Dr. Matjaž Kmecl: O plebiscitu, praznovanju in spominjanju

AKTUALNO – 100 letnica koroškega plebiscita

Matjaž Kmecl

Že precej pred plebiscitno stoletnico je enemu od najvišjih slovenskih politikov ‘ušlo’, da bomo ta dogodek praznovali skupaj z Avstrijci. Jaz ga ne bom praznoval z nikomer, se bom pa plebiscita spominjal. Rad bi razložil, zakaj in kako.

Stoletje je čas, ko se kup stvari pozabi, naj so bile svojčas še tako bridke ali vznesene. Obenem je bilo v teh sto letih povedanih nič koliko razlag in očitkov na račun nekdanjega plebiscitnega dogodka, z obeh strani, ponovljenih je bilo vesolje dejstev in spominov, napisanih pesmi, preštetega tega in onega ljudstva, tako da je vse, kar se še zapiše ali izreče zdaj, lahko samo še ponavljanje.
Stvari pa so seveda ves ta čas tekle svojo pot. Menda je general Maister kot predsednik narodnega sveta za slovensko Koroško še na predvečer plebiscita bil prepričan, da Slovenci glasovanja o tem, kam slovenski del te dežele – ali v Avstrijo ali v Jugoslavijo/Slovenijo – ne morejo zgubiti. Na drugi strani ‘Ljubljana’ ni bila čisto prepričana, ali se ji zgodba s Koroško sploh ‘splača’; znana je izjava pisatelja Ivana Tavčarja kot ‘poverjenika za prehrano’, da ne bo mogoče prehraniti še Korošcev, ker so že Maistrovi Štajerci prehudo breme; malo bolj sramežljivo se ve, da so ‘Ljubljančani’ odklonili Prežihovo mobilizacijsko pomoč (delavcev) iz družbeno-razrednih, to je političnih razlogov; tu in tam kdo zelo obzirno omeni, da je sploh Koroška južno od Drave glasovala za Jugoslavijo/Slovenijo, kar je na samosvoj način kasneje ponovila s partizanskim bojem; ta je bil drugo (zadnje) plebiscitno dejanje – to lahko mirno zapišemo. Kakšno vlogo je pri tem odigrala socialdemokracija z večinsko slovenskim članstvom in velikonemškim vodstvom, je tudi raziskano in razloženo – s priložnostnim plebiscitnim ‘uvozom’ pronemških glasovalcev vred; ter seveda s propagandnimi gesli o zaostali južni kraljevini na eni ter napredni republiki na drugi, severni, strani. „Ein guter Deutscher ein guter internationaler Socialist“, je bilo eno značilnih socialdemokratskih gesel velikonemško usmerjene socialne demokracije. In ob tem: „Rettet Kärnten!“ In tako naprej. Ob tem pa ‘Volkswehr’ kot paravojaška organizacija v okviru ‘Heimatschutza’ – vse uokvirjeno s socialno demokracijo kot organizacijo pretežno slovenskega delavstva.
Za Slovence je dogajanje bilo zgodovinsko frustrantno: po razpadu cesarstva so se prvič v zgodovini morali zbrati v enotno delujočo in organizirano skupnost, kar glede na deželsko razcepljenost ni bilo niti malo enostavno; dokončno so obstali pred vprašanji: kaj vse sploh spada v novo pomožno-državno skupnost, kje so meje, do koder so se smeli in morali boriti, da bi bili ‘združenoslovenska’ celota. – kakor je nalagal skorajda zavezujoči politični program ‘zedinjene Slovenije’ iz leta 1848. Pri tem je etnična meja tekla preko več prastarih deželnih upravnih enot nekdanjega cesarstva, predvsem preko Štajerske in Koroške, kjer pa so Slovenci treščili ob velikonemško prodiranje v Sredozemlje.
