Dr. Damijan Guštin – Na svečani seji predsedstva ZZB NOB Slovenije, 25. aprila 2019

Dr. Damijan Guštin,
direktor Inštituta za novejšo zgodovino, na slavnostni seji ZZB NOB Slovenije ob državnem prazniku Dnevu upora proti okupatorju, v Ljubljani, 25. aprila 2019.

Spoštovani,
Oseminsedemdeset let ravnokar mineva od skromnega začetka slovenskega odporništva v drugi svetovni vojni, ki pa se je zlilo v nekaj tako mogočnega, da je, prekvašeno skozi štiri skrajno kruta vojna leta preraslo v silo, ki je nazivno prevzela oblast kot najmočnejša politična sila na Slovenskem. Skromen začetek, a vendar tudi vprašanje, je res to bil začetek?
Ni bil popoldanski sestanek v Vidmarjevi vili le stek vsega tistega, kar je raslo med slovenskimi ljudmi od začetka vojne v Evropi poldrugo leto prej? Vsak od vas, spoštovani člani, ki ste še doživeli ta čas, bili njegovi aktivni udeleženci, nosi svojo zgodbo o motivih in razlogih za uporniško dejanje. Ne da bi se analitično razpiral, nič ne grešim če rečem, da je bila ta zgodba za vsakega različna, in nikakor ne odvisna zgolj od tega ali je kdo pripadal komunistom, katoličanom, liberalcem, bil član društva kmečkih fantov in deklet, član Sokola, nacionalist, domoljub, Slovenec. Bil je vsak najprej človek in kot tak se je odločil za uporno dejanje okupatorjem, podporo, sodelovanje, aktivnost, bolj pasivno ali bolj aktivno. Tudi mi, mlajši, v organizaciji že v veliki večini, nosimo vsak svojo zgodbo, družinsko, krajevno, opredeljeno, a vendar z odporom, tistim izvornim dejanjem, osebno nimamo vključenosti. Naš odnos do tega prelomnega časa je odnos do zgodovinskega spomina, izročila, tradicije in vrednot in končno tudi do zgodovine same.
Most med uporno opredelitvijo, upornim dejanjem, je bila organizacija. Uporništvo je bilo edino učinkovito, ko se povežejo strukture. Družbena organizacija odpora, kar je predvsem bila Osvobodilna fronta slovenskega naroda, je tista prelomnica in dosežek vseh, ki so jo organizirali, v težkih okoliščinah ilegale jo tudi vzdrževali in širili, vedno znova obnavljali njeno organizacijo in predvsem delali. Ne gre prezreti dejstva, da je sama organizacija doživela v kratkih štirih letih velike preobrazbe, od začetne idejne protiimperialistične osnove, pa t.im. politične koalicije političnih sil v odporu z vodilnim vplivom Komunistične partije, do splošne politične organizacije slovenskega odporniškega gibanja, in končno, do množične splošne organizacije, ki se je julija 1945 tudi vključila v Ljudsko fronto, ki je ostala vsejugoslovanska forma ljudske demokracije po osvoboditvi najprej vzhodne polovice in nato maja 1945 celotne države.
In je partizanska vojska, ki je bila v marsičem in marsikje tudi tista najbolj vidna, pomembna odporniška tvorba in izpostavljena oblika spomina o uporništvu na jugoslovanskih tleh. In tudi ta je v kratkih štirih letih tako rekoč preskakovala iz ene razvojne faze v drugo, od gverilskih skupin, gverilske vojske, oborožene sile odporniškega gibanja, ki je preraščalo do končne državne vojske, ki jo je posvojila Demokratična federativna Jugoslavija, tudi za ceno negacije številnih prejšnjih razvojnih faz, kot je avtonomna vojaška formacija, s slovenskimi obeležji, kar so naši predniki šteli za posebno vrednoto.
