Bitka na Nanosu
Spopad skozi italijanske dokumente
Bitke na Nanosu, ki je za Primorce nesporno velik mejnik v dolgotrajnem procesu nacionalnega osvobajanja. Bitko na Nanosu dobro poznamo iz mnogih izpovedi in zapisov njenih udeležencev, vendar tudi v tem primeru obstajata dve plati. Doslej še nikjer ni bil zapisan takratni italijanski pogled na dogajanje, pa tudi italijansko videnje samega spopada ne. Sicer ni znano, ali je morda kateri od udeležencev bitke na Nanosu z italijanske strani še živ, vendar pa v italijanskih vojaških arhivih obstajajo vojaški dokumenti, načrti in poročila o dogodku.
Ko govorimo o začetkih oboroženega upora primorskih Slovencev, se moramo zavedati, da ta upor – strateško gledano – za italijanski režim in za njegove oborožene sile ni predstavljal velike grožnje. Italijanski vojaki so bili vpeti v hude boje v Severni Afriki, Sovjetski zvezi, Jugoslaviji in drugje, kjer so bojevali hude bitke in imeli ogromne izgube, tam pa se je odločala tudi usoda italijanske ekspanzionistične politike in Mussolinijevih osmih milijonov bajonetov. Poleg tega je bilo primorsko ozemlje del fašistične Italije, ki ga niso pokrivale bojne operativne enote, ampak drugorazredne enote rezervnega poziva, ki sta jim poveljevali poveljstvi vojaških con Gorica in Trst.
Oborožen upor jih je presenetil
Italijanski dokumenti kažejo še na nekaj drugega: medtem ko so italijanska poveljstva v Sloveniji že leta 1940 in nato aprila 1941 pričakovala gverilsko delovanje proti okupaciji, tega niso pričakovala na območju Primorske. Oborožen upor z absolutno podporo ljudi je italijanske oblasti presenetil in potrebovale so dolgo časa, da so se nanj ustrezno odzvale. Akcija na Nanosu je bila začetek tega odziva, ki je bil brezkompromisen, surov in predvsem v odnosu do civilistov zločinski.
Italijanske oblasti so vse od januarja 1942 dobivale informacije, da je na Vipavskem večja skupina upornikov, že 9. aprila 1942 je to informacijo potrdil delavec, ki je na Nanosu srečal skupino 20 oboroženih neznancev. Zadrževali naj bi se pri Pižentih in mu sicer zagrozili, da o srečanju ne sme govoriti, informacija pa je kljub temu prišla do italijanskih oblasti. Te so akcijo pregona organizirale v največji tajnosti, saj so vedele, da bo vsak večji prihod italijanskega vojaštva vznemiril lokalno prebivalstvo in s tem alarmiral partizane.
Policija je že 11. aprila 1942 od vojaških oblasti prosila za 1500 vojakov, s katerimi bi prečesali Nanos. Poleg tega je na vsak način poskušala ugotoviti mikrolokacijo, kje se nahajajo partizani, vendar pri tem ni bila uspešna.
Načrt za napad je bil pripravljen 16. aprila 1942, pripravilo ga je poveljstvo vojne cone Gorica. Po načrtu naj bi v enotah, ki so bile zbrane z različnih koncev, v akciji sodelovalo 1456 pripadnikov italijanske vojske. Italijanski načrti ne govorijo o napadu na partizane, saj je iz ohranjenih dokumentov razvidno, da niso natančno vedeli, kje se nahajajo.
Dokumenti dosledno govorijo o akciji pregleda in čiščenja planote Nanos, zato informacije o izdajstvu ni mogoče dokazati. Italijanske oblasti niso imele niti približne ocene, koliko partizanov lahko pričakujejo na Nanosu, vedele pa so, da naj bi jih vodil »nek« Rudi. Zanimivo je tudi, da se v italijanskih operativnih dokumentih pojavlja slovensko ime »Monte Nanos« in ne italijanska verzija poimenovanja »Monte Re«.
