DR. LJUBICA JELUŠIČ – VELIKI LIPOVEC, 15. JULIJA 2023

Podpredsednica ZZB NOB Slovenije dr. Ljubica Jelušič, govor na slovesnosti ob 80 letnici ustanovitve 15. slovenske narodnoosvobodilne udarne divizije, Veliki Lipovec, 15. julija 2023 ob 10 uri

Dragi tovariši in tovarišice,
Lep pozdrav vsem, ki ste se danes kljub napovedani vročini zbrali na tem zgodovinsko pomembnem mestu. Hvala organizatorjem, praporščakom, pripadnikom 1. spominskega dolenjskega partizanskega bataljona, častni enoti Garde Slovenske vojske, županu občine Žužemberk, Jožetu Papežu. S Tilko Bogovič vam prinašava čestitke in pohvale predsedstva ZZB NOB, ker ohranjate spomine tako na padle partizane, narodne heroje, kot je bil Dušan Jereb – Štefan, kot tudi na dogodke, ki so oblikovali zmagovito partizansko pot v 2. svetovni vojni.
Veliki Lipovec je namreč simbol poti k vojaški zmagi v vojni. Kot uradni dan ustanovitve 15. divizije se šteje 13. julij 1943. To je datum, ko je Glavni štab NOV in PO Slovenije po odloku vrhovnega komandanta Josipa Broza Tita formiral z odlokom dve diviziji na ozemlju Slovenije, najprej sta bili oštevilčeni kot prva in druga, potem pa je avgusta 1943 bilo izvedeno končno številčenje za celotno takratno partizansko vojsko, in diviziji v Sloveniji sta postali 14. in 15. divizija. Ampak kar se tiče 15. divizije, to še ni imelo neposredne zveze z Velikim Lipovcem. Glavni štab partizanske vojske v Sloveniji je poleti 1943, ko so se že kazali znaki skorajšnjega razpada fašističnega režima, kolebal med ustanovitvijo novih brigad na Primorskem in Gorenjskem, ter možnostjo oblikovanja večje operativne enote v Ljubljanski pokrajini, ki bi bila sestavljena iz več brigad, in bi jo bilo mogoče strateško usmerjati v bojih proti večjih italijanskim in belogardističnim postojankam. Dejstvo je bilo, da na območju Ljubljanske pokrajine ni bilo več kadra, ki bi ga mobilizirali za nove brigade, saj je bilo veliko ljudi izgnanih, veliko jih je bilo že v partizanih, določen nezanemarljiv delež pa se jih je borilo na strani okupatorja v belogardističnih enotah. Z vidika politične situacije je bilo bolj pomembno ustanoviti divizijo kot enoto višje operativne ravni v Ljubljanski pokrajini, v njej naj bi bile na začetku tri brigade. V juliju 1943 sta bili v 15. diviziji dejansko šele Gubčeva in Cankarjeva brigada (imeli sta po 600 do 700 borcev, danes bi temu rekli bataljon), Šlandrova brigada je bila na nemškem okupacijskem ozemlju in se ni uspela prebiti čez Savo na ustanovitveno mesto.
Ognjeni krst 15. divizije je bil napad na italijansko postojanko v Žužemberku. To je bila zelo pomembna partizanska operacija, v kateri je poleg 15. divizije oziroma Gubčeve in Cankarjeve brigade sodelovalo še več brigad, predvsem Šercerjeva in Tomšičeva. Potekala je od 23. do 27. 2023 . Zvečer 23. julija sta se na velikem travniku južno od vasi Veliki Lipovec postrojili Gubčeva in Cankarjeva brigada, ki so jima dodali dva topa, natovorjena na konje, pomoč britanske vojske. Ustanovni miting je potekal tako, da so najprej poveljniki brigad pregledali opremo in enote, predali poročilo, nato je sledil govor Edvarda Kardelja o političnem položaju v svetu in o tem, da bo Italija kmalu morala položiti orožje. Komandant operacije je govoril o pomenu napada na vse utrjene položaje v Žužemberku, nato sta sledili dve recitaciji, in po dobri uri sta brigadi krenili v napad. Zaradi pomena operacije in slovesnega razpoloženja na tem mitingu se ta dogodek, ta postroj pred odhodom v boj šteje za dejanski ustanovni miting 15. divizije. Večdnevni spopadi za Žužemberk niso bili uspešni, čeprav so pokazali, da partizanska vojska premore enote za velike ofenzivne operacije. So pa borci kmalu po umiku izvedeli, da je 25. julija v Italiji padel fašistični režim.
