Govor dr. Tomaža Časa, predsednika Zveze policijskih veteranskih društev Sever na slavnostni razširjeni seji glavnega odbora ZZB za vrednote NOB Slovenije ob Dnevu državnosti, v Ljubljani 20. junija 2016

Spoštovane borke in borci, veteranke in veterani, spoštovani gostje, spoštovane gospe in gospodje, tovarišice in tovariši, v svojem imenu in imenu Zveze policijskih veteranskih društev Sever vas lepo pozdravljam na slavnostni razširjeni seji Glavnega odbora Zveze združenj borcev za vrednote narodno osvobodilne borbe Slovenije ob Dnevu državnosti, ko praznujemo 25. obletnico osamosvojitve Republike Slovenije in se spominjamo tudi 75. obletnice Dneva upora proti okupatorju.

Danes, ko praznujemo 25. obletnico državnosti je tudi dolžnost, da se spomnimo drugih dogodkov izpred mnogih let in osamosvojitvenih procesov, ki so pripeljali do samostojne Republike Slovenije v letu 1991. Spomnimo se borcev I. svetovne vojne, Tigrovcev ter mestu in vlogi generala Maistra in njegovih borcev, borce – partizane narodno osvobodilne borbe in njihovo vlogo v II. svetovni vojni ter vojnih invalidov in civilnih vojnih invalidov.

Danes vsi radi govorimo o domoljubju. Ob tem je potrebno vedeti, da se v sodobni družbi, predvsem pa v domoljubni družbi, lahko opiramo na druge ljudi, lahko jim zaupamo, ker vemo, da so domoljubni. Če takega zaupanja ni, je prostor odprt za manipulacije s čustvi ljudi, za nepotrebno in drago politizacijo različnih vprašanj. Tudi v bivši skupni državi Jugoslaviji smo izražali ljubezen do države, bližja pa nam je bila naša ožja domovina – Slovenija, slovenski narod, vrednote slovenskega naroda in svoja lastna identiteta, ki je bila vezana na identiteto slovenskega naroda, na domoljubje Slovencev. Seveda pa je bil ključnega pomena konec osemdesetih let koncept oziroma strategija splošnega ljudskega odpora in zaupanje v ta koncept. Slovenski narod je na tem področju imel izjemno izkušnjo v narodno osvobodilnem boju v času II. svetovne vojne s konceptom  Osvobodilne fronte Slovenskega naroda (Čas, 2009: 38). Dejstvo pa je, da bi bilo v Sloveniji partizansko gibanje brez domoljubne vsebine dokaj skromno (Pirjevec, 2011: 147).

Osvobodilna fronta je poveljevala celotnemu osvobodilnemu gibanju na Slovenskem in izpolnila večino narodnopolitičnih ciljev, osvobodila je slovenski narod in uspela  je priključiti Primorsko. Z osamosvojitvenimi procesi in osamosvojitveno vojno v letu 1991 pa smo izkoristili pravico do samoodločbe in odcepitve, ki je bila izborjena po II. svetovni vojni po zaslugi OF. Koncept narodne zaščite je v letu 1990 omogočil organiziranje Manevrske strukture narodne zaščite, ki se je nato preoblikovala v Slovensko teritorialno obrambo (Čepič in drugi, 2010: 10) in kasneje v Slovensko vojsko.

Dovolite mi, da v kratkem opišem nekatere manj znane, vendar zelo pomembne aktivnosti slovenske milice konec osemdesetih let 20. stoletja, ki jih lahko uvrščamo med zelo pomembne demokratične in osamosvojitvene procese in sicer:

  • uprli smo se zahtevi ZSNZ, da je treba uniforme milice v celotni državi urediti tako, da nihče ne bi opazil, da je miličnik prestopil republiško mejo,
  • uprli smo se poskusu vzpostavitve enotnega informacijskega sistema organov za notranje zadeve v Jugoslaviji,
  • uprli smo se pritiskom Jugoslovanske ljudske armade po širjenju pristojnosti vojakov pri varovanju državne meje Republike Slovenije, iz sto metrskega pasu v en kilometrski mejni pas, v primeru izrednih razmer pa celo od 5 oziroma 10 km pas(Celar, 2001: 9),
  • že konec leta 1989 je milica od JLA prevzela širše varovanje objektov Gotenica in
  • uprli smo se tudi širjenju zvezne pristojnosti na področju javne varnosti itd.

Zelo pomembno je izpostaviti, da je milica že leta 1989 pričela v strogi tajnosti pripravljati celoviti sistem varovanja državne meje z Republiko Hrvaško.  Tako je bil že meseca aprila 1990 pripravljen prvi predlog varovanja državne meje, ki je določal 600 miličnikov in mejne prehode, ki jih imamo danes (Čas, 1999: 28). Vse to je milica počela zaradi svoje pripadnosti službi, ki je delovala po načelu pravne države oziroma zaradi svoje lastne identitete, ki je bila vezana na identiteto slovenskega naroda, na domoljubje Slovencev (Čas, 2009/1:179).

