Zdaj zaori pesem o svobodi!
Cerknica, 27. 4. 2024
Živa Vidmar, podpredsednica Društva Dobrnič

Za začetek naj se ozrem v obdobje pred 2. sv. v. do ustanovitve OF. Morda bom nekatere stvari malo preveč poenostavila.
Ne samo svet, tudi Slovenci smo bili po 1. sv. v. in oktobrski revoluciji razklani na antikomunistični tradicionalistični del, ki je bil branik kapitalizma, in na libertarno napredni del, ki je bil sicer malo naklonjen komunizmu, bil pa je odločno proti fašizmu. V letih po 1930 sta se nato preusmerila v Sloveniji v fašistični in antikomunistični del Slovenska ljudska stranka (SLS) in ljubljanska škofija, v antifašistični del pa KP, TIGR in ljudje, ki so tik pred vojno podprli Društvo prijateljev Sovjetske zveze. KP in TIGR sta sodelovala proti fašizmu od nastanka TIGR-a, nasprotovanje Tigru je bilo le na strani italijanske KP, vendar sta KPI in TIGR 15. decembra 1935 podpisala v Parizu sporazum o skupnem boju proti fašizmu. Žal je italijanska oblast poleti 1940 vdrla v organizacijo TIGR, zaprla 299 ljudi in jo na 2. tržaškem procesu decembra 1941 obglavila. Proti fašizmu sta se pri nas od takrat organizirali za boj le KPJ, tu Slovenije, in KP Italije.
SLS se je pred 2. svetovno vojno pripravljala na obrambo svojih privilegijev, njen najbolj bojevniški antikomunistični del je bila Straža v viharju. Po napadu na Jugoslavijo je 6. aprila 1941 Koroščev naslednik v Ljubljani dr. Marko Natlačen organiziral Narodni svet, ki je združeval vladajoče politične stranke na Slovenskem, odbil prošnjo KP, da sodelujejo skupaj v predlaganem Obrambnem svetu, hkrati pa zahteval od vojske, naj preda okupatorju orožje in se podredi Narodnemu svetu. 11. aprila je ljubljanski župan z Narodnim svetom predal ključe italijanski vojski, Natlačen pa je hotel v Celju prositi nemškega okupatorja, naj združi Slovence pod nemško oblastjo v protektoratu. Že 18. aprila je nato Narodni svet poslal spomenico Mussoliniju in ga prosil za podobno, 22. aprila se sestane škof G. Rožman z vodilnim italijanskim komisarjem Graziolijem in prizna italijansko oblast ter se čez tri dni, po priključitvi Ljubljanske pokrajine Italiji 3. maja, Mussoliniju zahvali.
Torej je bil sestanek konec aprila 1941. sestanek antifašistov, ki so se odzvali na uraden odnos do okupatorjev. Dopoldan je prišel Boris Kidrič v stanovanje Josipa Vidmarja, ml., ki je bilo v vili J. Vidmarja, st., in napovedal popoldanski sestanek. Res so v polurnih časovnih presledkih prišli še: Anton Bebler, Tone Fajfar, Ferdo Kozak, Jože Rus in profesor Franc Šturm. Zaradi konspiracije ni bilo zapisnika, tako da sta Kidrič in Vidmar čez mesece določila za ta sestanek 27. april. O sestanku je J. Vidmar v spominu na Kidriča zapisal: »Potek in vsebina razpravljanja sta bila že večkrat obravnavana in sta dovolj znana. Edina sporna točka v opisu seje je vprašanje oboroženega odpora. Mislim, da Kidrič sam ni želel govoriti o tem, toda prignali smo ga do tega z vprašanji po končnem smislu snujoče se organizacije. Jasno je, da je končni smoter organizacije lahko samo oborožen odpor. Vrhu tega se spominjam določno, ker mi je ostalo v spominu, kako odločno in samo po sebi umevno sta misel o oboroženem odporu brez pomišljanja sprejela Rus in Fajfar. In kako previdno, da ne rečem boječe, smo jo obletavali mi trije kulturniki. Toda stvar je bila jasna. Organizacija, ki naj bi okupatorja samo dražila z nedolžnimi manifestacijami in demonstracijami, bi bila nesmiselna in smešna. In Kidrič nas je prepričal, da bi narod, vdan v podložništvo okupatorju, moralno poginil. Ustanovili smo tedaj fronto z jasnimi perspektivami…« [J. V.: Obrazi, 1985]
Restavratorji predvojnega režima nam očitajo, da se je oborožen upor začel šele po napadu na SZ. Toda povejte, katera vojska, ki se je bila morala iz nič šele organizirati, se izvežbati, se oborožiti je bila sposobna že 19. okt. 1941 napasti Lož?
Stopili smo torej na pot časti, ne kolaboracije!
In zdaj bom iz občega prešla na družinsko izročilo. Oče, Josip Vidmar, in mama Nada, rojena Stritar, sta se spoznala jeseni 1943. na Bazi 20. Mama je bila operna pevka in aktivistka OF v Ljubljani. Na znamenitem koncertu v unionski dvorani v Ljubljani 12. decembra 1941 je kot solistka zapela pesem Pojdem v Rute. V partizane je odšla pred kapitulacijo Italije skupaj z vodjo kulturnega plenuma OF Ignacijem Koprivcem in z Marto Paulin – Brino. Tam je vstopila v kulturniško skupino in na mitingih pela s sestrama Stritar ter solo. Njena solo pesem je bila Veseli veter, po kateri je dobila tudi ime. Filip Kumbatovič je napisal knjigo o gledališki kulturi v NOB tudi s tem naslovom. Izvir te pesmi je sovjetski film Otroka kapitana Granta. Mamino pesem pa zdaj pojejo Kombinatke.
