Dr. Ljubica Jelušič
podpredsednica ZZB NOB Slovenije na tradicionalnem srečanju članov Skupnosti internirancev Dachau, v Ljubljani 8. decembra 2019:
Spoštovani člani in članice skupnosti internirancev koncentracijskega taborišča Dachau za Slovenijo, drage tovarišice in tovariši, v veliko čast mi je biti danes na vašem občnem zboru in pozdraviti vas v imenu predsedstva Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. Veseli me za vsakogar med vami, ki kljub drugim obveznostim šteje za svojo družinsko in svetovljansko dolžnost, biti član skupnosti internirancev in njihovih potomcev, svojcev, prijateljev. Posebej toplo pozdravljam med nami prisotna preživela taboriščnika iz Dachaua – tovariša Borisa Uzerja iz Tržiča in Venčeslava Koširja iz Ljubljane.
Pokloniti se spominu na internirance pomeni pokloniti se dostojanstvu človeka, ki je bilo med drugo svetovno vojno poteptano v prah in blato koncentracijskih taborišč. Tu ne govorimo o istih stvareh, kot takrat, ko proslavljamo bitke in padle partizane. Čeprav gre za žrtve iste vojne, vojne, ki je pod okupacijskimi režimi štirih okupatorjev uničevala slovenski narod, pa so usode internirancev drugačne od tistih, ki jih imajo borci. Dovolite mi, da izpostavim nekaj teh razlik.
Obeleževanje partizanskih bitk, pa četudi so bile krvave in uničujoče, je vedno slovesno, malone veselo, ker se slavi pogum, odločnost, bojevitost, in končno zmago vrednost antifašizma in antinacizma. Taborišča, kjer so umirali in trpeli premnogi Slovenci in Slovenke, obiskujemo molče in srh nas spreletava že samo ob misli, da je vsaka naša stopinja – pritisk na rane, bolečine in kri naših prednikov. V bitkah slavimo življenje, v taboriščih se čudimo, da je od tam sploh kdo prišel živ. In še to njegovo življenje je bilo zaznamovano z boleznimi, ki so bile posledica pretepanja, zlorab in zasramovanja s strani tistih, ki so taborišča upravljali.
Napisanih je bilo veliko esejev in raziskav na temo posttravmatskega stresnega sindroma pri bojevnikih (jurišna bolezen so temu rekli v partizanskih enotah), o posledicah taborišč na psiho in zdravje bivših internirancev pa raziskave niso bile pogoste, obstaja le nekaj osebnih pričevanj, pa še ta so redka – ker se preživeli niso mogli ponovno soočiti z grozotami umiranja, ki so jih doživljali v taboriščih. Pa tudi nekega javnega institucionalnega priznanja njihovega post-taboriščnega stanja ni bilo. Spomnim se svoje babice in dedka, ki sta umrla kmalu po vojni. V nekrologih, ki so ostali po njuni smrti, so govorniki in pisci poudarjali njun aktivizem, ustanavljanje Osvobodilne fronte, AFŽ, domoljubje – čisto nekje ob robu pa je pisalo, da sta umrla za posledicami trpljenja v italijanskih in nemških taboriščih. Torej tudi preživeti taborišče ni pomenilo živeti udobno v svobodi! Pač pa v boleznih, s travmami in v otožnih odsotnih očeh vedno slutnja smrti.
V taboriščih je ostalo na milijone sežganih v krematorijih ali pa kako drugače pokopanih ljudi, ki so tam ostali za vedno. Niso jih prekopavali, niti identificirali. Kdor je imel »srečo«, da je dotrpel v nemških lagerjih, je, zahvaljujoč nemški natančnosti, zapisan v njihovih seznamih umrlih, pa vendar so tudi oni brisali sezname ob koncu vojne, da bi pred prihodom antinacistične koalicije prikrili obsežnosti zločina, ki so ga zagrešili.
Bojevniki so v drugačnem položaju. Vojske svoje padle tovariše vedno pripeljejo domov, in če tega ne morejo narediti med vojno, se države pogajajo dolgo in vztrajno po končani vojni za prekop padlih. Morda najbolj znan prekop padlih poznamo iz knjige General mrtve armade albanskega pisatelja Ismaila Kadareja, ki govori o italijanskem generalu, ko se po vojni vrne po svoje padle vojake v Albanijo in jih izkopane odpelje na zadnjo bitko – z javnim mnenjem v Italiji.
In koliko imen naših internirancev bo za vedno ostalo zapisanih samo v seznamih vasi in mest, od koder so bili izgnani, pa se niso nikoli vrnili – in nikogar ne bo, ki bi šel iskat zapise o koncu njihovega življenja – ker po njih nikogar več ni.
V Svobodni besedi smo pred časom objavili pesem Bojana Podgorška »Le spavaj moj ate«. Svojega očeta se ni spominjal, saj je odšel v partizane in bil kasneje deportiran, ko je bil Bojan še otrok. Svojci so iskali podatke o tem rodoljubu vseh povojnih 70 let in šele v nemških arhivih Rdečega križa so nedavno razbrali njegovo pot – da je bil najprej izgnan v Dachau, potem pa so ga poslali naprej v Sudetijo v Litomerice, sedaj Češka, v delovno taborišče, kjer je razsajal tifus in ljudje so umirali množično. Pesnik je o svojem najdenem umrlem očetu med drugim zapisal:
»Sokolovec bil vrsto let si napredni,
Slovenec zavedni, predan patriot,
nazori so tvoji pošteni in zgledni
krojili ti smelo uporniško pot.
