PIŠE: Miran Potrč, dolgoletni poslanec, član Sveta ZZB za vrednote NOB Slovenije

Delovanje za osamosvojitev Slovenije je poleg upora proti okupatorju in zmage nad nacifašizmom najpomembnejše dejanje slovenskega naroda v zadnjih 75 letih. Borcem za svobodo, ki sestavljajo bistveni in najbolj zaslužni del ZZB NOB, je zgodovina že priznala glavne zasluge za osvoboditev domovine. Žal ne brez poskusov razvrednotenja njihovih ravnanj, ki so vedno znova vsebina politike slovenskih političnih strank, katerih predhodnice so bile v času druge svetovne vojne sodelavke okupatorja in želijo danes to sramotno ravnanje opravičevati na ideoloških podlagah, kot prizadevanja za boj proti revolucionarnim, ne pa osvobodilnim ciljem narodnoosvobodilnega gibanja.

Ko se je približevala osamosvojitev, so se tri družbenopolitične organizacije v Sloveniji – ZKS, SZDL in ZSMS – preoblikovale v politične stranke, Zveza sindikatov, Zveza borcev in Zveza vojnih invalidov pa v stanovske organizacije svojega članstva, čeprav je borčevska organizacija zaradi skrbi za pošteno vrednotenje zgodovine v veliki meri ohranjala še status politične organizacije. Takšne vloge ji v tem času nihče ni oporekal, saj takrat tudi stranke Demosa še niso zmanjševale pomena in vloge NOB za narodno osvoboditev in začetke ustvarjanja slovenske državnosti, uveljavljene na podlagi novih ustavnih rešitev, saj so se zavedale, da je za uveljavljanje plebiscitne volje slovenskega naroda potrebna njegova enotnost. Pozneje, po dejanski osamosvojitvi in zmagi v agresiji JLA na Slovenijo, pa so začele vse bolj uveljavljati svojo revanšistično politiko.

Na novo oblikovane politične stranke, v devetdesetih letih združene v Demosu, so se vse bolj oddaljevale od objektivnega vrednotenja preteklosti in začele ustanavljati svoje idejno drugače opredeljene veteranske organizacije ter v javnosti, šolskih programih in na novo oblikovanih zgodovinskih institutih lažno prikazovati in vrednotiti posamezne dogodke , dejanja in usmeritve iz polpretekle zgodovine. Številni posamezniki, vidni člani političnih strank, nastalih iz nekdanjih družbenopolitičnih organizacij, se takim ravnanjem niso organizirano upirali. Zato se je, deloma upravičeno, ZZB NOB vse bolj oddaljevala od konkretnega sodelovanja s političnimi strankami in zagovarjala tezo, da mora imeti enakopraven odnos do vseh političnih strank, kot posameznike pa podpirati tiste člane strank, ki neprikrito pozitivno vrednotijo NOB.

Številni dokumenti govorijo o tem, da se je organizacija Zveze borcev zelo odločno in argumentirano postavila v bran samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Že naslednji dan po napadu JLA na Slovenijo, 28. junija 1991, je izvršni odbor Republiškega odbora Zveze združenj borcev NOV Slovenije v imenu vseh borcev izrazil najgloblje ogorčenje in odločen protest zaradi surovega nasilnega posega enot JA v samostojno in neodvisno Slovenijo. Poudaril je, da za taka dejanja ni in ne more biti opravičil, in izrazil prepričanje, da slovenski narod tudi tokrat, enako kot leta 1941, ne bo dopustil, da bi se zlomila njegova volja po svobodi, neodvisnosti in lastni državi. Pozval je vodstvo armade, da vojsko umakne v vojašnice, in v imenu borcev in udeležencev NOB izrazil vso pripravljenost po svojih močeh storiti vse potrebno za obrambo domovine.

Nasilni poseg JLA je v naslednjih dneh kot nelegalno ter politično in moralno neopravičljivo in nesprejemljivo dejanje javno obsodila tudi skupina desetih generalov, nekdanjih borcev NOV Slovenije, ki so se jim 4. julija na sedežu Zveze borcev pridružili še številni drugi. Poudarili so, da je JLA nastala in se razvijala kot oborožena sila vseh narodov in narodnosti za obrambo njene neodvisnosti in ozemeljske celovitosti, ne pa za omejevanje svobode, suverenosti in enakopravnosti njenih narodov in narodnosti. Pozvali so k enotnosti vseh demokratičnih političnih sil in povabili druge aktivne in rezervne starešine JLA ter borce NOV, da se vključijo v dejavnosti za varnost in mir.

Dokumentov o tem je obilo. Zato se je treba upreti lažem, s katerimi posamezniki obtožujejo nosilce aktivnosti za osamosvojitev in le sebe, ne pa vsega slovenskega naroda, razglašajo za osamosvojitelje.