Operativni in blokadni del
Pri akciji na Nanosu so Italijani uporabili svojo standardno protigverilsko taktiko, ki so jo, ob ostalem, izvajali med obema vojnama pri zatiranju uporništva v Libiji in pozneje v Etiopiji. Namen je bil izvesti širšo blokado prostora, nato pa z močnimi kolonami z različnih lokacij prodirati proti skupni točki. Tudi v tem primeru so bile italijanske enote razdeljene na operativni del, ki je prodiral, in blokadni del. Jedro operativnega dela so predstavljali pripadniki t. i. proti padalskih skupin, ki so bile razmeščene po vsej Italiji s ciljem boja proti morebitnim padalcem in diverzantskim skupinam. Proti Nanosu so napotili 20 takšnih skupin (deset z območja Gorice in deset z območja Trsta). Skupno so štele 400 pripadnikov, od tega 20 oficirjev in 40 puškomitraljezov. Tem skupinam so v operativnem delu dodali še 50 karabinjerjev iz Gorice, 100 alpincev iz 9. alpinskega regimenta iz Solkana, 100 bersaljerjev iz 11. regimenta iz Gradiške in 36 pehotnikov iz 32. regimenta z dvema minometoma 81mm.
Enote za blokado pa so bile razdeljene tako:
– Gozdarska hiša (južno od Bezjakov-Dolina Bele) – Sanabor: 50 pripadnikov mejnih enot (GaF), sicer stacioniranih v Črnem Vrhu;
– Sanabor – Vipava: 50 pripadnikov GaF XXII. sektorskega oskrbnega centra iz Vipave in 25 policistov iz Vipave;
– Vipava – začetek vojaške poti, ki vodijo na Nanos (proti Barnicam): 250 pripadnikov bataljona »Val Cismon« in 25 policistov iz Vipave;
– začetek vojaške poti, ki vodi na Nanos (proti Barnicam) – Ponikve: 130 karabinjerjev čete iz Postojne, 100 policistov, 140 vojakov različnih formacij in 50 pripadnikov GaF XXIII. sektorskega oskrbnega centra iz Postojne;
– Ponikve – Gozdarska hiša (južno od Bezjakov-Dolina Bele): 50 pripadnikov mejnih enot (GaF), sicer stacioniranih v Podkraju.
Videti je bilo, da Italijani niso imeli dovolj moštva, da bi Nanos hermetično zaprli, ampak so se morali zadovoljiti s postavljanjem zased in zapor, kar je po spopadu dejansko omogočilo večini partizanov uspešen umik z Nanosa.
Lokalne karabinjerske postaje in postaje vojaške policije so bile določene kot telesa za koordinacijo med vsemi enotami. Prav tako je bila z dodatnimi patruljami XXIII. sektorja GAF okrepljena stara rapalska meja. Enotam, ki so izvajale čiščenje terena na Nanosu, je poveljeval major Carlevaris iz 9. alpinskega polka, celotni operaciji pa je poveljeval poveljnik vojne cone Gorica, karabinjerski general Giuseppe Beata.
Akcija v močnem nalivu in burji
Akcija je bila relativno dobro pripravljena, enote so dobile ukaz istega dne, kot je bil pripravljen načrt, to je 16. aprila 1942. Po tem ukazu so se morale enote iz bolj oddaljenih krajev, iz Vidma, Gorice in Črnega Vrha, 17. aprila 1942 ob 17. uri zbrati v vojašnici Brunner v Vipavi (današnja Vojašnica Janka Premrla-Vojka Vipava). Operativni del je 18. aprila 1942 ob 4.30 prav iz te vojašnice odšel na zbirna mesta kolon, od koder je 5.30 začel s pohodom proti Nanosu. Akcija se je začela v temi, v močnem nalivu in burji, kar je še poudarilo faktor presenečenja.