V spopadu, do katerega je nujno prišlo, je Slovence dohitela realnost politične nerazvitosti, nemoči in lahkovernosti, pa tudi lastne sprtosti, kar vse je rezultiralo v izidu plebiscita in v surovem dogajanju naslednja desetletja: koroško slovensko skupnost so marsikje skrčili do ničle, vse slovensko je moralo že kar po plebiscitu izginiti iz javnosti, bilo je brezobzirno kriminalizirano. – Saj mi je težko tako zapisati, ker se sliši agitatorično, ampak o tem pač govori vsa zgodba. – Po plebiscitu je moralo slovensko izobraženstvo čez noč zapustiti deželo, ljudstvo je ostalo brez važne hrbtenice; celovška Mohorjeva družba kot središče slovenske duhovnosti, izobraževalnosti in tudi politike je morala prav tako v ta ‘pont’, pobrali so ji premoženje, kolikor ga pač niso v begu pred velikonemštvom uspeli rešiti. Nacizem kot skoraj samoumevno nadaljevanje poplebiscitnega pogroma je storil svoje: in pri tem niti ni treba s prstom kazati na surovi izgon 1000 najbolj trdnih Slovencev 1942; tudi na sistematična pobijanja slovenskega življa ne. To so same znane stvari: vse je pač šlo po prastarem velikonemškem obrazcu tako imenovane dokončne (raz)rešitve – ‘Endlösung’ – z namnožitvijo raznovrstnih bridkih zgodb in usod. – Ko je Hitlerjeva vojska zasedla tudi slovenski del kraljevine Jugoslavije, so bili poplebiscitno prebegli koroški Slovenci spet prvi na udaru – dosledno so jih na silo s prvim ešalonom izselili v Srbijo ali pa kar postrelili. Poslovilno pismo enega od njih, Eriha Hribernika iz Lipe nad Vrbo (Lind ob Velden), je zgodovinar Ževart objavil v več kot pretresljivi knjigi – Pisma na smrt obsojenih – skupaj z drugimi podobnimi pismi mož (približno 400), ki so jim nacisti še dovolili tik pred ustrelitvijo napisati kaj takega; tam berem po koroško mehko: Ljuba mamica, ljubim te, ljubim te, ljubim te… prisrčno pozdravite očka, če ga boste še videli. V mislih sem pri vas, pri vas, moji ljubi, moji ljubi. Vse vas objemam in mislim do zadnjega na vas vse.
Sam sem znanja o vsem tem že v mladih letih sprejemal iz pripovedovanj enega od izgnanih oziroma poplebiscitno prebeglih koroških slovenskih učiteljev Mihaela Plaša z Žihpolj, nekdanjega sošolca in prijatelja Joška Tischlerja – o čemer sem ob priložnosti tako že pisal. Pripovedoval je slikovito, strastno in prepričljivo (tudi on je 1941 med prvimi moral v Srbijo).
Kmalu potem sem prebral Prežihov roman Požganica, ki je po mojem še zmeraj eden od najprepričljivejših in tudi najbolj človeških prikazov koroškega plebiscita – Prežih sam ga je prvotno hotel tako in tako nasloviti kar Plebiscit. V romanu je brez olepšav prikazal koroško-slovenski ljudski žvot – revščino in prepuščenost ‘navadnih’ ljudi, delavcev in kajžarjev, najrazličnejšim manipulantom, predvsem lakomnikom, ki so svojo pogoltnost skrivali za nacionalističnimi frazami o nemško nedeljivi Koroški na eni strani in o srbskem osvobajanju Slovencev na drugi. – Prežih je bil komunist v nekdanjem, nepropagandnem, pomenu besede in je videl boj za Koroško kot medrazredni boj. Toda bil je tudi narodno občutljiv (sam je pravil, da po očetu celo nekakšen nacionalist); trdo in boleče je občutil, da sta bili tiste čase nemoč in potlačenost ‘rezervirani’ za delavsko večino prebivalstva, in ta je bila seveda slovenska. Požganica v romanu je sploh simbol tega: velikanski breg gmajne, ki je bila dolge čase v skupinski lasti hribovskih siromakov (‘Jazbine’), da so lahko sploh preživeli, pa so jim jo ob tako imenovani zemljiški odvezi goljufivo ukradli. Simbol ‘stare pravde’ je: kadar se zgodovina zelo zaplete in jim jo, siromakom, ponovno jemljejo, jo uporno zažgejo. ‘Požganica gori! Krivica gori!’ In tako je zagorela tudi ob plebiscitu – kot simbol koroškega slovenstva. – S Prežihovimi besedami: „Z imenom ‘Požganica’ jaz simboliziram veliko pogorišče slovenskega naroda, veliko pogorišče ljudskega gibanja za svobodo…“
Po plebiscitu sta Slovence južno od Karavank zajela množična melanholija in patetika – zavedeli so se, da je njihova takratna politična elita zavozila neko pradavno, recimo karantansko in Slomškovo, Einspielerjevo, Janežičevo, mohorjansko dediščino. Vrstile so se najrazličnejše prireditve in izjave, ki jih je sicer Prežih pojmoval (ali vsaj poimenoval) kot ‘solzave’ manifestacije slovenskega malomeščanstva, ki pa so v resnici bile veliko več kot to in bi jih laže razumeli kot obliko skupinskega moralnega mačka. Nizala so se izjavljanja solidarnosti s Slovenci na Koroškem – ti so pač bili izpostavljeni zmeraj hujšemu nasilju velikonemškega fašizma (spet z obžalovanjem uporabljam agitacijski besednjak, vendar drugače ne gre).