V teh procesih je bila izjemno pomembna tudi akcija Sever leta 1989, ki je preprečila »miting resnice«, saj če bi »miting resnice« uspel, ne bi bilo prvih svobodnih volitev in vsega drugega povezanega s tem. Z akcijo »Sever« je bil preprečen poskus, da bi slovensko vodstvo na zrežiranih mitingih zamenjevale nahujskane množice iz drugih republik. Slovenska milica je dokazala, da v Sloveniji velja red in zakon in da demokratizacija poteka organizirano, dogovorno, s postopnim sprejemanjem zakonodaje in njenim spoštovanjem ter s spoštovanjem legalnih institucij (Repe, 2010: 7). »S tem je stopila slovenska milica v politično areno kot jasno oblikovana profesionalna organizacija, ki je imela nalogo skrbeti za javno, pa tudi za državno varnost v Sloveniji« (Čepič, 2010). To ni moja trditev, temveč gre za zapis zgodovinarja dr. Repeta in dr. Čepiča.

Letos moramo največ pozornosti nameniti 25. obletnici  osamosvojitvene vojne, kjer je padlo 19 pripadnikov teritorialne obrambe, policije in drugih. V tej vojni pa niso sodelovali samo pripadniki teritorialne obrambe in policije, temveč tudi mnogi drugi v različnih vlogah ter državljanke in državljani Slovenije. V zadnjem času nekateri zelo poudarjajo zasluge posameznih osamosvojiteljev. Osamosvojitelj je tisti, kdor pripomore k samostojnosti in neodvisnosti države.  Osamosvojitev torej ni delo le neke peščice ljudi in nekaterih takratnih ministrov, ampak gre za delo vrste intelektualcev, takratnih poslancev, policistov, teritorialcev, pripadnikov narodne zaščite, civilne zaščite, gasilcev, zdravnikov, državljank in državljanov oziroma večjega dela slovenskega naroda. In danes nekatere razglašati za najpomembnejše osamosvojitelje brez vseh pravih in v zgodovini zapisanih argumentov je tvegano in v nasprotju z zgodovinsko resnico in nepošteno. V zadnjem obdobju namreč številni zapisi postavljajo pod vprašaj  prispevek posameznikov k osamosvojitvi, ker njihova takratna vloga ni tako enoznačna, poudarja znan slovenski kriminolog. Imamo tudi takšnega osamosvojitelja, ki je svojemu 12 letnemu sinu uredil status vojnega veterana.

Spoštovani, letos v začetku leta sem na Koordinaciji domoljubnih in veteranskih organizacij, kjer pod vašim vodstvom zelo dobro sodelujemo, napovedal, da bodo nekateri začeli v letošnjem letu potvarjati zgodovino ne le II. svetovne vojne, temveč tudi vojno za samostojno Slovenijo 1991. In to se sedaj dogaja, tudi v odborih Državnega zbora, nacionalni televiziji in drugih medijih. Zato tudi preveliko poudarjanje zaslug nekaterih, »najbolj zaslužnih«, kar očitno pomeni zaničevanje drugih, ne omogoča ali vsaj otežuje identifikacijo z »domovino« (Hribar, 2009: 18). Tudi letošnja podelitev državnih priznanj  s strani predsednika republike osvoboditeljem skladišča v Borovnici, kjer so se vojaki JLA brez boja predali, v odnosu do osvoboditeljev skladišča  v Ložnici, kjer so bili oboroženi boji in do vseh drugih ni državotvorno dejanje, temveč izpolnitev želje strankarsko podrejeni Zvezi za VSO. Pripadnost in vrednote vsakega naroda in s tem tudi vojske ter milice se morajo obravnavati in negovati z ustreznim vrednotenjem in spoštovanjem nacionalne preteklosti, predvsem tiste, ki zaznamuje izgradnjo njene državnosti, ki smo jo Slovenci dokončno izbojevali šele leta 1991 (Kladnik, 2009: 89).

In žalostno je, da so nekateri začeli precenjevati svoje prispevke v osamosvojitvi in hkrati zaničevati zasluge drugih, neupravičeno ustanavljati vzporedne veteranske organizacije, prirejati vzporedne proslave ter proslave z neprimernimi simboli in govori, ki izkrivljajo zgodovinsko resnico ter podajajo nerazumne kazenske ovadbe. To počne predvsem stranki SDS podrejena Zveza za vrednote slovenske osamosvojitve kamor so se zatekli tisti, ki neresnic niso uspeli uveljavljati v Zvezi veteranov vojne za Slovenijo in Zvezi policijskih veteranskih društev Sever. Zato se moramo odločno zoperstavljati vsem poskusom razvrednotenja in prirejanja zgodovine in poveličevanja le nekaterih njim všečnih dogodkov in posameznikov. Ne glede na to, da eni sedaj intenzivno potvarjajo našo, tudi novejšo zgodovino, sem prepričan, da bo na dolgi rok vsekakor obveljala naša resnica o zgodovini slovenskega naroda in o osamosvojitveni vojni 91.

Mladi pesnik Kajuh je sredi vojne vihre povedal približno takole: „Če ljudi bi ne bilo pri nas, ljudi, ki ne ubogajo na vsak ukaz, tedaj bi nas že kdaj odnesel plaz. Tako pa še živimo!“« (Citat Maksa Vezovnika).

Vojno za samostojno Slovenijo leta 1991 smo dobili, tudi z umirjenim ravnanjem nekaterih, saj so »posamezniki« z nekaterimi ukazi, če bi  bili izvršeni, resno ogrožali varnost državljank in državljanov Slovenije. Zato imamo danes svobodo in samostojno Republiko Slovenijo, da ne rečem po Kajuhovem, tako pa še živimo, saj zaradi ne izvrševanja nekaterih nerazumnih ukazov ni prišlo do še hujše in dolgotrajne vojne.

Vsem iskrene čestitke ob našem prazniku.