Operativni del moči bataljona je bil razdeljen v šest kolon, ki so pohod na Nanos začele iz Bele, Sanabora in Vrhpolja, za vsako »glavno« kolono je napredovala še rezervna kolona.
Vsaka kolona je bila opremljena z radijskimi postajami in v stiku s poveljnikom akcije, ki je bil del ene od kolon.
Prva kolona, ki je približno ob 8. uri prišla v stik s partizani, je bila kolona na skrajni desni, ki je svojo pot začela v Vrhpolju. Poveljeval ji je poročnik Tomasich (mogoče Tomašič?), do prvega stika je prišlo severno od kote 890, kmalu zatem je severno od Pižentov v ognjeni kontakt prišla tudi srednja kolona pod poveljstvom poročnika Di Giusta Marie.
Kolona pod poveljstvom majorja Carlevarisa, ki je iz Sanaborja po cesti prodirala proti Ježu (Abramu), je zatem, ko je slišala strele, spremenila smer napredovanja in se usmerila proti Pižentom. Poveljujoči celotne operacije, general Beato, je takoj ukazal delu te kolone preusmeritev proti Ledeniškem hribu in Črnjavškem vrhu. Cilj je bil onemogočiti partizanom umik v tej smeri. Spopad se je končal okoli 14. ure. Partizani so se bili pod hudim nasprotnikovim pritiskom prisiljeni boriti v več manjših skupinah, najhujši boji pa so potekali pri Pižentih in koti 890.
Na dominantni koti 890 so partizani imeli tudi mitraljez in puškomitraljez, ki sta ju upravljala Pavle Rušt in Anton Vičič, po smrti slednjega pa naj bi zbrojevko prevzel njegov brat Franc Vičič. Na koncu so z zbrojevko ujeli Franca Srebota iz Hrastja pri Pivki. Pavle Rušt naj bi bil po italijanskih informacijah najprej ranjen v desno roko, skoraj istočasno pa naj bi drugi strel zadel ročno bombo, ki jo je nameraval vreči med italijanske vojake, tako da naj bi mu bomba eksplodirala v roki. Iz njegove rimske zaporniške kartoteke je razvidno, da mu je manjkala leva roka in da je bil ranjen v desno ramo.
Na zaplenjenih puškah znak srpa in kladiva
Na bojišču so takoj našli tri trupla partizanov, pet so jih ujeli, med njimi tudi Antona Beleta iz Slavine, ki v bitki na Nanosu po italijanskih informacijah ni neposredno sodeloval, saj se je nahajal doma in se je v partizansko taborišče vrnil prav takrat, ko so ga zasedli Italijani. S to zgodbo je vztrajal tudi pred sodiščem za zaščito države v Rimu, tako da je zelo verjetno tudi resnična.
Na italijanski strani so v spopadu na Nanosu padli štirje italijanski vojaki, med temi dva bersaljera in en pripadnik alpinskih enot.
Trije so pripadali pripadnikom protipadalskih oddelkov, od teh sta bila dva pripadnika 139. protipadalskega oddelka, ki je bil stacioniran v Vipavskem Križu in oba bi lahko imela slovenska priimka (Furlan in Sabbatini (Sabadin)).
Sedem italijanskih vojakov je bilo ranjenih, od teh eden huje. Tri so ranile ročne bombe, štiri pa strelno orožje. Družinam padlih so kmalu po bitki izplačali po 500 lir, nekakšno nadomestilo, ki so ga v dokumentih poimenovali »v slavo padlih«. Ob slovesu od padlih italijanskih vojakov so v Gorici organizirali velik žalni sprevod.
