Dr. Ljubica Jelušič, podpredsednica ZZB NOB Slovenije v Šipku nad Blagovico, 11. avgust 2024 v spomin na ustanovitev 6. brigade Slavka Šlandra 6. avgusta 1943 na Šipku
Dragi tovariši in tovarišice, lep pozdrav v imenu predsedstva ZZB NOB.
Zbrali smo se v počastitev 81 obletnice ustanovitve oziroma prvega postroja 6 brigade NOV Slavka Šlandra. Govorimo o zelo davni preteklosti, o kateri skorajda nimamo več živih prič, in smo odvisni od knjižnih zapisov ali pričevanj, ki so se prenesla v družinah borcev iz ene generacije na drugo.
Gre za dogajanje poleti 1943, ko je v Italiji 25.julija že razpadla fašistična vlada, in ocene politične situacije so nakazovale, da bo italijanska vojska kmalu izpadla iz sil osi. Na jugu Italije na Siciliji so se že izkrcali anglo-ameriški zavezniki. Glavni štab NOV in PO Slovenije je sklenil preurediti narodno osvobodilno vojsko na višjo raven, kajti pričakovali so, da bodo tudi v tem slovenskem delu potrebne večje operacije obsežnejših bojnih enot. Več brigad je že delovalo na ozemlju pod italijansko okupacijo, medtem ko so bile partizanske enote na Štajerskem in Gorenjskem, pod nemško oblastjo bolj redke in nižjega ranga, predvsem odredi in največ bataljoni.
13. julija 1943 sta bili z ukazom Vrhovnega štaba NOV in POJ ustanovljeni dve slovenski diviziji, v katerih naj bi bile vse slovenske brigade. Po 6 brigad v vsaki diviziji. Ko je bila 13.julija 1943 v Velikem Lipovcu na Dolenjskem pred napadom na Žužemberk postrojena 15. divizija, sta bili na postroju samo dve brigadi, Gubčeva in Cankarjeva, ta 6. brigada, o kateri govorimo danes, pa je bila šele v nastajanju.
6. brigado naj bi sestavljali Kamniški, Zasavski in Savinjski bataljon, ki so se v noči na 6. avgust 1943 prebili na Šipek, pred tem so izvajali obsežne mobilizacijske aktivnosti, tako da je na zborno mesto prišlo 350 starih borcev in okrog 400 novincev. Skupno so imeli 287 pušk, 12 strojnic in nekaj bomb ter pištol. Te številke kažejo, da so bili v mobilizacijskem smislu zelo uspešni, imeli pa so velike težave z oborožitvijo. Dopoldan 6. avgusta so novince razporedili v vse tri bataljone, po kosilu pa je bil sklican zbor vseh treh bataljonov, ki so se postavili v trikotu, v sredino pa je stopil politični komisar Mitja Ribičič Ciril. Najprej je borce seznanil s poveljem, da se ustanovi iz vseh treh bataljonov na Štajerskem brigada, s katero bo mogoče napadati sovražnikove postojanke in izbojevati svobodno ozemlje, predvsem pa nemškim okupacijskim silam onemogočiti prometne zveze v črnem Grabnu, Tuhinjski dolini in zgornji Savinjski dolini.
Zatem je utemeljil ime brigade, ki naj bi se imenovala po Slavku Šlandru, predvojnem komunistu in organizatorju narodnoosvobodilnega upora na Štajerskem, ki so ga Nemci aretirali v Mariboru pri poskusu reševanja Slave Klavore iz zapora in ga že avgusta 1941 ustrelili. Za narodnega heroja je bil imenoval že med vojno, oktobra 1943. Vsem borcem, zlasti pa partijcem in skojevcem, se pravi, članom komunistične mladine, je položil na srce, da jim bo Slavko Šlander svetal zgled in da bodo s svojimi zmagami dostojno počastili spomin nanj.
Ribičič je borcem pojasnil pomen in prednosti brigadnega delovanja, pri čemer je opozoril, da brigade niso več vezane na določen teren kot dotedanji odredi. Organizacijo zaledja, mobilizacijo in manjše sabotaže bodo prevzele terenske čete, brigada pa se bo posvetila napadom na večje sovražnikove postojanke, mora pa ostati gibčna, da se bo lahko izognila hajkam in obkolitvam.
Govoru je sledila zaprisega. Novoimenovani poveljniki so prevzeli svoje dolžnosti in brigada se je ponoči premaknila na Menino planino. Ker je bilo v brigadi več kot polovico novincev, in veliko neoboroženih, so se morali umakniti iz območja Šipka, kjer bi jih lahko obkolili. 14. avgusta so se premaknili z Menine planine na Moravško in se poskušali prebiti čez Savo na Dolenjsko. Brigada je imela na začetku zelo hude izgube, vse svoje akcije je morala usmeriti v napade na sovražnikove kolone, kjer je bilo veliko orožja in opreme, zato da bi borce oskrbeli z ustreznim orožjem. Do jeseni 1943 je Šlandrova brigada že veljala za eno najbolj izkušenih partizanskih enot, izvedla je največ ofenzivnih akcij in je med prvimi dobila naziv Slovenska narodnoosvobodilna udarna brigada. Borila se je na Dolenjskem, Štajerskem, Koroškem in 15. maja 1945 sodelovala v zadnjih bojih druge svetovne vojne.
