KOLUMNA: dr. Martin Premk – Sprava in greh
Zadnje tedne smo po krajšem zatišju spet morali poslušati nekaj besedičenja o »spravi«. Dočakali smo celo to, da je sama »mati slovenske sprave« napisala, da se v imenu »sprave« samo še širijo sovražnosti. Po več kot tridesetih letih posiljevanja s »spravo« je ta sicer plemenita zamisel zdaj dokončno povožena. Zamisel »sprave« oziroma sožitja med ljudmi se je izrodila predvsem zato, ker se ves čas govori o »spravi med partizani in domobranci«, ne pa o »spravi« med ljudmi. O »spravi« med vsemi Slovenci, ki bi morali živeti skupaj v sožitju in strpnosti, neobremenjeni s tem, kaj se je dogajalo med drugo svetovno vojno. Zelo preprosto dejstvo oziroma resnica je, da so se pri nas med drugo vojno eni bojevali proti okupatorju, drugi pa so se skupaj z njim bojevali proti lastnim bratom. Ali uradno, eni pri nas so bili del mednarodnega protifašističnega zavezništva, drugi so bili najprej italijanska, nato pa nemška oborožena sila oziroma policijske enote SS. Kdor se je bojeval na napačni strani, bo v zgodovini za vedno ostal na napačni strani. Tu ne more biti »sprave«, še manj pa enačenja ne glede na to, kaj je nekoga vodilo na napačno stran zgodovine, ne glede na to, s kakšnimi vse izgovori bi danes to želel opravičiti ali spremeniti. Večkrat se od domobrancev sliši, da je bilo treba vzeti orožje od tujca, ker je šlo za »boj proti komunizmu«, boj za vero, samoobrambo pred »komunističnim nasiljem«. Tisti, ki so bili na napačni strani zgodovine, celo del nacističnega morilskega stroja, si drznejo še postavljati »pogoje za spravo«. In to popolnoma bolne pogoje, kot so »vrnitev časti domobranski vojski« (delu SS-policijskih enot!), odstranitev vseh »komunističnih« spomenikov in podobno. Najljubše opravičilo ali izgovor vseh teh, ki so prisegli Hitlerju, je vedno enak, da je šlo za obrambo pred »revolucijo«. Jasno zgodovinsko dejstvo je , da je bila Komunistična partija Slovenije vodilna sila Osvobodilne fronte in s tem tudi partizanskega boja. Dejstvo je tudi, da so načrtom in mislim komunistov takrat sledile in verjele množice ljudi oziroma večina Slovencev. Boj za svobodo, za pravico, za enakost med ljudmi, boj proti fašizmu so bile takrat in so še danes najčistejše, najsvetlejše in najbolj poštene vrednote, za katere bi si še danes morali prizadevati vsi častni ljudje na svetu. Ker partizanska stran premore svoje plemenite vrednote in svojo čast, se je za vse zločine, ki se dogajajo med vsako vojno, že večkrat opravičila, celo že prevečkrat. Od domobranske oziroma »desne« strani, ki si prisvaja »spravo«, nismo še dočakali in tudi nikoli ne bomo ne opravičila ne obžalovanja za izdajstvo in vse zločine, ki so jih naredili; za zločine, narejene v imenu nacizma oziroma najbolj zločinske družbene zavesti, kar jih pozna človeštvo. Ali pa za zločine, narejene v imenu vere, saj so belogardisti ubijali ljudi tudi zgolj zato, ker niso bili verni, pa se nihče ne spotika ob »inkvizicijo«. Dejansko je omenjanje »sprave« samo še izgovor za spreobračanje zgodovine, razdvajanje ljudi in širjenje sovraštva, iz katerega se napaja bednejši del naše politike. Ki je bedna v večjem delu, saj »desna« stran politike tako ali tako živi le od napajanja ljudi s sovraštvom ter izkoriščanja nizkotnih strasti in neznanja. »Leva« stran pa v glavnem skrbi le za lastne koristi in se ukvarjanja z obrobnimi težavami, kot so cene damskih vložkov in zavetišča za izgubljene živali. Glede druge svetovne vojne oziroma vrednot, ki bi morale bite osnovne vrednote družbe, pa »desna« stran odkrito razpihuje sovraštvo in širi laži, »leva« stran pa ostaja tiho oziroma celo podpira blodnje raznih posameznikov, ki v imenu »sprave« skrbijo le za lastno poveličevanje. Vse skupaj pa v imenu »sprave« ustvarja le novo sovraštvo med ljudmi. Sovraštvo ne more biti podlaga, na kateri bi uspevala sožitje in mir med ljudmi, zato bo res že treba prenehati z vsemi »spravnimi prizadevanji«, s katerimi nas zasipa politika. Naj bodo po desetletjih zastrupljanja tisti, ki svoje pojavljanje v javnosti zaradi lastnega poveličevanja dolgujejo zlorabam zgodovine druge svetovne vojno, končno tiho. Zgodovine se ne da spreminjati, ne sme pa se je pozabiti. Vseh krivic se ne da popraviti, ne sme pa se na krivicah graditi prihodnosti, predvsem pa ne na ustvarjanju novih krivic ali laži. Več kot očitno naši najvišji »predstavniki ljudstva« niti približno niso dovolj zreli, da bi jim bilo jasno, da je razumevanje lastne zgodovine eden od pogojev obstoja in razvoja naroda, sicer ne bi dovolili toliko laži in spreobračanja lastne zgodovine oziroma celo sami pljuvali po lastni zgodovini.
