Sveče pri Bistrici v Rožu (Avstrija): govor dr. Ljubice Jelušič, podpredsednice ZZB za vrednote NOB Slovenije, na pokopališču v Svečah 7. februarja 2016 na spominski proslavi za padle partizane
Spoštovani tovariši in tovarišice, dragi domačini, dragi vsi tisti, ki ste bili žive priče življenja, trpljenja, uporništva na Koroškem pred več kot sedemdesetimi leti, dragi praporščaki, ki ste prišli s prapori iz celotne Gorenjske in dela Koroške poklonit se spominu na padle tovariše! Naj vas vse skupaj toplo pozdravim v imenu Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, kjer smo vedno znova presenečeni nad tem, kako premnoge borčevske organizacije na terenu skrbno in leto za letom ohranjate spomine na protifašistični in protinacistični boj naših ljudi. Ponosni smo na vse vas, ki prihajate na mesta spominov na borce, organizatorje odpora, organizatorje Osvobodilne fronte, na mesta, kjer so naši ljudje trpeli v taboriščih in v prisilnem izgnanstvu. Danes gre posebna zahvala Zvezi koroških partizanov, predsedniku Milanu Wutteju in tajniku Andreju Moharju, za organizacijo že tradicionalne komemoracije na začetku februarja tu v Svečah, v spomin na padle partizane po vsej Koroški, posebej pa v spomin na narodnega heroja Matijo Verdnika Tomaža. Moj poseben pozdrav gre dvema diplomatoma, ki sta danes z nami, generalnemu konzulu Republike Slovenije v Celovcu, Milanu Predanu, in gospodu Valentinu Inzku, človeku, ki je desetletja svoje diplomatske kariere posvetil odpiranju meja, tako takrat, ko je bil veleposlanik Republike Avstrije v Bosni in Hercegovini in v Sloveniji, in danes kot visoki predstavnik za Bosno in Hercegovino.
V letošnjem letu bomo v Zvezi združenj borcev veliko pozornosti namenili obeleževanju 75. obletnice ustanovitve Osvobodilne fronte. Ob spominu na Matijo Verdnika Tomaža je danes že pravšnja priložnost, da spregovorimo o Osvobodilni fronti, o tem, kako je prav heroj Verdnik vzpostavljal odporniške celice po vsej Koroški in organiziral veliko število terenskih odborov OF, na zahodnem Koroškem kar 15.
V programu Osvobodilne fronte je bila temeljna točka posvečena oboroženemu odporu proti okupatorju, s ciljem osvoboditve in združitve razkosanega slovenskega naroda, vključno s koroškimi in primorskimi Slovenci. Moja Primorska je, v večjem delu, prav po zaslugi OF in partizanskega odpora, postala del Slovenije. Naša Koroška žal ni imela te sreče. Zagotovo je bila prav ta točka osnova za delovanje Matije Verdnika, sicer delavca, železarja iz Jesenic, ko se je kot politkomisar Gorenjskega odreda poleti 1942 prebil na Koroško in začel s političnim delom med koroškimi Slovenci. Bil je sekretar okrožnega odbora OF, katerega sedež je bil v dolini Suhe v bližini vasi Sveče. Uspelo mu je vzpostaviti zvezo z avstrijskimi protifašisti v Beljaku in Celovcu. Mnogi med njimi so stopili v partizanske vrste. Ker je bilo veliko novih prostovoljcev za vstop v partizanske odrede, je bilo treba povečati bunker za sprejem novih borcev. Zato in zaradi varnostnih razlogov se je OO OF umaknil na Polano blizu Podgorij, a so 28. januarja 1944 Nemci po izdajstvu bunker odkrili in v neenakem boju Verdnika ranili; kljub negi na domačiji mizarja Mostečnika je zaradi zastrupitve ran umrl.
