»Koder sonce hodi«, Ločnica pri Medvodah, 28. septembra 2019
dr. Matjaž Kmecl
Globoko upam in iskreno verjamem, da nisem zadnji v dolgi vrsti Slovencev, ki so videli in še zmeraj vidijo v Prešernovi Zdravljici temeljno besedilo slovenske narodnosti in državnosti. Že ob prvih objavah 1844 in pozneje se je to pokazalo in potrdilo – saj so se nad njo znašali cesarski cenzorji, med njimi visoki intelektualci slovenskega jezika in celo slovenskega duha. Kar naprej so iz strahu in ponižnosti pred oblastjo zahtevali črtanje te in one kitice; v ozadju njihovega obnašanja je tičalo omalovaževanje, češ kaj pa bo tak drobižast narod s svobodo in enakopravnostjo, kaj se bo meril z veliko bolj mogočnimi narodi! Oče slovenskega naroda, kot so Bleiweisa imenovali on sam in njegovi, jo je šele čez nekaj let po nastanku prvi objavil neokrnjeno, toda tudi on prekrito z avstrocesarsko lojalističnim pisanjem.
Skozi vseh osem kitic se namreč vrstijo vzkliki in zahteve, ki so se takrat zdele in se še danes zdijo celo ob vsej evroameriški demokraciji skrajne; še bolj so takšne bile cesarskim avtokratom: Da bi bil Bog na
strani takšnega drobiža, kot smo Slovenci, in da bi zato z gromom pokončal vse, ki nas sovražijo!? Dajte no! Da je treba osvoboditi vse narode in vse ljudi?! Kje pa! Da smo si vsi bratje?! In da so dekleta, ženske, celo prva, ki jim nazdravljamo?! In da ni nikjer nobenega cesarja, samo svobodna ljudstva?! Dajte no! – Zato so se Zdravljice in njenih misli vsi takratni stebri družbe tako izogibali in se je bali.
Ne pa Slovenci svobodnega duha. Za Slovence je postajala Evangelij in Sveto pismo, iz desetletja v desetletje bolj. Med NOB, ki je bil naš dokončni veliki boj za obstanek, za naše telesno in duhovno preživetje, za našo enakovrednost med narodi Evrope in sveta, pa je postala celo brezmejna dragocenost, vir navdiha. Narodno osvobodilni borci so jo nosili s seboj – zapisano na listih v žepu in v srčnem spominu. V njej so bili našteti vsi tisti ideali, za katere so šli v boj na življenje in smrt — brez katerih bi ne bilo vredno živeti. – Zgodovina je hotela, da so to bile v tistem času tudi vrednote, ki so bile smrtno ogrožene po vsem svetu; tako da je zato ta naš boj bil obenem boj za ves svet, za človeka vredno življenje na njem.
Ko so se v najbolj črnih dneh slovenske zgodovine spomnili njenega stotega rojstnega dne, so pri priči sklenili, da ga je treba slovesno praznovati. V skrivnih podzemnih tiskarnah Trilof in Donas so v najbolj skromnih razmerah, vendar polni iznajdljivosti in ustvarjalnosti, poskrbeli za bibliofilski natis te Prešernove programske pesmi. Slikar Janez Vidic je s sodelovanjem Marijana Šorlija z linorezi ustvaril likovno podobo, Edo Bregar Don pa je ob številnih pomočnikih poskrbel za natis 1500 izvodov na 10 straneh, in to v večbarvnem tisku, nekaj izvodov celo v zlatotisku. Dandanes človek lahko samo strmi, kako so vse to zmogli – in to v skritih in zatohlih podzemskih prostorih. Pa ne bi, če jim ne bi ob strani stala še množica enako zagnanih, zvestih in prepričanih slovenskih ljudi; če teh ljudi ne bi gnal osvobodilni upor in vse tisto, o čemer je govoril že Prešeren. Kako je to šlo in s koliko tveganja – tudi za življenja je šlo, ker pač življenje takrat ni bilo vredno nič, če so te v roke dobili nacisti, izvirni in pridruženi – sta zbrala, napisala in objavila Brane Praznik in Vladimir Bertoncelj v posebni knjižici. Naj jo preberejo vsaj tisti današnji ‘zaslužniki’, ki se kar naprej prepirajo, kdo med njimi je bil za današnjo državo Slovencev bolj pomemben. Videli bodo, koliko brezimnih ljudi je nosilo svojo kožo na prodaj za to našo prihodnjo državo takrat, ko je to bilo smrtno nevarno in ko so mnogi zanjo dejansko bili ob življenje.
To je bila tista in takšna visoka morala, tak ponos, kakršnega poznamo iz zadnjega dejanja prvega ustreljenega talca pri nas Ernesta Eyppra, umetnika in publicista, kije italijanskim vojakom pred ustrelitvijo zaklical Dantejeve verze: Svoboda…tako je draga, kot ve le ta, ki zanjo da življenje! Potem so ga ustrelili. Ali pesnik Ivan Rob, ki jim je prav tako zabrusil geslo njihovega risorgimenta-narodnega vstajenja v 19. stoletju: Kdor umre za domovino, je živel dovolj! Potem so ga tudi ustrelili in ga še pol živega pokopali. Ali pa Ivan Hribar, ki je pri devetdesetih iz protesta proti okupatorjem storil edino, kar je še mogel, samomor, še prej pa v poslovilnem pismu prav tako zapisal Prešernove besede. Prešernoslovca Avgusta Žigona pa so ustrelili kar na cesti. In tako naprej – v neskončni vrsti, kamor se častno uvrščajo vsi trilofovci in donasovci, vsi njihovi pomočniki, rajnki Bogdan Osolnik, takratni sekretar oblastnega komiteja za Gorenjsko, ki je še pred pičlimi nekaj leti blestel od ponosa na to dejanje, in seveda tudi vsi njihovi današnji duhovni potomci, od Vladimirja Bertonclja kot gonilne sile današnjih spominskih dogodkov do župana Medvod in vseh Medvoščanov, ki so jim te stvari mar.
Naš današnji shod je zato še ena široko-ljudska potrditev pripadnosti Prešernovim daljnovidnim mislim in naročilom; prav tako pa tudi shod hvaležnega spoštovanja do naših junaških prednikov v NOB, vseh njihovih žrtev in njihovega dela. Bili so enako izjemna generacija, kot je bil Prešeren izjemen pesnik in mislec. Naj spomin nanje živi, dokler slovenski rod živi na zemlji tod, kot poje pesem!