Je strla usoda poletna ti krila,
prijeli so te, bil si v Dachau izgnan;
kdo ve, kje je ruša ti truplo prekrila,
iskali so svojci te dolgo zaman.«
Iz povedanega zaznamo eno značilnost mnogih Slovencev, ki so bili izgnani v Dachau – večinoma je šlo za mlade izobražence, intelektualce, aktiviste, predvojne komuniste, Sokolovce, mnenjske voditelje, ljudi, ki jih je nemški rajh med prvimi izgnal, zavedajoč se, da bodo budili narod, zapisan izbrisu, k uporu.
Dachau je bilo taborišče že od leta 1933, v nekdanji smodnišnici ga ustanovijo nacistični oblastniki in vanj najprej zapirajo politične nasprotnike, antinaciste, komuniste, socialne demokrate, Rome, homoseksualce, zatem množično Jude, posebej od 1938 dalje, in končno vse podjarmljene narode. Taborišče je bilo vzor za delovanje drugih taborišč, tam so bili uvedeni ukrepi za hitrejše saniranje velikega števila trupel, t.i. krematoriji, delovalo je celo pet peči. Na jetnikih so izvajali poskuse za izdelavo zdravil in druge raziskave.
Slovenci so bili med najbolj številnimi med interniranci. Razumemo, zakaj? Ta narod je bil obsojen na izbris. Zato je bilo po vseh taboriščih tretjega rajha veliko naših izgnancev.
Ob koncu vojne, ob osvoboditvi, je bilo v osvobojenem taborišču Dachau popisanih preživelih 2907 Slovencev. Kot da ni bila njihova usoda še dovolj kruta, so kmalu po povratku v domovino nekateri začeli doživljati nove torture – na podlagi izmišljenih obtožb so jih novi oblastniki zaprli, mučili, brutalno zasliševali in pošiljali celo na Goli otok. Na udaru t.i. Dachauskih procesov so bili številni predvojni komunisti, izobraženci in prvoborci. Med njimi tudi naš primorski rojak Boris Fakin – pisatelj Igor Torkar. Bojevniki so se povzpeli na oblast – in na njihovi goreči totalitaristični poti so bili kritični in izobraženi stari komunisti – bivši taboriščniki v veliko napoto. Na politično montiranih sodnih procesih so jim očitali, da so agentje gestapa (sicer ne bi mogli preživeti). Rehabilitirani so bili šele v 80 tih letih prejšnjega stoletja.
In tako smo še danes, kot narod in kot država, zaznamovani s svojo zgodovino izgnanstva. Naši predniki so bili begunci, izgnani zato, ker so bili Slovenci. In ker naj bi prostor naše domovine naselili z nemškimi prebivalci iz bolj oddaljenih predelov Evrope, da bi se torej na naših tleh nemški rajh ne le politično, temveč tudi narodnostno očistil in zaokrožil. Ob večinoma pozabljeni zgodovini izgnanstva se srečujemo z novodobnimi izgnanci, ki vse prej kot prostovoljno zapuščajo ozemlja svojih v vojnah razbitih držav, in čez naše gozdove in planjave z ožuljenimi nogami hodijo v obljubljeni svet. Mnogi so bili na svojih domovih spoštovani meščani, obrtniki in izobraženci. Zdaj so le še utrujeni in preživetja lačni migranti, ki se prebijajo čez mejo, padajo v roke različnih policij, se vračajo na izhodišče in znova poskušajo prebiti zidove in ograje, ki si jih je za zavarovanje svoje civilizacije zgradila Evropa. Doživljajo veliko gorja in diskriminacije. Nekateri primeri diskriminacije so tako hudi, da bi se po njih lahko zgledovala celo zibelka rasne diskriminacije – na njenem vrhuncu v šestdesetih letih prejšnjega stoletja so taksisti v ZDA imeli napise, da ne vozijo psov na štirih in dveh nogah, ti slednji naj bi bili temnopolti Američani. Nekateri naši taksisti so podobno naredili pred dnevi, ko bi bilo treba z Žal odpeljati sorodnike v prometni nesreči preminulih dveh mladih Sircev. Netenje sovraštva do beguncev, do drugačnih, je obrodilo sadove. Od tu naprej do taborišč ni več veliko korakov.
Če torej smo skupnost ljudi, ki zaradi svojih prednikov internirancev, razumemo vojno tudi iz druge, temačne, civilne plati, in ne le iz zmagovite, bojevniške;
Če takrat, ko zvonijo gongi vojne, vemo tudi za njeno drugo stran – izgnancev, pregnancev, razseljenih oseb;
Če se zavedamo, da vojna potegne iz nekaterih ljudi najslabše nagone, ki jih uveljavijo s teptanjem dostojanstva drugih;
In če se zavedamo, da se ob koncu vojne strahote in trpljenja ne končajo za vse ljudi, ampak ostajajo del njihovega trpkega življenja do konca –
Potem bomo znali med sabo in za nove generacije graditi mir, sočutje in spoštovanje človekovega dostojanstva. Pred prihajajočimi prazniki naj bo to tudi moje sporočilo vsem nam, potomcem izgnancev – mir in spoštovanje ljudi naj nas vodi v novem letu, 2020, v katerem bomo proslavili 75 obletnico osvoboditve domovine, in mi bomo dodali, 75 obletnico osvoboditve naših izgnancev iz taborišč po vsej Evropi.
