Govor dr. Ljuba Bavcona, člana Sveta ZZB za vrednote NOB Slovenije ob predstavitvi Slovenskega zbornika 2016
Dr. Ljubo Bavcon
Letošnja, 75. obletnica Osvobodilne fronte slovenskega naroda, se je, vsaj meni, globoko vtisnila v spomin zaradi treh dogodkov, Najprej bi rad s poudarkom omenil Slovenski zbornik, ki ga danes predstavljamo. To je namreč obenem spomenik Osvobodilni fronti in veličastnemu obdobju v zgodovini slovenskega naroda, ki mu je bila na čelu tudi s svojimi vizijami v devetih temeljnih točkah in hkrati tudi kritično sporočilo preteklosti za prihodnost.
Potem me je globoko impresioniral govor tovariša prof. Matjaža Kmecla, našega podpredsednika, na proslavi v Festivalni dvorani, ki je z izjemnim občutkom za pravo mero in tudi kritičnost postavil občudovanja vredno podobo Osvobodilne fronte v očeh in zavesti vrhunskega slovenskega intelektualca in kulturnika. In na koncu, a nikakor ne nazadnje, močan vtis je na mene napravil slavnostni govor prof. dr. Milana Brgleza, predsednika Državnega zbora. Tega vtisa ob tej priložnosti ne morem ponazoriti z navajanjem njegovih številnih misli, ocen in sklepov, zato pa naj poudarim povsem jasno, nedvoumno in po petindvajsetih letih naše samostojne državnosti prvo odločno državno opredelitev Osvobodilne fronte in narodno osvobodilnega boja kot odločilne prelomnice v zgodovini slovenskega naroda. Brez te prelomnice ne bi bila mogoča osamosvojitev in mednarodno priznana državnost Slovenije, je med drugim povedal predsednik Državnega zbora. Zdaj bi že moralo biti vsakomur jasno, da svoboda ni samoumevna in da morejo in morajo nove, mlade generacije svoj obstoj in svojo bodočnost samozavestno graditi na pogumnem in ponosnem boju za vrednote, ki so zapisane v devetih temeljnih točkah Osvobodilne fronte, ne pa na nacionalnem izdajstvu in poniglavi kolaboraciji z nacizmom in fašizmom.
Ta splošni okvir letošnje obletnice Osvobodilne fronte še toliko bolj poudarja vsestransko odličnost zamisli našega spoštovanega in dragega častnega predsednik tovariša Janeza Stanovnika, kako naj Zveza borcev za vrednote NOB proslavi to obletnico. Najprej, si je najbrž rekel, da mora biti med drugimi proslavitvenimi dejanji tudi knjiga, saj je knjiga eden od stebrov in simbolov slovenstva, a ne samo slovenstva, je bistvena sestavina tudi svetovne kulturne zakladnice. V časih moje mladosti in zato vse do današnjega dne je izid vsake slovenske knjige pomenil za mene, za mojo generacijo in za vsaj še dve za menoj praznik in neke vrste čudež. Ta majhen narodič, ki ga je tudi še leta 1941 sestavljal večinsko kmečki sloj, večno ogrožen s severa, zahoda in vzhoda, kot je zapisal prof. Pirjevec, je zmogel toliko moči, da je poleg prizadevanj za ohranitev svoje fizične in duhovne eksistence, porodil še nenavadno veliko število pesnikov, pisateljev, znanstvenikov in sploh publicistov, to je zares čudež In še več, ta majhna in skromna, pa še skregana skupina ljudi izdaja vsako leto več knjig, ki bogatijo zakladnico slovenske in vedno bolj tudi svetovne kulture. Zamisel tovariša Stanovnika, sourednice dr. Nevenke Troha in vodstva naše organizacije, ki je zamisel sprejela, ima torej globoko v bit slovenskega naroda vsajene korenine.
