Govor akademika dr. Marka Jesenška na Petanjcih na zaključni slovesnosti literarnega natečaja, 8. oktobra 2022.
Spoštovani mladi nagrajenci in mentorji, dragi prijatelji Vrta spominov in tovarištva, vsi prisotni,
stoletnica rojstva Karla Destovnika Kajuha, njegova pesem in ustvarjalnost pomurskih osnovno- in srednješolcev so nas združili na dogodku, ki se ga v Vrtu spominov in tovarištva vsi veselimo. Naš ogradček je danes na široko odprl vrata ustvarjalnosti mladih in je postal simbolično središče vseh slovenskih ógrad, ograj, garteljcev, pungradov, džardin, vočnjakov, zinkov in trncev, ki omogočajo uresničevati literarna in jezikovna hotenja najbolj nadarjenih nadaljevalcev Kajuhovega in sploh človekovega notranjega doživljanja in čustvovanja.
Literarno ustvarjanje zahteva trdno znanje, ustvarjalnost, vztrajnost, odrekanje in potrpežljivost. Predvsem pa navdih, to sami najbolje veste. Rezultati niso vidni takoj, pot, na katero se podaja besedni ustvarjalec, je zato dolga, nikoli dokončana – napisana pesem, izdana pesniška zbirka, roman… je uspeh, nikakor pa ne končni cilj. Nenehno prebujanje človečnosti v vseh ljudeh sveta zahteva preseganje tega in vseh naslednjih ciljev. Lepota odkrivanja je velika in je vsem odprta in neomejena danost – zahteva pa videnje in verovanje in ljubezen do tega, kar delamo, kar smo, kar je okoli nas. Dragi mladi udeleženci literarnega natečaja Bosa pojdiva dekle obsorej, zato naj vam vse dobro, kar boste počeli v življenju, uspeva! Danes, jutri, s Kajuhom obsorej, tj. ob tej uri, ob istem času. Vaše misli, sodbe in ravnanja naj temeljijo na spoštovanju človekovega dostojanstva in skrbi za človeka. Življenje brez duha in smisla ni nič, zato verjemite Kajuhu in ne strite pesmi v svojem srcu. Ustvarjalcem del estetske vrednosti je etične vrednote človekovih dejanj najbolj jasno določil pisatelj v Beli krizantemi: »Dokler sem zvest resnici, sem zvest sebi!« Bodite ves čas to, kar čutite, saj boste le tako lahko znanju, delu in medsebojnim odnosom vdihnili dušo. »Znanje potrebuje dušo, dušo pa mu daje humanist, sicer bosta zmagala denar in zavist!«
Glavno orodje umetnika je jezik, ta pa je izraz narodnega duha, čutenja in mišljenja. Tako je razmišljal Kajuh, zato je danes tudi priložnost za razmislek o vlogi in položaju slovenskega jezika v »domačem vrtu«, v Evropski zvezi in svetu. Slovenščina je eden izmed uradnih jezikov Evropske zveze, vendar pa je v praksi vse prepogosto in nekritično nadomeščana z globalno angleščino – žal tudi v šolskih klopeh. Nagrajenci Kajuhovega natečaja morate uveljavljati spoznanje, da angleščina ni in ne sme postati učni jezik in skupni sporazumevalni jezik na vseh področjih javnega življenja. Nadomeščanje slovenskega učnega jezika z nadomestnim angleškim je začetek konca našega jezika. Slovenski učitelj in profesor ne sme učiti slovenskih učencev in dijakov na slovenskih osnovnih in srednjih šolah v angleščini (izjema je seveda pouk angleškega jezika). Nespoštovanje slovenskega jezika kot temeljne nacionalne, družbene in osebne vrednote je jezikovno odpadništvo, ki izhaja iz pomanjkanja moralnih vrednot oz. iz njihovega prevrednotenja. Ali se bomo zmogli upreti malikovanju angleščine?
V slovenščino smo rojeni, v njej se pogovarjamo, odraščamo, živimo, z njo izražamo svoja najgloblja čustva, spoznanja in vedenja, v njej sanjamo in se ljubimo …, ali je res mogoče, da v njej ne bi znali ali smeli pisati in se izobraževati? Ali se Slovenci iz zgodovine nismo ničesar naučili? Dolga stoletja so si naši izobraženci prizadevali za enakopraven položaj slovenskega jezika, najprej v odnosu z latinščino, nato z nemščino, kasneje s srbohrvaščino – tudi takrat se je zdelo, da je globalni jezik »boljši« in »primernejši«, a se je vedno izkazalo, da gre za zmoto, prevaro in napačno razmišljanje »elit«. Slovenci to vajo, žal, znova in znova ponavljamo, tokrat z angleščino. Jezikovno odpadništvo je zgodovina vedno obsojala in zavračala. Kdo, če ne šola, bo znal v nas prebuditi Kajuhovo domoljubje in pravi odnos do materinščine. Literatura in kultura sta najvišji vrednoti, ki ju zmorejo ceniti le narodi, ki dajo kaj nase. Poglavitna opora teh vrednot je nacionalni jezik in če ga ne bomo znali uporabljati in spoštovati, bomo izgubili svoj narodni značaj, identiteto, kulturne in narodnostne pridobitve, to pa so najvišje in vedno veljavne vrednote, za katere je Kajuh pred skoraj osemdesetimi leti kakor ponosni galeb žrtvoval življenje.
Spoštovani nagrajenci Kajuhovega literarnega natečaja, danes je vaša slovesnost, danes je vaš praznik. Naj se ustvarijo možnosti, da bo umetniški klic, ki se v vas prebuja, začel rojevati sadove. Sledite temu klicu. To je najpomembnejša odločitev, največ, kar lahko storite zase in tako po svojih najboljših močeh prispevate za skupno dobro in lepšo prihodnost. Predvsem pa se veselite življenja in uživajte v literarnem ogradčeku.
