemu populizmu, ko je ljudem enkrat dovolj, nastopi reakcija. Tako vse več italijanskih šol odhaja z vlakom spomina v Auschwitz z resnično radovednostjo v srcu. Kot reakcija proti porajanju novega fašizma, vse bolj žolčnega rasizma in moralne dekadence. Ali proti nezaslišanim trditvam italijanskega notranjega ministra, da je praznovanje 25. aprila le derbi med komunisti in fašisti, ki ga sploh ne zanima.

Zdaj celo vse pogosteje berem o skrunitvah partizanskih spomenikov. Prvo, na kar sem pomislil ob tem je, da se mi skrunitelji smilijo, ker človek, ki to počenja, je nesrečen človek. Kdor ne spoštuje drugih, ne zna spoštovati niti sebe. Potem sem se vprašal, kakšen načrt stoji za tem, kakšno vzdušje hočejo skrunitelji ustvariti in zakaj. Jasno, iskanje konflikta, napetosti, odkritega spopada. A to iz zgodovine že poznamo in se ni nikoli končalo dobro za izzivalce, ker se je netenje sovraštva vedno izkazalo za bumerang. Saj so že izzvali reakcijo: spomenike, ki se jim žal tudi mi podzavestno odtegujemo zaradi časa, ki mineva, saj jih sprejemamo kot naravno danost in ne kot nekaj, kar je treba v duši obnavljati vsak dan, so nam zdaj toliko bolj spet prirasli z srcu, in prav skrunilci nas opozarjajo, kaj nam pomenijo.
Sicer pa smo imeli generalko v Italiji ob Dnevi osvoboditve. Tudi tam so množično skrunili spomenike. Rezultat? Še nikoli ni šlo na ulice toliko ljudi, da bi z geslom »Edini tujci v tej državi so fašisti in rasisti!« branili ideale svobode, ki jih spomeniki predstavljajo!

Za trenutek se pomudim v najbližji preteklosti. Natanko pred tremi dnevi sem na predvečer Dneva osvoboditve z znanima tržaškima pisateljema Paolom Rumizem in Liviom Sirovichem v Dolini Glinščice v imenu krajevnih dveh italijanskih in enega slovenskega planinskega društva položil venec za skupni spomin na vse alpiniste, tako slovenske kot italijanske, ki so padli za svobodo na tem območju.
Problem je bil, kako zapisati, ne da bi razdražili tržaško javnost, da so bili med vodilnimi medvojnimi tržaškimi alpinisti tudi tigrovca Franjo Marušič in Ferdo Bidovec, ki sta bila ustreljena v Bazovici leta 1930 in sta za italijansko državo še vedno terorista, ter decembra leta 1941 na drugem Tržaškem procesu obsojeni in nato ustreljeni Pinko Tomažič. Jasno zame ni bilo problema: imena so morala biti zapisana in konec. Opravili smo našo dolžnost in ponosno smo jih z zlatimi črkami uvrstili v skupni seznam padlih za svobodo, ker je resnica samo ena.
In prav konec lanskega leta so potomci ustreljenih v Bazovici stopili do slovenskih oblasti ter jih prosili, naj po tolikih desetletjih zahtevajo od italijanskih oblasti njihovo sodno rehabilitacijo. Niso naleteli na jasne odgovore. Prej na cincanje in negotovost … In smo spet pri dostojanstvu nekega naroda, kjer pokončnost ni samoumevna in hrbtenica večkrat majava.
Tako sem moral tudi osebno v italijanski Wikipediji spremeniti geslo mojega očeta Zorka Jelinčiča, češ da je bil eden od ustanoviteljev teroristične organizacije TIGR. Še dobro, da mi je bilo to dovoljeno, sicer bi vsekakor šel do dna. A ni bilo potreba, ker še vedno obstajata zdrava pamet in intelektualna poštenost.
Vrnimo se torej k enostavnosti, pristnosti in prijaznim odnosom ter pustimo za seboj tisto, kar nas ločuje in sprejmimo vse tisto, kar nas združuje. In tega je veliko: združuje nas človečanstvo, življenje samo … In na tem drvečem vlaku bohotno navzkrižnih informacij vedno v kratkem stiku med seboj se ustavimo in pomislimo, kaj je dobro in kaj je slabo, ker nam ta percepcija večkrat uhaja. In bomo videli, da smo si vsi bratje na tej bliskovito kratki poti, ki se imenuje življenje.
In čisto za konec se vrnem k preroku primorske zemlje Srečku Kosovelu, ki nas v Integralih tako poziva: ‘Kličem vas, uporniki zemlje in ognja, bratje nevihte in bratje viharja. Kličem, vas, bratje vesoljne ljubezni.’