Govor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja na slovesni sveti maši v Beltincih v počastitev 100. obletnice združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom

Drage Slovenke in Slovenci, doma in povsod po svetu, spoštovane državljanke in državljani, spremite, prosim, moje najbolj iskrene čestitke ob državnem prazniku.

Letos je stota obletnica priključitve Prekmurja k matičnemu narodu. Okrogla in imenitna obletnica vzbuja v nas močna čustva ponosa in radosti. Zavoljo tega nas še zlasti letos nagovarja k premisleku o preteklosti in prihodnosti prekmurskega in vsega slovenskega naroda.

Pri tem lahko takoj vidimo osrednji in odločilni trenutek narodovega razvoja, ustanovitev lastne države. Osmislila je zgodovinske mejnike v našem dotedanjem vsestranskem narodnem zorenju, med njimi priključitev Prekmurja k matičnemu narodu.

Hkrati ustanovitev lastne države prelomno, v kvalitetnem smislu, na novo osmišlja in omogoča naša sedanja in prihodnja stremljenja.

Zato moremo ob današnjem prekmurskem, vsenarodnem in vsedržavnem prazniku čutiti do njenega razvoja še posebno čuječnost in odgovornost.
Kolikor je seveda država zadeva vseh državljanov, je še zlasti stvar našega naroda in narodnih skupnosti. V samostojni in suvereni slovenski državi moramo videti elementarno zagotovilo naše varnosti, svobode in razvoja. Je branik in orodje našega razvoja, tudi nacionalnega.

To poudarjam zato, ker smo se Prekmurci, Primorci, Korošci in drugi čutili Slovence, ne da bi bili povezani v skupno, kaj šele samostojno državo, marveč ravno obratno, razkosani na mnoge.

Tuje politične ali narodne vladavine so nam slovenstvo zanikale in nam ga branile.
V prostoru med Muro in Rabo ni bilo stoletja dolgo nič drugače. To je dodatno navdihovalo pripadnost slovenskemu jeziku ter njegovi kulturni in končno tudi politični istovetnosti.

Dva slovenska tabora 50 let pred združitvijo Slovencev na obeh bregovih Mure, v bližnjem Ljutomeru in Ormožu, sta morda idejo zedinjene Slovenije ponesla tudi v panonski svet onkraj Mure, čeprav, nota bene, zamisel zedinjene Slovenije ni vključevala Prekmurja.

Pol stoletja kasneje, ko se je po koncu Velike vojne 1919 o Prekmurju odločalo na mednarodni konferenci v Parizu, je bila nacionalna zavednost prekmurskega ljudstva zrela in krepka, da so jo Matija Slavič, Ivan Jerič, Jožef Klekl in njuni sodobniki intelektualno, duhovno, družbeno in politično osmislili in prepričljivo utemeljili, tudi za zahtevne in negotove diplomatske potrebe v Versaillesu.

Cilj je bila združitev Slovencev v isti državi. Tako je odločila, čeprav ne v celoti po slovenskih težnjah, tudi mirovna konferenca. Pet dni po vkorakanju vojske SHS na to ozemlje je bilo vse jasno.

Odtlej prekmurski Slovenci na obeh bregovih Mure žive v isti državi, že skoraj tri desetletja pa tudi v samostojni slovenski državi. Z nacionalnega in državotvornega vidika je bilo torej vse dogajanje pred stotimi leti nenadomestljivega pomena za dosedanji in bodoči razvoj slovenskega nacionalnega vprašanja in samostojne države.

Eni najvidnejših osebnosti katoliške duhovščine, ki je imela zlasti tedaj velik pomen za krepitev narodne zavednosti, duhovniku Jožefu Kleklu gre naša prav posebna hvaležnost.

Čeprav je združitev države SHS s Kraljevijo Srbijo v katoliške kroge vnesla nemir vsled strahu pred morebitno prevlado pravoslavja, pa je prav Klekl znal pronicljivo oceniti zgodovinski kontekst dogajanja in je dal nacionalnemu vprašanju odločilno prednost pri njegovi presoji interesov in ravnanj prekmurskih Slovencev.

Zato sem kot predsednik Republike ob prazniku združitve prekmurskih Slovencev leta 2013 sklenil položiti venec pred njegov spomenik v Črenšovcih in to tradicijo gojim od tedaj naprej vsako leto.

Spoštovane gospe in gospodje,

čeprav se danes spominjamo velepomembnih dogodkov pred stotimi leti, ki so prelomno vplivali na zavest o jezikovni, kulturni in geografski enotnosti Slovencev, ne smemo pozabiti, da smo prav tedaj izgubili več kot tretjino etničnega ozemlja na severu in zahodu.

Primorci, recimo, na pariški konferenci niso imeli svojega Douglasa Johnsona, ki se je postavil za Prekmurje, da bi se postavil po robu tajnemu Londonskemu sporazumu Italije z Antanto.
Ja, preteklosti nikakor ni mogoče razumeti kot premočrtno in samoumevno ustvarjanje pogojev za nastanek samostojne države.

Dejstvo, da sedaj Slovenci nismo samo bolj ali manj povezani v isti državi, temveč v svoji samostojni državi je sanjski razplet zgodovine.

Mi smo zdaj dolžni razumeti in skrbeti za to izjemno dobrino, ki nam omogoča svobodno in suvereno ukrepanje navznoter, doma in navzven, v mednarodni skupnosti.

Čudovito je, da je suverena Slovenija del Evropske unije.

Naš iskren interes je, da uspeva in se krepi tudi v prihodnje. To je pomembno za nas kot narod in državljane Evrope. Poleg tega, kot nikoli prej v zgodovini, združena Evropa omogoča sožitje različnih narodov med seboj, znotraj in zunaj državnih meja. To daje novo perspektivo krepitvi narodne identitete, recimo, madžarske pri nas, ali slovenske v Porabju. Narodna povezanost in odrezanost postajata mehkejši.

Če bomo Evropejci pametni lahko skupaj ogromno dosežemo, za mir in blaginjo vseh naših otrok. V tem kontekstu in tudi sicer želim posebej poudariti odprtost, strpnost in sožitje kot značajsko vrednost Prekmurcev.

V tej luči ima tudi Prekmurje slavno prihodnost. Mogoče tako slavno samo v taki luči. Kar velja tudi za vse ostale pokrajine in dežele.

Naša ožja in širša domovina ponujata enkratno možnost, da se, recimo tu v ljubem Prekmurju, hkrati razvijajo vse posebnosti, kulturne in druge, ter da se hkrati razvija vse univerzalno in globalno, da se nikdar več na robu razvitega in pozabljenega sveta. Nocoj si želimo prav take prihodnosti.

20 let po slavnem zborovanju v Beltincih je bil tabor v Črenšovcih.

Slavič je rekel »Veselim se, da vidim v tolikem številu srečne in zadovoljne Prekmurce, zbrane ob 20 obletnici osvoboditve. To mi je dokaz, da se Ivanocziji in Kuharji niso zaman trudili s svojim delom za sedanjo mejo in so opravili za narod koristno delo. Tedaj so nam v Parizu ugovarjali, da meja ne bo strategično dobra in pravilna, mi pa smo vedeli, da je ljubezen in zvestoba ljudstva najboljše poroštvo za trdnost meja. Naše prekmurske meje varujejo vaša zvesta srca.«

Zelo si želim, da bi tudi mi lahko čez 20 let in čez 200 let z veseljem ugotavljali, kako prav smo se odločali na zgodovinskih razpotjih ter kako varno in dobro živijo naši otroci in njih otroci.
Naj živi Prekmurje, naj živi Slovenija, naj živi združena Evropa.