Za ponazoritev – pars pro toto – naj povzamem poročila o gostovanju amaterskih igralcev izobraževalnega društva Kot/Winkl iz rožanskega Šentjakoba v Ljubljani, Celju in Mariboru maja 1931 – igrali so Špicarjevo odrsko priredbo Miklove Zale, in to v domačem narečju. Izrecno jih je v ljubljansko Dramo povabil Oton Župančič, da bi s tem proslavili sedemdesetletnico dolgoletnega koroškega poslanca, enega od voditeljev koroških Slovencev Frana Grafenauerja. Osrednje slovensko gledališče v Ljubljani je, tako se berejo poročila, ob tem dogodku pokalo po šivih od obiska: Gledališče je bilo do zadnjega kotička razprodano, v dramo menda še nikoli ni navalilo toliko ljudstva… Šentjakobčani (pa) so (tudi) ustvarili mnogo mnogo več, kot smo mogoče pričakovali. Njihova igra je bila živa, beseda pa tako prisrčna, kakor da lije kri iz srca. Celo poklicnemu igralcu je težko tako vroče govoriti srcu. Čarobni in melodijozni dialekt, biser naše besede, je osvojil vse navzoče. Zdelo se nam je, da čujemo mi besedovati našo mater, ki nam je dala dušo in besedo zanjo. — Tako kot so govorili…, na našem odru še nismo čuli. …Režiser in igralci so nam pokazali, kako globoka je njihova ljubezen do jezika in kako bogato na čustvih jim je srce… Občinstvo se ni moglo ločiti od svojih dragih gostov. Prirejalo jim je dolgotrajne ovacije, presunjeni od igre so si ljudje brisali oči in obenem veselo vzklikali. – Tako pisatelj Juš Kozak. – Kritik in zgodovinar France Koblar pa je zagotovil, da od gostov, ki jih je zadnja leta sprejelo slovensko gledališče, ni bil še nihče tako prisrčno sprejet. Drama je bila kljub najlepšemu vremenu tako polna, kakor najbrž nikoli ne… V vsem gledališču je vladala tihota in v to tihoto so udarjale preproste ritmične koroške kadence kakor elegija o davni in sedanji usodi. Toliko ljubezni do teksta še niso pokazali nobeni diletanti. Občinstvo naj bi bilo ob koncu ‘ganjeno’. Glavni igralki Marici Zwitter je Oton Župančič ob tej priložnosti napisal značilne posvetilne verze:
Kadar me skrb za nas napade/ in več nikjer ne vidim nade,/ se spomnim Zale na kolenih,/ poln zopet upov sem ognjenih/ in vem: naj pride kar že koli,/ za nas še zvesta Zala moli.
Katarza v najčistejšem pomenu besede.
Ob tem je treba imeti dodatno na umu, da to sploh ni bila edina prireditev te vrste v ‘osrednji Sloveniji’; da se je dogodila le nekaj mesecev po deseti obletnici plebiscita, in tudi – še enkrat – da je bila izrecno posvečena sedemdesetletnici Frana Grafenauerja, poosebljenega prizadevanja, če že ne ‘boja’, koroških Slovencev za narodnostne pravice, tudi enega od ključnih voditeljev koroških Slovencev pri plebiscitu.
Naj ne trošim besed naprej. Lahko da sem tudi sam primerno frustriran Slovenec, ne izključujem – svoji narojenosti in zgodovini pač ne moremo uiti – in sem pretirano občutljiv za nekaj, čemur bi po starem rekli ‘čast’ ali morebiti ‘ponos’ ali kaj podobnega, temu ali onemu že malce zaprašenega. Toda tak sem, in zato seveda ne bom skupaj z Avstrijci praznoval visoke obletnice koroškega plebiscita, se ga bom pa, tega plebiscita, ustrezno uglašeno spominjal; in naj mi svetovljani te in one vrste oprostijo, z visokimi politiki vred, kaj si bom pri tem mislil.
***
Se mi pa ob tem neprestano rinejo v spomin – še enkrat – verzi, ki jih je svojčas prepisal pisatelj Pavle Zidar z Gabrovega doma na Blatu in so se mi zdeli nenavadno povedni za usodo Slovenskega ‘žvota’ (Prežih) na Koroškem. Zato sem jih tudi uporabil za naslov svoje antologije sodobnega slovenskega slovstva na Koroškem Ta hiša je moja,/ pa vendar moja ni (1976) – lahko bi se namreč razumelo tudi kot ta beseda je moja,/pa vendar moja ni: po plebiscitu 1920 je namreč slovenska beseda kot hiša slovenskega duha iz javnosti na Koroškem skoraj zginila.