Bistvena spoznanja – brigada je premična enota, ki mora izvajati težje operacije, za njeno logistiko so zadolžene manjše enote na terenu. Izvaja vojaško usposabljanje. Razvija vojaška znanja in njen častniški zbor se usposablja v večjih operacijah, ki presegajo majhne sabotaže. Še poleti leta 1943 v slovenskih partizanskih vrstah ni bilo mogoče usposobiti poveljnika, ki bi imel izkušnje z vodenjem velikih enot in s štabnim delom. Tako so za vodenje 15. divizije poslali borca iz vrhovnega štaba. Vse to so spoznanja, ki niso samo zgodovinskega pomena, ampak jih moramo prenesti v sedanje čase.
Danes imamo svojo lastno vojsko, ki je sestavljena iz poklicnih vojakov in pogodbenih rezervistov, v sestavi je vsako leto več mladih, ki se na prostovoljnem služenju vojaškega roka usposabljajo za vojaško obrambo države. Skupno je to približno 7000 vojakov in vojakinj. Dejstvo je, da je težko sestaviti enote večjega ranga, kot so polki in brigade. Toda kljub temu se moramo zavedati temeljnega spoznanja in napredka, ki ga je naredila partizanska vojska leta 1943, ko se je iz prostorskih enot, odredov in bataljonov taktičnega značaja, morala preoblikovati v brigade in divizije, ki so bile gibljive enote za izvajanje operacij. Za ta razvoj so potrebovale orožje, dobili so ga z napadi na sovražnikove logistične enote in s pomočjo s strani zaveznikov. Na Velikem Lipovcu je 15. divizija postavila v postroj dva topa britanske izdelave. To nam govori o potrebi po ustrezni oborožitvi vojske, ki mora poleg orožja za neposreden spopad s sovražnikom, kar so puške, imeti tudi oborožitvene sisteme za bojno podporo. Bodisi raketno topniške ali zračne sile. In to je tisto malo, kar moramo razumeti, da potrebuje tudi Slovenska vojska. Prepogosto se dogaja v slovenski javnosti, da razume vojsko samo v obliki partizanskih odredov in ne vidi, ne razume, da so se partizanske enote morale dvigniti nad odredno raven, v brigade, divizije in na koncu v korpuse, da bi se dosegla odločilna zmaga nad sovražnikom. Vedno, ko pridemo do vprašanja srednjih bojnih skupin, kar so v bistvu okrepljeni bataljoni z bojno podporo, se pojavijo nasprotniki, ki trdijo, da take enote niso potrebne, in da smo jih dolžni narediti zato, ker smo to obljubili zvezi Nato. Ampak zdaj se vrnemo nazaj v leto 1943. Kako zelo je bilo takrat pomembno imeti podporo antifašistične koalicije in zaveznikov. Da smo lahko stali na pravi strani zgodovine, smo morali biti sposobni sodelovati v skupnih zavezniških operacijah, na svojih tleh, vendar za skupne strateške cilje. To bi moral biti nauk za današnje čase. Da smo sposobni sodelovati v zavezniških operacijah na svojih tleh.
Številčna moč Šlandrove brigade je bila relativno majhna, če jo štejemo po kosih orožja. Ampak moralna moč je bila tista, ki je zmagovala. In je ni bilo mogoče izmeriti. Moč, ko borci ostanejo skupaj, četudi nimajo orožja, moč, da gredo v valove Save, da bi se prebili na drugo stran, in mnoge pogoltnejo mrzli valovi, mnoge pokosijo rafali sovražnika, ampak moč je, da borci ostanejo skupaj in se spopadajo za vsak kos orožja, za vsako bombo. Divje grizejo v nasprotnika, so najbolj ofenzivna brigada. Zakaj? Ker imajo to svojo notranjo moralno moč tovarištva, solidarnosti in skupnosti. Ali so na ta način izpolnjevali zavezo ustreljenemu komunistu in heroju Slavku Šlandru? Kaj je pomenilo biti komunist ali skojevec? To ni bilo za privilegije in bonitete, kot morda mislijo danes tisti, ki vstopajo v politične stranke zato, da bi prišli do službe ali dobrega posla! Pomenilo je biti prvi v boju, na pohodu, v boju, v akcijah. Pomenilo je tvegati za varnost drugih.
Valerija Tvrz Valči, 17 letna borka Šlandrove brigade, vsi smo jo poznali kot borko do zadnjega diha, je s ponosom govorila o tem, kako je v partizanih postala skojevka.
To moralno moč bi sedaj mi morali zgraditi pri mladih ljudeh za spopad z grožnjami novega časa. Na evropskih tleh in na bližnjem vzhodu potekata dve vojni, žrtve se vsak dan preštevajo v desetinah, po svetu je še vsaj 45 oboroženih spopadov. Mnogi dobronamerno govorijo o tem, da bi bilo treba iskati poti k mirni rešitvi sporov. A konca vojne ni na vidiku. Mirovne pobude prihajajo s strani takih mednarodnih politikov, ki so povsem neverodostojni. Ko se Orban slika pred zemljevidom, na katerem je naše Prekmurje sestavni del Madžarske (oziroma točneje Ogrske), in celotna Hrvaška zraven, ne moremo verjeti v njegove dobre namene glede vojne v Ukrajini. Ampak prav zaradi takih mirovnikov moramo mi še toliko bolj skrbeti, da bo naša vojska dobro opremljena, usposobljena, in da bo imela tisto moralno moč, ki jo je imela Šlandrova brigada. Ker moramo vedno biti pripravljeni na sovraštvo, diskriminacijo, zlo in nespoštovanje drugih.
Ker moramo vedno vedeti, da fašizma, ki se pase v naši soseščini, ne moremo premagati z miroljubjem.
Smrt fašizmu!