Kakšna in kolikšna bi bila partizanska vojska brez prejšnjega, Osvobodilne fronte, in tudi obratno, Osvobodilna fronta brez vojaške komponente, posredno brez boja, je zanimiva spekulacija, še danes. In nisem prvi, ki se je to spraševal, pa čeprav zgolj iz tega, da je poudaril vlogo organiziranega akcijsko-političnega zaledja tej gverilski vojski kot pa zato, da bi storil resen premislek o dejanski vlogi enega in drugega karakterističnega elementa.
Odporništvo je bilo predvsem dejanje, bilo je dejansko dejanje, in ne merjenje javnega mnenja, politične podpore. Ta se je merila z številom vplačanih denarnih in materialnih prispevkov, z ljudmi, ki so nosili sporočila, izdelovali in trosili listke, z ljudmi, ki so se podali na negotovo pot v partizanske enote. To je prva in temeljna značilnost. Značilnost, ki določa tudi odnos do zgodovine in izročila in tudi tako imenovanih vrednot NOB. Vse, kar je odporništvo porajalo, je bilo potrebno postaviti proti ustaljenim strukturam in ne znotraj državnega delujočega okvira, pa čeprav pod okupacijskimi režimi, ki so že v nekaj tednih prestopili meje predvidene z mednarodnim vojnim pravom.
Vojna je nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, se glasi poproščena razlaga Clausewitza, teoretika, ki je močno, celo odločilno zaznamoval razmišljanje o vojni. Te druga sredstva pa so namreč nasilna sredstva. So ljudje, ki so se odločali o odporu nečemu, kar je bilo po mednarodnih okvirih sicer skrajno hudo, a razumljeno, ravnali po tej teoriji? Ali je šlo za elementaren odpor ranjenega človeškega dostojanstva in bivanja, boj za preživetje? Je bil revolucionarni zagon strategija ali odporništvo, odporniško gibanje nekaj, kar je zraslo zgolj iz osebno, nacionalno nevzdržnih razmer? Upor in protiuporniško delovanje so preplet, ki poraja nasilje enega in drugega. Marsikdaj je zadelo tudi tretjega, neudeleženega. In to, da ni šlo za zgolj politični boj za prevzem oblasti, pač pa za vojno, ki je elementarno nasilna, je tisto, kar mora zgodovina in zgodovinopisje tega obdobja slovenske zgodovine videti in upoštevati.
Vendar pa bi zgrešili bistvo, če bi zanemarili dejstvo, da je bilo odporništvo in osvobodilni boj tudi politični boj in ideološki boj. Z okupatorjevimi režimi, ki so nastopali v imenu fašistične ureditve, nacističnega sistema – kot protifašizem. »Dosledna ljudska demokracija« je bil vsebinski odgovor na fašistično ureditve in parlamentarno demokracijo, demokracijo ki je doživela v kriznih tridesetih letih velik pomik k avtokratskemu upravljanju družb oziroma držav in celo zanikanju te z fašističnimi in nacističnimi ureditvami. In ta je programsko ostala do konca vojne ne glede na revolucionarne zasnove in prakse vodilne KPS.
Uporništvo pa se sklicevalo še na eno vprašanje, ki ga je imela pred seboj slovenska politična elita in vsak, ki se je čutil Slovenca. Nacionalno občutenje popolnega zloma, razdelitev med tri okupacijske države, grobo razslovenjenje, odrekanje najbolj elementarnih nacionalnih obeležij, tudi odprto vprašanje kako vzpostaviti svojo nacionalno državo, v jugoslovanskem okviru ali celo brez njega, vse to je bilo pomemben sestavni del slovenskega odporništva. V tem se tudi razlikuje od večine drugih v Evropi tistega časa. Nacionalno zedinjenje v obsegu Zedinjene Slovenije je bilo med poglavitnimi cilji Osvobodilne fronte in ne le cilji; storila je vse, da je v odporništvo povezovala vse slovenske pokrajine, čez okupacijske in predvojne meje, da so se tamkajšnja odporniška jedra povezala v nacionalno, vseslovensko odporniško gibanje. To je bil najbrž odločujoči element, ki je v mednarodni konstelaciji povojnega urejanja sveta privedel do premika rapalske meje in približanja teritorialnemu idealu Zedinjene Slovenije.
