Govor dr. Kaje Širok na prireditvi ob mednarodnem Dnevu spomina na holokavst, 26. januarja 2022

Spoštovani preživeli in preživele koncentracijskih taborišč, otroci in vnuki žrtev koncentracijskih taborišč, spoštovane tovarišice in tovariši, dragi prijatelji

Leta 2020, na 75. obletnico osvoboditve koncentracijskega taborišča Auschwitz- Birkenau se je približno 200 preživelih udeležilo spominske slovesnosti pred spomenikom v taborišču. V hladni januarski noči, obkroženi z pomembnimi in vplivnimi voditelji s celega sveta, so se njihove besede NIKOLI VEČ slišale mogočne, pomembne in večne. Skorajda kot kredo, da se bomo kot družba opredelili za človečnost kot glavno vrednoto, da ne bomo pozabili na grozote svetovnih vojn in predvsem, da bomo znali bodoče generacije vzgojiti bolje. Spomini in izkušnje preživelih koncentracijskih taborišč, glas pričevalcev grozot nehumanih poglavji človeške zgodovine, so bili tistega dne v središču svetovnega dogajanja. Bile so poklon preživelih v onostranstvo svojim družinam in prijateljem, k bratom in sestram, vsem trpinčenim in umorjenim, ki se niso nikoli vrnili domov.
Ob priložnosti je zgodovinar Marian Tursky, tudi sam preživeli zapornik koncentracijskega taborišča, ponovno spomnil, da se Auschwitz ni pojavil od nikoder.”
Seveda se ni pojavilo od nikoder. To se morda zdi banalna in velikokrat zapisana ugotovitev, vendar vsebuje globoko in zelo pomembno konceptualno okrajšavo, da bi jo razumeli.
V primeru Turskega se lahko vrnemo v Berlin v zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja in se zazremo v park, kjer na mestnih klopeh v parku nenadoma pojavi napis, ki je pravil: »Judom je prepovedano sedeti na teh klopeh«. In tu se pojavi razmislek, nelagodje ob izključevanju in neprijeten občutek, a obenem olajšanje za posameznike, ki niso bili del judovske skupnosti. Če se v nekem istem obdobju premaknemo kakih sedemsto kilometrov južno, v povojni priključena nova ozemlja Kraljevini Italiji, nas enako ne sme presenetiti napis »Tu se govori samo italijansko« in izguba slovenskega jezika v javnem življenju, izbris slovenskih imen iz rojstnih knjig, smešenje in blatenje vsega kar je bilo v državi legitimirano kot tujerodno.
Zaukazano in prepovedano, omejeno in regulirano po vedno ostrejših in prirejenih zakonih, ne govorimo o malih dejanjih nepoštenega in neprijetnega, vse to, o čemer govorimo je bilo bilo je del vsakdana, ki ga je država prilagajala svojemu krogu veljakov in množicam podpornikov. Ali so navdušene množice, ki so verjele v delo vladajočih struktur, v resnici razumele situacijo in sistem, ki so ga podpirale? Jih danes, 77 let kasneje lahko soočimo s konformizmom, posrednega sodelovanja v stroju smrti?
Ko govorimo o izključevanju posameznikov, ki prerastejo v izključevanje in blatenje skupin govorimo obenem tudi o državnikih in ideologijah, ki te norme uzakonijo. Pri tem ne gre tudi pozabiti na proces militarizacije države, ki predstavlja sekundarno fazo prehoda politike v državno ideologijo. Ko se to zgodi, je govoriti o demokraciji in demokratičnih vrednotah prepozno. V trenutku, ko slepo verjamemo zakonom izključevanja, ko ubogamo in se prilagajamo represivni državni politiki, smo korak bliže tiraniji.