To sem uvodoma moral povedati, ker je tudi druga odlika Stanovnikove pobude, njena vsebinska zamisel, porojena iz na videz skromne, a vselej žilave in po potrebi tudi uporniške zgodovine slovenskega naroda. Postavimo spomenik Osvobodilni fronti, je zaklical tovariš Stanovnik, spomenik posebne vrste, kakršnega zasluži ta na videz skromni začetek štiriletnega nadaljnjega čudeža, ki se je kljub narodnemu izdajstvu in nacistični kolaboraciji in zato ob še večjem jezeru krvi in še višji gori kosti kot bi bilo potrebno, končal z zmago v družbi antifašističnega zavezništva. Ta spomenik naj v knjižni obliki zdaj in v prihodnje oživlja narodno obrambna, osvobodilna in združevalna, državotvorna, socialna, kulturna, politična in mednarodna sporočila Osvobodilne fronte, ki jih je ta izrazila v svojih devetih temeljnih točkah ob koncu leta 1941. Ne torej kadarkoli, temveč takrat, ko je nacifašistični vojaški stroj zmagoval na vseh frontah in ko je le sanjaškim domoljubom in človekoljubom lahko prišlo na misel devet, tedaj na videz utopičnih, ciljev Osvobodilne fronte.
Šestdeset slovenskih publicistov se je temu klicu takoj odzvalo in med njimi je tudi naš spoštovani stoletnik tovariš Vratuša z imenitnim uvodnikom, ki je hkrati tudi pričevanje o resničnem dogajanju leta 1941. Dovolite mi morda preveč evforično primerjavo, toda povabljeni so se odzvali kot se je leta 1941 klicu Osvobodilne fronte odzvala velika večina Slovencev. Ob devetih nosilnih temah, ki se navezujejo na devet temeljnih točk osvobodilne fronte se je nabral, naj mi Janez dovoli, da ga citiram, še šopek kakih petdesetih analitičnih pa tudi kritičnih, a ne sovražnih ugotovitev in razmišljanj, pričanj, pripovedi, doživetij in spoznanj. Zapisali so jih ljudje, ki so bili pred petinsedemdesetimi leti udeleženci štiriletnega osvobodilnega boja slovenskega naroda, ali pa so doživeli, sooblikovali ali pa zgodovinsko, sociološko, filozofsko in antropološko preučevali tisto resničnost, ki je po koncu vojne nastala tudi na podlagi devetih ciljev, ki so si jih zastavili snovalci Osvobodilne fronte.
Rad bi povzel bistveno vsebino in sporočilo Zbornika in še rajši bi navedel vsaj nekaj, po moji izbiri najbolj imenitnih misli in imen njih avtorjev. A to seveda ni samo nemogoče spričo pestrosti in bogastva vseh prispevkov, predvsem pa ni potrebno, saj domnevam, da bo marsikdo, ki bo po knjigi polistal, poiskal najprej tiste prispevke, ki poskušajo postaviti kontinuiteto med začetnimi vizijami iz leta 1941 in sedanjo resničnostjo, da bi ugotovil, če se je kaj in kaj se je uresničilo. Ne bi rad česa prezrl, a zdi se mi, da je vsem prispevkom skupna izrecno povedana ali implicitna ugotovitev, da smo Slovenci ne samo še tu, pač pa imamo svojo državo, ki je zajela več Slovencev kot kdaj koli poprej in da smo jo si izborili z dejansko samoodločbo, da imamo oblast, kakršno si pač izvolimo in ne nazadnje, da imamo tudi svojo vojsko, čeprav drugačno kot nekoč in čeprav zanjo očitno premalo skrbimo.
Naj s temi mislimi zaključim dobrodošlico tej slovenski knjigi- spomeniku Osvobodilni fronti in uporniškemu gibanju, ki ga je vodila, s katerim smo se Slovenci vključili v zgodovino Evrope kot osebek, ki ga ni mogoče ignorirati in ki se mora in se na takšni podlagi tudi lahko tako samozavestno obnaša, posebej zdaj, ko je sodobni svet zašel v hude zagate, ki ne ogrožajo samo miru in varnosti, pač pa tudi svobodo, enakopravnost in pravičnost, za katere smo bili prepričani, da so nekoč davno že zmagale. Zato naš Zbornik ni namenjen samo slavi preteklosti, marveč in predvsem na tudi krvavo doživetih izkušnjah zgrajenemu sporočilu za prihodnost.