Ko sem zadnjič o tem pisal, se mi je z zanimivim pismom oglasil Tomaž Ogris s Tuc na Radišah; sam se imenuje ‘nenehni dvomljivec in neprilagojeni iskalec’, pa tudi ‘znan, razvpit, mogoče tudi malo zavrt zagovornik dvojezičnosti’; jaz bi rekel, da je izjemno kulturen in različnih empatij ali kar prijaznosti poln svetovljanski domoljub, raziskovalno zaljubljen v ‘svoje’ Gure. – Med drugim me je opomnil, da je v zagorski graščini (Zagorje/Saager) na vzhodnem robu planote, lasti priseljenega sudetskega Nemca slikarja Giselberta Hokeja in njegove južnotirolske soproge, našel enake oziroma podobne verze – v nemščini in gotici: Dieses Haus ist mein/und doch nicht mein./Der vor mir war/dachte auch es wäre sein./Er zog aus u(nd) ich zog ein/nach meinem Tod/wird es wieder so sein. V kratkem Ogrisovem pogovoru z gospodarico se je izkazalo, da jih je hišna gospa prinesla iz Južne Tirolske in jih naslikala poleg hišnih vrat. Potemtakem naj ne bi šlo za kakšno ‘kulturno krajo’, ne v eno ne v drugo smer, temveč za svojevrstno nadnacionalno duhovno izročilo, nekakšno obče veljavno življenjsko maksimo. – Oglasilo se mi je še nekaj Korošcev z omembami istih, ali vsaj bolj ali manj enakih nemških/slovenskih verzov na različnih domovih v deželi – različnih po narodni, jezikovni, politični, verski in siceršnji pripadnosti hišnih gospodarjev.
Kdo je od koga prepisoval?
Naj spomnim, slovenska različica se glasi: Ta hiša je moja,/pa vendar moja ni.//Tisti, ki za meno pride,/jo tudi zapusti.//Ta tretjega bodo odnesli/iz hiše te.// Prijatelj, odgovori:/ Čigava hiša je! – Razlika? Na prvi pogled komaj kakšna. Sporočilo se mi zdi po duhu tenkočutno povedano, blizu bukovniškim pogledom na življenje; zato je tudi ‘prevod’ (najbrž je to) tako rekoč kongenialen; sliši se kot izvirnik, zrasel iz slovenske življenjske izkušnje. Mogoče seveda tudi južnotirolske, ali kakšne tretje (nekdo se mi je oglasil, da je morebiti nekaj podobnega najti tudi v nemško-poljskem obmejnem prostoru; ne vem, nisem raziskoval). – Občutljivejše branje pa vendarle opozarja na značilne razlike; ne gre samo za pisavno razliko med gotico (ta praviloma prinaša s seboj poudarjeno nacionalno stališče) in latinico, temveč tudi uglašenost: na eni strani skorajda brezosebna gnoma, na drugi medosebna odgovornost in celo omenjanje ‘prijatelja’, ki mu je misel namenjena.
Vsekakor pa je sporočilo takšno, da ga je mogoče razumeti in porabiti v različnih kontekstih: na eni strani kot filozofsko utemeljevanje ‘hernfolkovsko’ ‘pravičnega’ preganjanja ali izganjanja hišnih gospodarjev, saj naj bi bilo tako in tako vse minljivo, torej je tudi vseeno, čigava je ‘hiša’; na drugi strani kot resignacija nad zgodovino, kakršna se je kot bridka izkušnja nabirala skozi dolga desetletja in stoletja v zavesti in življenjski izkušnji preprostega, revnega slovenskega človeka (niti ne samo na Koroškem). Preprosto dejstvo je in ostaja, da je v nekaj letih po plebiscitu ‘izginilo’ skoraj devet desetin koroških Slovencev, cele vasi in fare; o tem, da bi se kaj podobnega zgodilo z nemškim življem v tistem času, pa ni znano.
Na takšnem razumevanju, dodatno opremljenem z družbeno-razrednimi pogledi, je kot ‘komunist’ in vendar tudi ‘nacionalist’ zgradil svoj roman o plebiscitu Požganica Prežihov Voranc. In tako razumem te stvari tudi sam. Zato torej te stoletnice ne bom ‘praznoval’, se je bom pa spominjal. Praznujejo naj jo pač skupaj s potomci verolomnega Heimatschutza in Volkswehra vsi tisti, ki mislijo, da bojo s tem rešili svet in človečnost. Mogoče tudi vse samovšečne ali vsaj otročje lahkoverne duše.

(članek je bil napisan za Koroški koledar 2021 Slovenske prosvetne
zveze v Celovcu)