Januarja letos je minilo 80 let od ustanovitve Slovenskega narodnega gledališča v Črnomlju. Tega se sploh več ne omenja, pa bi se moralo, saj je del kulturnega izročila OF. Med ustanovitelji sta bila tudi moja mama in oče.
Oče je imel sina Tita, prva žena je umrla na pomlad 1942. Po njeni smrti je oče odšel v partizane, Tit pa je postal ilegalček pri Rautarjevih, ki so živeli delno v Kamniku, delno v Novem mestu, od koder je Tit prišel jeseni 1943 na Bazo 20. Takrat je očeta in Kidriča opozoril, da ustanovni sestanek ni bil v nedeljo, ampak v soboto, saj je bila njegova mama v službi.
Dokler moj oče po letu 1980 ni začel pisati spomina na Kidriča, se je govorilo pri nas o Protifašistični ali Osvobodilni fronti. Spominjam pa se, da je med pisanjem naletel na zatrjevanje zgodovinarjev, da je imela fronta sprva tretje ime – Protiimperialistična fronta. To ga je pretreslo, ker se tega sploh ni spominjal. Je pa bilo to ime omenjeno samo v poročilu Borisa Kidriča v Moskvo jeseni leta 1944 in nikjer drugje. Sta pa te dve vsebinsko nepomembni stvari, datum in ime OF, postali po letu 1991 glavno orožje nasprotnikov NOB. Že med drugo svetovno vojno so imeli nasprotniki antifašizma edini izgovor za svojo kolaboracijo – če ne bi bilo partizanov, bi bilo pobitih manj ljudi. Še danes živi v določenem krogu ljudi podobno mnenje. Zadnjega nam je posredoval prevajalec in urednik Svetega pisma ddddr. Jože Krašovec. Oprl se je na starozavezne preroke. Ugotovil je, da je usoda zlasti malih narodov samo v božjih rokah, zato morajo biti potrpežljivi. Nekako je ugotovil, da tiranija nad malim narodom traja okoli 70 let, nato se izčrpa. Po tej logiki, bi morali Slovenci trpeti tiranijo do nekako 2011. Toda, kakor nam kaže današnje dogajanje v Gazi, bi se verjetno tiranija končala z izginotjem Slovencev. V Palestini se 70 let borijo za svobodo milijoni, nas pa je bilo 1941. slab milijon.
Antifašistična koalicija OF je spodbudila vsesplošen ljudski odpor ter ga odlično organizirala in vodila. NOB ni bil samo oborožen odpor. OF si je v času NOB prizadevala za vsenaroden dvig izobrazbe in kulture, z odlično zdravstveno organizacijo je dokazala visoko stopnjo humanosti. Pred 80 leti je ustanovila Znanstveni institut, da bi znali slovenski znanstveniki mednarodni javnosti argumentirano dokazati nacionalne meje. Prizadevala si je za socialno pravičnost, enakopravnost (Slovenke smo dobile volilno pravico že 1942.) in solidarnost, zato moramo dediči to varovati in negovati naprej. Zlasti zdaj v tako razdvojenem svetu, kjer fašizem spet dviga glavo.
Poleg očetove dediščine imamo v družini tudi mamino medvojno kulturno izročilo. Mama je bila v kulturni skupini Gradnikove brigade, ki je septembra 1943 priredila miting prav tu v Cerknici. Po mitingu so morali zbežati pred Nemci na Javornike, kamor so bežali po strmi grapi. Na koncu vzpona je morala pomagati mitraljezcu do vrha. Na vrhu so borci zasopli popadali po tleh. Mama se je usedla na štor, si oddahnila in zapela pesem Veseli veter. No, ko je odpela, je starejši partizan stopil do nje in ji rekel, naj odpre usta. Mama jih je začudena odprla, ko je pogledal vanje, je rekel: »Kje imaš pa slavčka?«
Da ne boste ugibali, kakšna je bila ta pesem, vam jo zapojem.

Veseli veter
Sedaj pa pesem nam zapoj veseli veter,
veseli veter, veseli veter,
vsa morja in gore preromal si v poletu
in pesmi slišal vsega si sveta!
Daj zapoj nam o gorah visokih,
daj zapoj nam o tajnah morja
in kar veter govori v daljah sinjega neba
in o smelih, velikih ljudeh.

Kdor se hoče za zmago boriti,
ta naj vstopi v naše vrste,
če vesel si se smejiš,
z voljo vse si priboriš
in kar vztrajno iščeš, to dobiš!

Sedaj pa pesem nam zapoj veseli veter,
veseli veter, veseli veter,
vsa morja in gore preromal si v poletu
in pesmi slišal vsega si sveta!
Daj zapoj nam o slavi, pogumu,
o herojih duha in pesti,
da srce se razvedri, da si vroče zaželi,
biti bolj kot dedje jim enak!

Zdaj zaori pesem o svobodi!
Smrt fašizmu – svoboda narodu!

Spoštovani, spoštovane!