O preteklosti so nas navadili razmišljati v pretekliku, kot o izkušnjah, ki so pripadale drugim. A ko začnemo razmišljati o naših izkušnjah, o dogodkih in občutkih, ki izhajajo iz nemoči izključevanja, stigmatizacije, odtujitve in uničenja osebne integritete posameznikov ter skupin, prehajamo z polja preteklosti v čas sedanjosti. In žrtve o katerih smo se nekoč učili iz učbenikov, postanejo besede, fotografije, imena in priimki ljudi iz naslovnic današnjih novic. Potvarjanje in zavajanje, diskreditacije in blatenja, retorike zastraševanja in sovražni govor postanejo del vsakdanjika in čez noč prijatelje, znance, tudi naše družinske člane, začnejo navajati z velikimi črkami kot nevarne, nedomoljubne, psihično nestabilne, neslovenske, histerične, lažnjive. Sovražni govor je v zadnjih dveh letih dobesedno preplavil naš prostor, širil se je hitreje kot bolezni in epidemije. In če smo za bolezni našli načine zaščite in omejevanja širjenja okužb, tega nismo bili sposobni za reševanje razslojenosti in delitve naše družbe. To je grozno in nevarno. To je začetek tega, kar se lahko hitro razvije in o čemer smo se v preteklosti že učili. A naučili se očitno nismo veliko.

Preživele žrtve koncentracijskih taborišč so še leta po vrnitvi domov sanjale prizore iz taborišča, izkušnja smrti jih je doživljenjsko ožigosala. Ko je preživeli taboriščnik Primo Levi želel izdati svojo prvo knjigo spominov Ali je to človek so ga založbe zavrnile, češ da je spominov na taborišča spisanih dovolj. Pisalo se je leto 1947, ko je knjižica izšla pri majhni domači založbi, miniti je moralo deset let, da je knjiga dočakala revidiran ponatis velikih naklad. Če se iz vsega, kar smo o taboriščih izvedeli in naučili do danes obrnemo sedemdeset let nazaj v preteklost, se vprašam »je bilo spominov res dovolj, da se grozote več ne bodo ponovile«, da bo človek človeku prijatelj in ne sovražnik? Potvarjanju, zanikovanju in splošno reviziji zgodovine se tudi v Sloveniji nismo uspeli izogniti, še več – dogodki in simboli izkušnje koncentracijskih taborišč pa so danes zelo lahkomiselno uporabljeni kot znaki upora proti sistemu zajezitve pandemije corona virusa.
Ni se začelo z Auschwitzem in Auschwitz se ni pojavil od nikoder.

Začelo se je s tem, da smo jemali demokracijo kot samoumevno in smo dovolili, da so nam rušili javne inštitucije in svobodo govora, ko smo raje bili tiho. Ko so se začeli pojavljati simboli sovraštva po mestu in skrunili spomeniki druge svetovne vojne, in smo bili tiho. Ko so demokratično izvoljeni predstavniki oblasti začeli zasmehovati in žaliti ljudi, in smo bili tiho. Ko so nas začeli učiti drugačnega tolmačenja preteklosti in razumevanja sedanjosti skozi retoriko vojnega stanja in obrambe našega.
Nekje se je začelo in na nas je, da ohranjamo spomin preživelih. Da nismo tiho, da pretrgamo molk in dvignemo roko. DA aktivno raziskujemo in se upremo sistemom represije in novodobnega fašizma. Ker slednji je med nami in na nas je, da zajezimo in izničimo njegovo širjenje. Pretrgati molk, dvigniti roko in zavzeti aktivno družbeno vlogo. Boriti se proti pozabi in konformizmu današnjega časa. Biti ponosna državljanka svoje države in obenem imeti toliko ljubezni v sebi, da s svojimi dejanji podpiraš druge, in ne obratno. Medsebojno spoštovanje, strpnost, svoboda in ljubezen do domovine. Tega me je naučila Sonja Vrščaj, neumorna borka ohranjanja spomina preživelih in ponosna antifašistka. Letošnje obeležitve dneva spomina žrtev holokausta ni dočakala, njene zgodbe in nauki, kot številnih pred njo, pa z nami ostajajo.

Ob 77 -letnici obeležitve osvoboditve koncentracijskega taborišča Auschwitz – Birkenau so med nami še preživele in preživeli, ki se dogodka spominjajo. Njim in vsem, ki jih ni več med nami posvečam današnji spomin, v želji, da bomo kot družba ohranjali njihove vrednote, spomine in pogum.

Slava jim