Bojna moč 15. divizije, ko je v jeseni 1943 imela v sestavi 6 brigad, je bila največja po kapitulaciji Italije, takrat je imela več kot 5600 borcev. V kasnejših spopadih je veliko ljudi padlo, mobilizirani belogardisti pa so dezertirali. Vojno je končala v obsegu 3300 borcev in bork. Novembra leta 1945 je bila razpuščena. Ljudje tega niso dobro sprejeli.
Na tistem postroju je v vrstah Gubčeve brigade stal en mlad, še ne osemnajst leten fant, z eno leto bojev za sabo. Že dolgo je imel svojo puško. Ko je pri sedemnajstih letih iz gimnazije prišel v partizane, ni imel puške. In odločeno je bilo, da bo nosil vojaški kotel. Ni bil ravno navdušen nad tem, zato si je zelo prizadeval, da pride do puške. Po vojni je ostal v vojaški službi, nadaljeval s šolanjem in napredoval do generalmajorja. To je bil Lado Kocijan, od katerega smo se lani konec leta poslovili, je pa dolgo vztrajal, da bi bilo treba počastiti obletnico ustanovitve 15. divizije. To željo ste mu borci iz Žužemberka in Dolenjske danes uresničili. Lado Kocijan je po službovanju na različnih koncih Jugoslavije na koncu kariere prišel v Republiški štab TO RS, od tam pa tudi na Fakulteto za družbene vede, kjer je dolgo vodil Katedro za obramboslovje in 17 let predaval Strategijo oboroženega boja. Bilo mi je v veliko čast, da sta bila on in profesor Danilo Türk mentorja pri moji diplomski nalogi. Pri strategiji smo pogosto obravnavali prav partizanske operacije in prof. Kocijan nam je poskušal pojasniti, da je bilo potrebno partizanske enote iz gverilskega delovanja preoblikovati v stalno vojsko, da bi se lahko enakopravno z zavezniki borili proti okupatorju. Prav ustanovitev divizij, ki so imele poleg pehotnih brigad že topniško podporo, obveščevalne enote, sanitetno skupino za lažje ranjene borce, jurišni bataljon, je pomenila dejanski prehod v stalno vojsko. Tuji opazovalci, britanski in ameriški obveščevalni častniki, so uvideli, da ne gre za formacije, ki so sposobne samo diverzantskih napadov, ampak se lahko ofenzivno na večjem območju usmerijo v frontalne napade, zato so pri svojih državah tudi uredili vojaško pomoč za partizane. Prof. Kocijan je nenehno izpostavljal tudi pomen vojaškega znanja. V partizanskih vrstah leta 1943 ni bilo mogoče izoblikovati vojaškega poveljnika, ki bi imel izkušnje z vodenjem velikih enot in s štabnim delom, zato je bil za prvega poveljnika 15. divizije postavljen Predrag Jevtić-Dragan, poslan iz vrhovnega štaba.
Prav vojaška znanja so pomembna tudi za Slovensko vojsko, in to je bilo sporočilo, ki sem ga skušala uveljaviti v času, ko sem bila ministrica za obrambo. Zahtevala sem profesionalno avtonomijo častniškega kadra in vojaška znanja, ki so jih pridobivali vsepovsod po svetu, v mirovnih in drugih mednarodnih operacijah, skupaj s tujimi vojskami. To so bila znanja, ki bi jih znotraj Slovenije ne mogli dobiti. Še danes sem prepričana, da je največja moč naše vojske v znanju in usposobljenosti. Njena številčna moč je majhna. Če ima danes okrog 6000 vojakov, je to v bistvu za dve partizanski 15. diviziji. Toda tudi za partizansko 15. divizijo so rekli, da je bila njena moralna moč tista, ki je zmagovala. In je ni bilo mogoče izmeriti.
Tako bi morali tudi danes graditi moralno moč za spopad z grožnjami že pri mladih ljudeh, začenši v šolah in nadaljevati v življenju v aktivnostih, ki nam pomagajo pri soočenju z grožnjami, strahovi, stresi. Mogoče se zdi, da se srečujemo ob partizanskih spomenikih zato, da bi ohranili spomine, ki so v bistvu spomini naših prednikov. Dejansko pa so naša srečevanja izvor moralne moči naše generacije. Ko branimo vrednote NOB, dejansko branimo temelje tistega, na čemer stojimo. Bojim se, da tega nismo znali prenesti na nove generacije, in da so temelji, na katerih oni stojijo, bistveno bolj podvrženi reviziji, spreminjanju zgodovinskih dejstev in obujanju delitev, ki so – vsaj v ljubljanski pokrajini – povzročile bratomorne smrti in neznosnost maščevanja. Dejstvo pa je, da si mora vsaka generacija zgraditi svoje temelje moralne moči.
Smrt fašizmu – Svobodo Narodu!