In ne le meje, v nacionalni misli je bila pomembna tudi državotvorna drža odporniškega, narodnoosvobodilnega gibanja. V nedrih Osvobodilne fronte je zrasel Slovenski narodnoosvobodilni odbor, se razvil v strukturo t.im. ljudske oblasti in simbolno dokončal kot Slovenski narodnoosvobodilni svet s svojo slovensko vlado federalne Slovenije. Izbira federalne jugoslovanske države kot okvira za nacionalni razvoj je bila naravna, sprejemljiva in zavestna odločitev za vse odporniško gibanje, – ne povsem in ne tako kot se je potem, zlasti v prvih dveh desetletjih povojnega razvoja dejansko udejanjala.
Vse te, kratko orisane značilnosti so in bodo ostale poglavitne točke zgodovinskega dogajanja tega pomembnega in tudi skrajno izostrenega obdobja nacionalne zgodovine. Prenos med neponovljivim dogajanjem in izoblikovanjem tradicije, izročila, je tisto vedno razprto razmerje, ki je pomembno kot kultura spomina. Zgodovina, zgodovinopisje, tradicija in vrednote so glavni miljniki, ki zadevajo tudi vašo organizacijo, kot nadaljevalko Zveze borcev, ki ste lani obeležili 70-obletnico delovanja, in letos revija Borec obeležuje sedemdesetletnico izhajanja.
Osemdesetletnica začetka tistega, kar je malo pozneje dobilo oznako druga svetovna vojna, in še pozneje, največja morija v svetovni zgodovini se nam bliža. Pravi čas za razmislek, vsakega od nas, o tem kaj vojna pomeni in glede na naš današnji čas, ki se vedno znova – v drugačnih okoliščinah – zbuja v vedno več podobnosti z tedanjimi razmerami, obujanje novega vala desnega ekstremizma, ki bi ga lahko označili za neofašizem, če ne bi bila ta oznaka, uporabljena že pred 50 leti. A danes so njegovi nosilci nove družbene skupine, ne obujeni recidivi premaganih nacističnih in fašističnih režimov. Prvič po vojaški zmagi nad državami s fašistično in nacistično ureditvijo se zdaj odpira vprašanje, ali so vrednote tedaj vzpostavljene, tudi dejansko še aktualne, ali so globalna zavezništva v odnosu do ideološke podstati še delujoča. To je lahko boleče, tudi nevarno za družbo v Evropi. Kar pomeni, da bodo morali tudi borci nekdanjega protifašizma in odporništva premisliti o svojih izhodiščih, na katerih prenašajo vrednote in tradicije. Resnica pa je tista, ki bo podprla to ravnanje, seveda resnica, kot smo jo sposobni dojeti ljudje. Zgodovinopisje je nepopolno, a vendar še najboljše spoznavno orodje, ki ga imamo na voljo, ko hočemo preteklost poznati in razumeti. Na nesrečo, a hkrati srečo je zgodovinopisje interpretativna veda, in različne interpretacije ene zgodovinske epohe so dejstvo, ki ga je treba privzeti. Tudi za zgodovino slovenskega odporništva v njegovi vpetosti v obdobje druge svetovne vojne to velja.
Spoštovani,
Dovolite, da vam k prazniku čestitam, se zahvalim za povabilo, da vam spregovorim ob tako slovesnem trenutku in vam želim uspešnega delovanja, poleg drugih nalog, ki ste si jih zadali, tudi negovanja zgodovinskega spomina na obdobje, ko se je vzrok za ta praznik rojeval.