Slovensko prebivalstvo na Koroškem je z iskreno vero v osvoboditev izpod nacizma pomagalo partizanom, partizanske enote so se prebijale preko stare avstrijsko-jugoslovanske meje na Koroško in s Koroške na Gorenjsko, čeprav so se nacisti in hitlerjevi hlapci zelo trudili zapreti to mejo. Že od začetka narodnoosvobodilnega odpora pod nemško in italijansko okupacijo je bilo jasno, da bodo te ideje pljusknile tudi na koroško stran med nacionalno zaveden slovenski živelj. S prebojem prvih partizanov na Koroško se je to res zgodilo. Varno zavetje so nudile visoke planine in gore, s katerimi so naši ljudje zrasli.
Nacisti pa niso držali križem rok. Veliko slovenskih družin je končalo v različnih koncentracijskih in delovnih taboriščih po Avstriji in Nemčiji, čistka med Slovenci je bila sistematična in usmerjena v raznarodovanje, saj so na domačije izgnanih naseljevali zveste hitlerjance. Partizanski odredi so mnogokrat poleg diverzantskih akcij po Koroški napadali tudi takšne naseljence v slovenskih domovih in jih izganjali. Čeprav so bili v nešteto bojih z nemško vojsko in policijskimi silami zdesetkani, so se borili dalje, preoblikovali, znova gradili odrede in sanjali o tem, kako bo nastal 1. Koroški bataljon partizanske vojske.
Ko je propadla Hitlerjeva Nemčija in z njo vred tretji rajh, so slovenske partizanske enote osvobodile mnogo vasi vse tja do skrajnega severa slovenskega nacionalnega ozemlja. Aktivisti Osvobodilne fronte so vzpostavljali organe ljudske oblasti in komande mest. Ljudje so si oddahnili in z radostjo zrli v prihodnost. 22. maja 1945 so vse vojaške partizanske enote dobile ukaz, da se vrnejo na staro jugoslovansko mejo. Borci so se morali posloviti. Posloviti od ljudi, ki so izmučeni od vojnih strahot, upali na novo svobodo, in od svojih mrtvih tovarišev, ki so ostali pokopani križem po koroških planinah, samo na Svinški planini jih je bilo več sto. Na stotine padlih tovarišev je ostalo v Zilji, Rožu, na Obirskem, v Podjuni, na Gurah, na Kostanjah in na Svinški planini. Preživeli borci v svojih spominih pravijo, da je bila Koroška zemlja, s katero so se pobratili z lastno krvjo.
Zato smo danes tu. Da bi se znova spomnili vseh teh herojev, njihovega trpljenja in žrtve. Da bi nikoli ne pozabili, koliko domačinov je ostalo v taboriščih! In da bi sebi in naši družbi postavili nekaj trpkih vprašanj! Ali smo se iz zgodovine naučili, kakšne so pojavne oblike fašizma in nacizma, da bi se jim znali zoperstaviti? Ali znamo ovrednotiti prispevek zavednih, globoko domoljubnih Koroških Slovencev, k narodnoosvobodilnemu odporu? Ali razumemo, da so mnoge njihove žrtve posledica izdajstva tudi v lastnih vrstah?
Mi ne moremo biti razsodniki za trpljenje, ki so mu bili izpostavljeni ti ljudje pred več kot sedemdesetimi leti. Naše obsodbe ne bodo vrnile v življenje nikogar, ki je, tako kot Vernik, padel zaradi izdajalcev. Pa vendar mora biti tu neko razumno sporočilo za današnje dni. Povezano s tem, da smo ljudje različnih značajev in da tudi različno prenašamo tegobe. V vojni se ti značaji izbistrijo do roba. Na tiste, resnično domoljubne, ki so za svoj narod pripravljeni tvegati vse; na tiste, ki oprezno čakajo, da bo vojna vihra mimo in nikomur ne odpirajo vrat; in na tiste, ki menijo, da je s sovražnikom bolje sodelovati.