Italijanska vojska je nadaljevala s čiščenjem Nanosa ves dan, akcija je potekala v močnem dežju in megli. Ujeli so še enega ranjenega partizana, sile za blokado pa so pri poskusu preboja blokade enega partizana ubile. Antona Beleta iz Slavine so policisti ujeli v bližini cerkvice Sv. Nikolaja nad današnjimi Mlakami pri Vipavi, bil je brez orožja, vendar je imel v žepu dve ročni bombi. 19. aprila 1942 so v bližini Suhega Vrha ubili enega partizana. 20. aprila 1942 so karabinjerji ob 16. uri ujeli še Viljema Dolgana iz Topolca. Opazili so ga, ko je v bližini cestarske hiše prečkal cesto Podnanos-Razdrto, bil je oborožen in po krajšem zasledovanju so ga ujeli. Bil je utrujen, premražen in lačen, saj je, kot piše v zapisniku aretacije, karabinjerje takoj povprašal po hrani.
Dan kasneje so pri Fari zraven Hrenovic našli še eno truplo partizana. 24. aprila 1942 pa so v Slavini, v bližini lokalne gostilne, ujeli komaj 17-letnega (rojen je bil 6. aprila 1925) Alojza Vrečarja iz Rožne doline v Ljubljani. Pri njem so našli revolver s strelivom in prazno ročno bombo.
Že na dan bitke so v Pižentih doma aretirali Andreja Piženta, 23. aprila 1942 pa, prav tako doma, še njegovega brata Jožeta Piženta, ker naj bi pomagala partizanom. To informacijo so italijanski preiskovalni organi dobili tudi med zaslišanjem Franca Vičiča.
Medtem ko so identifikacijo ujetih izvedli dokaj hitro, so imeli Italijani hude težave z identifikacijo šestih mrtvih partizanov, saj so bili vsi brez dokumentov ali drugih identifikacijskih oznak. Preiskovalni organi so trupla padlih partizanov, zaradi poznejše identifikacije in morebitnih soočenj, fotografirali, grozovitost teh fotografij, ki so se ohranile, pa kaže, da je bil boj na Nanosu hud in brezkompromisen.
Operacija je bila uradno končana 22. aprila 1942, Italijani so njeno izvedbo ocenjevali kot zelo uspešno. Po italijanskih podatkih je bilo ujetih devet partizanov, šest pa ubitih.
Zaplenili so mitraljez S.I.A. (to je isti mitraljez, ki so ga Italijanom ukradli pri Štanjelu), puškomitraljez zbrojevka, osem pušk, tri pištole, 650 nabojev za puško, šest polnih nabojnikov s po 20 naboji za puškomitraljez, štiri nabojnike s po 50 naboji za mitraljez, 30 nabojev za pištolo in pet ročnih bomb. Poleg tega so zaplenili še dva bika in kolo. Večina zaplenjenih pušk je imela na kopitih z ognjem vgraviran znak srpa in kladiva.
Poročali tudi Mussoliniju
Poleg borcev na Nanosu so karabinjerji 21. aprila 1942 pri Slavini aretirali še Alojza Vrečarja, 23. aprila 1942 pa je bil izdan in v Ložah aretiran tudi Ivan Žorž. Ta se je zdravil, ker ga je pred bitko na Nanosu po nesreči ranil njegov brat Peter. Ivana Žorža je v Ložah že 13. aprila 1942 obiskal in oskrbel zdravnik Danilo Lokar iz Ajdovščine, o čemer ga je 17. aprila 1942 v Ajdovščini zasliševala italijanska policija.
Iz zapisnika ni razvidno, ali je Lokar na policijo prišel sam, kar je možno. Zdravstveno stanje ranjenca je bilo namreč tako slabo, da je to bila v tistem trenutku zanj edina možnost, prijava pa morda dogovorjena. Tudi časovno nesorazmerje med Lokarjevim zaslišanjem in Žorževo aretacijo ni povsem jasno, najbrž pa so italijanske oblasti v tem času hišo Ludvika Gulja v Ložah 24 (omenja se tudi številka 22) nadzorovale. Žorža so po aretaciji prepeljali v vojaško bolnišnico v Gorici in ga operirali, vendar je v bolnišnici umrl, ne da bi ga zaslišali.
