(tokrat zaradi oskrbe brezpravnih prosilcev za azil)
PIŠE: DimitarAnakiev, dr. medicine
Zagotavljanje človekovih pravic je bila ključna parola slovenske osamosvojitve. Paradoksalno, tako rekoč vse vlade samostojne Slovenije so se zapletle v množične kršitve človekovih pravic. Po izbrisanih so se na udaru slovenske vlade tokrat znašli prosilci za azil.
Ko sem marca leta 2016 sprejel povabilo organizacije Zdravniki sveta, da bi opravljal delo vodje razvoja zdravstvene oskrbe prosilcev za azil v Sloveniji, nisem vedel, da se bom tudi sam vpletel v novo zgodbo množičnih kršitev človekovih pravic. Vlada je tedaj šele sprejela zakon o mednarodni zaščiti in podrobnosti niso bile znane, praktičnih izkušenj z izvajanjem zakona ni bilo, nobene reakcije – terraincognita… To, da v Sloveniji prosilec za azil nima pravice do primarnega zdravstvenega varstva, da zakon ne dovoljuje prosilcu dostopa do zdravnika, ni preprosto razumljivo. Ekonomske razlage niso prepričljive, ker gre za simbolično število nekaj sto ljudi. Kot kaže,je to tiho uzakonjenje rasizma v slovenski družbi. 84. člen Zakona o mednarodni zaščiti predvideva samo nujno zdravljenje prosilca, kar pomeni le takrat, ko je neposredno ogroženo življenje (infarkt in podobno). Iz tega zakona je izvzeto reproduktivno zdravje žensk in otrok. Pri tem je treba vedeti, da večina prosilcev za azil čaka na odločbo več let, poznamo primer tudi petletnega čakanja. Žrtvam svetovnega imperializma za več let odvzeti pravico dostopa do zdravnika očitno ne pomeni nič drugega kot zlorabo medicine za odvračanje prosilcev od Slovenije, pri čemer zakonodajalec resno računa, da bodo slovenski zdravniki sodelovali z vlado pri zlorabi medicine in pri množičnem kršenju človekovih pravic.
Ko je izbruhnila begunska kriza v tako imenovanem razvitem svetu, so se najprej oglasila združenja zdravnikov, ki so svojim vladam narekovala medicinske in človeške standarde, po katerih se morajo ravnati. V Sloveniji se kaj takega ni zgodilo. Slovenska strokovna združenja so se bolj kot s pravicami prosilcev ukvarjala z nadaljnjim uničevanjem sistema javnega zdravstva in hitela v privatizacijo. Zato so stiske in težave prosilcev širši družbi neznane. Poglejmo na nekaj primerih, kako je ta slovenski rasistični zakon videti v praksi.
Krojaču iz Kabula F.B. (31) so talibani prestrelili desno podkolenico. V bolnišnici v Afganistanu je bila narejena osteosinteza, a ker je bil vstavljeni kovinski element nekoliko daljši, je na podplatu in pod kolenom gledal ven. Zato je prosilec težko hodil, čutil je neznosne bolečine in se spopadal z nenehnimi infekcijami podkolenice, ki smo mu jo v humanitarni medicinski mobilni enoti zdravili z antibiotiki. Zaradi neznosnih bolečin in pogostih infekcij je prosilec zaprosil upravo azilnega doma za odstranitev kovinskega elementa, kar bi moralo biti storjeno že v roku, ki je za tako odstranitev potreben in je že zdavnaj pretekel. Uprava je prosila kirurga v UKC za mnenje, ali je življenje F. B. neposredno ogroženo, in ko je dobila negativen odgovor, so prosilca – v skladu z zakonom – zavrnili.
Zloraba medicine v politične namene je dvorezni meč. Niso ogroženi samo prosilci, temveč tudi delavci Ministrstva za notranje zadeve in širša družba. O tem govori naslednji primer: kmet A.A. (55) iz province Bamjan v Afganistanu je večkrat potožil, da ne more dihati. Bil je napoten na Nujno medicinsko pomoč (NMP), kjer so ugotovili, da so vitalni znaki normalni. Ker se je napad dispneje čez nekaj dni ponovil, so ga spet v skladu z zakonom napotili v NMP, kjer so razširili preiskavo z ultrazvokom in rentgenom in znova ugotovili, da je vse normalno. Napadi so se ponavljali, zato smo v humanitarni medicinski mobilni enoti poklicali internistko, našo sodelavko, ki je pro bono pregledala pacienta in predlagala, naj v pregled nujno vključimo pulmologa. Na našo prošnjo se je spet pro bono vključila pulmologinja, ki je opazila sence na pljučih in posumila na tuberkulozo. Pacienta je napotila na Golnik, kjer je bil nemudoma sprejet v nadaljnjo obravnavo.
V enem letu sem zdravil več kot tisoč prosilcev in pri tem srečal na desetine in desetine podobnih zgodb. Nevzdržne humanitarne razmere, v katerih so množično kršene človekove pravice in je ogroženo zdravje ljudi, so nas prisilile, da smo ustanovili humanitarno združenje Zdravniki za azilante, v katerem so zdravnice in zdravniki, študenti medicine, sestre in laični aktivisti. Tako je nastal projekt Mestne bolnice Franja, ki deluje od septembra 2016 v Rogu v Ljubljani. V naši pro bono ambulanti, ki dela ob torkih in petkih od 14. do 17. ure, se je v štirih mesecev zdravilo več kot sto prosilcev za azil ter nekaj domačih deprivilegiranih ljudi.
V času svojega enoletnega delovanja sem ugotovil, da v slovenskem narodu ni rasizma. Niti eden izmed kolegov zdravnikov, ki sem jih prosil za pomoč in sodelovanje, me ni zavrnil, niti eden me ni prostaško vprašal,»ali veste, koliko to stane«. Nasprotno, vsi so takoj in brezpogojno pomagali. Enako velja za uslužbence Ministrstva za notranje zadeve v Azilnem domu, policiste in varnostnike. Tudi oni se obnašajo profesionalno in velikokrat humano, tudi oni pomagajo ljudem v stiski. Od kod potem rasizem v naši zakonodaji, če je slovenskemu narodu tuj? Morda je pa to ta tujek, pred katerim nas mora naša vlada ščititi?