Živimo v miru in teh delitev ne razumemo več dobro. V Sloveniji smo padli pod težo razprav o spravi v medlo in mlačno spominjanje na narodnoosvobodilni boj. Iz šolskih učbenikov smo umaknili teme o boju in tragedijah druge svetovne vojne, da bi ne sprožali novih delitev med ljudmi. V zgodovinskih lekcijah iz previdnosti končajo s predavanji tam nekje pred vojno, samo da bi se ne bilo treba soočiti s tistimi, ki oporekajo vrednotam NOB-ja; čas, ko je obstajala nekdanja Jugoslavija, pa je v zgodovinskem spominu mladih temna luknja. Z osamosvojitvijo Slovenije so nekateri mislili, da časov pred 1991 sploh ne bo treba več obravnavati, saj se je zgodovina bojda začela kar z njimi.
Varljivo je misliti, da živimo v miru, ki je večen. Od leta 2011 spremljamo državljansko vojno v Siriji, ki smo jo dolgo gledali kot nekaj, kar je daleč od nas in se nas ne tiče, tako kot mnoge druge sodobne vojne. Danes vemo, da se ji ne moremo izogniti. Val beguncev, ki nimajo več kam, ker so njihova mesta porušena do tal, je pljusknil tudi po naših krajih. Čeprav smo v Evropski uniji, in smo se nekaj časa slepili, da bo Evropa našla rešitev namesto nas, je vse bolj jasno, da je reševanje begunskega vprašanja stvar vsakogar od nas. In našega glasu proti vojni nasploh.
Iz te vojne raste tudi nova oblika fašizma, skrajne verske ideologije sovraštva do drugače mislečih, ki se osredinja na prostoru razkosane Sirije in dela razpadlega Iraka. Islamska država, si pravijo ti skrajneži, ki vzdržujejo svoje bojne vrste z denarjem od načrpane nafte iz nahajališč v Siriji in Iraku. Daesh – pravijo prezirljivo tisti, ki urijo svojo vojaško silo za spopad s skrajneži Islamske države. V Siriji mesta gorijo dalje, padajo kulturni spomeniki, ljudje pa na begu v gumijastih čolnih premagujejo morja, da bi se dokopali do miru, ki jih čaka na obali Evrope. Medtem evropski politiki zbirajo ukrepe, ki bodo morje naredili še globlje in obalo še bolj daleč od teh preganjanih nesrečnikov. Njihova vojna je po drugi strani postala priložnost za špekulante vseh vrst, iskalce zaposlitve in krvnike terorističnih organizacij.
Da bi jih zaustavili, smo spet pri temeljni ugotovitvi, da je treba najprej ustaviti vojno. Za kar potrebujemo soglasje vseh velesil. Ob tem spoznanju postane mali človek še bolj majhen, in naš glas še bolj tih in ubog.
Toda padlim koroškim partizanom, talcem in izgnancem dolgujemo več moči, več poguma in glas, ki mora preseči bodljikave žice in zidove strahu. Tak glas lahko pride le iz mlade generacije. Iz njih, ki šele prihajajo. Če smo jih vzgojili v borce novega duha!
Tovariši in tovarišice, želim vam in vašim mladim, da bi trdno obstali na večni straži slovenstva na Koroškem, četudi bi se kdaj tod znova risale žice in zidovi. Želim si, da bi iz izkušenj partizanskih borcev rasla naša skupna zavest o spoštovanju vseh naprednih ljudi tega sveta, kajti tako kot so oni znali v svoje vrste sprejeti avstrijske antifašiste, tako moramo mi danes razlikovati med naprednimi ljudmi, ki trpijo in se borijo za svoje človekove pravice, in tistimi, ki nosijo med nas teror, ustrahovanje, nedolžne žrtve. V vsesplošni zmedi idej in ukrepov ne smemo spregledati tistih, ki že javno nosijo napise s protiislamskimi gesli, sejejo sovraštvo in prezir, ki se bo na koncu obrnil proti nam, drugače mislečim, in ne le proti onim, drugače verujočim. Na predvečer slovenskega kulturnega praznika, v spomin na Franceta Prešerna, naj bo z nami v opomin njegov stih – da rojak, prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!
Srečno, tovariši!