Kljub temu, da je bila bitka na Nanosu za italijansko vojsko samo manjši spopad, je italijanski generalštab kopenske vojske, ki ga je vodil nekdanji poveljnik 2. armade, razmeščene v Jugoslaviji, general Vittorio Ambrosio, že nekaj dni kasneje zahteval pripravo natančnega poročila o spopadu. To vsekakor kaže, da je bila bitka na Nanosu pomembna tudi za italijansko stran. Najverjetneje so Italijani želeli in načrtovali z nenadnim udarcem uničiti glavnino upornikov na Primorskem, kar pa jim ni uspelo.
O spopadu je bil informiran tudi sam Benito Mussolini. 19. in 20. aprila 1942 sta bili v dnevnem poročilu za italijanskega diktatorja zapisani kratki informaciji o dogajanju na Nanosu, 24. aprila 1942 pa je na njegovo mizo prišlo natančno poročilo, v katerem je bila, ob ostalem, omenjena tudi Žorževa aretacija v Ložah. Ob vseh podrobnostih spopada na Nanosu pa preseneča, da so bili ob štirih padlih omenjeni samo štirje ranjeni italijanski vojaki.
Vse ujete partizane so najprej odpeljali v goriški zapor, razen Ivana Žorža in Pavleta Rušta, ki so ju odpeljali v goriško vojaško bolnišnico in jih zasliševali. Preiskovalci so zaradi nesodelovanja pri zasliševanju zelo negativno ocenili predvsem Pavla Rušta.
Vse ujete partizane so nato odpeljali v Rim in jim sodili pred fašističnim sodiščem za zaščito države. Devet so jih obsodili na smrt in 26. junija 1942 so jih ustrelili v Forte Bravetti, stari rimski utrdbi, kjer so ob slovenskih partizanih streljali predvsem vohune, francoske, angleške in tudi pripadnike stare jugoslovanske obveščevalne službe.
Nekateri so večer pred usmrtitvijo napisali tudi poslovilna pisma in v nekaterih je še zmeraj ostajalo upanje na pomilostitev s strani italijanskega kralja, kar se je izkazalo za brezpredmetno. In ne le to, slovenske matere so ta zadnja pisma pričakovala zaman. Bila so sicer prevedena v italijanski jezik, ampak nikoli odposlana, saj so bila slovenska poslovilna pisma preveč nevarna za »nesmrtni« fašistični režim. Ohranila pa so se v rimskem na pol zasebnem arhivu.
mag. Matjaž Bizjak
V boju padlo deset partizanov:1. MILKO PUNTAR iz Proseka pri Trstu
2. IVAN SANCIN – JOVO iz Doline pri Trstu
3. ANTON VIČIČ iz Neverk
4. LEOPOLD PUPIS iz Košane
5. IVAN KREŠEVIČ iz Topolca pri Ilirski Bistrici
6. IVAN ŠTEMBERGER iz M. Bukovice pri Il. Bistrici
7. JOŽE DOLENC iz Čermelic
8. ANTON KAVČIČ iz Pivke
9. ANTON KETTE iz Pivke
10. ANTON FATUR iz Prema
Ustreljeni v Forte Breveta : 1. BELE ANTON iz Slavine
2. VIČIČ FRANC iz Košane
3. IVAN ČEKADA iz Male Bukovice
4. PAVLE RUŠT iz Gradišče pri Vipavi
5. VILJEM DOLGAN iz Topolca
6. LEOPOLD FRANK iz Kilovč
7. JOŽE HREŠČAK iz Nove Sušice
8. KARLO KALUŽA iz Nove Sušice
9. FRANC SREBOT iz Hrastja pri Pivki
Ujeti in ranjeni Ivan Žorž-Janko iz Lož je umrl v goriških zaporih. Drugi ujeti Alojz Vrečar-Milan iz Rožne doline v Ljubljani je bil zaradi mladoletnosti obsojen na 30 let zapora.
