Miha Butara, častni predsednik Zveze slovenskih častnikov, 8. septembra 2016, na Brezjah pri Škofljici na občinskem prazniku občine Škofljica
Spoštovane tovarišice in tovariši! Spoštovani borci NOB in veterani vojne za Slovenijo! Spoštovani domačini ! Spoštovani gosti ! Spoštovani praporščaki ! Spoštovan župan občine Škofljica Ivan Jordan !
Dovolite mi, da vas najprej vse skupaj prav prisrčno pozdravim in se zahvalim organizatorjem današnje spominske slovesnosti v počastitev občinskega praznika in spoštljivega spomina na padle borce pokopane v bližnjem grobišču. Današnje že 16. srečanje domačinov, članov ZZB, še živečih borcev domicilne enote legendarnega 1. SPUB – slovenskega proletarskega udarnega bataljona Toneta Tomšiča je preprosta potrditev vrednot za katere ste se zavzemali in borili partizanski borci in obenem spoštljiv spomin na prehojene zmagovite poti v najtežjem obdobju za slovenski narod. Zgodovinske dogodke v letošnjem letu povezujemo z dvema pomembnima obletnicama, 75. obletnico ustanovitve OF slovenskega naroda in z 25. Obletnico vojne za Slovenijo 1991.
Vaš občinski praznik, sovpada v množico pomembnih prireditev in svečanosti, ki se v povezavi s temi zgodovinskimi mejniki izvajajo po vsej Sloveniji. Vaše tradicionalno, tovariško in prijateljsko srečanje vseh tistih dobromislečih, ki nas veže duh uporništva in ljubezni do domovine, njenega napredka in razvoja ter premagovanja raznovrstnih težav s katerimi se soočamo v družbi, daje temu današnjemu dogodku še prav posebno vrednost.
Kot sem že uvodoma omenil sem se vabilu predsednika vaše borčevske organizacije Jožeta Rojca odzval z velikim veseljem in ponosom, saj mi je tako izkazana čast, da spregovorim pred tako pomembnim občinstvom na kraju v katerega je vtkano mnogo trpljenja in odrekanja našega naroda za boljšo in lepšo prihodnost. Občani Škofljice so vedeli kje je njihovo mesto v času NOB in tudi v času vojne za Slovenijo leta 1991. S posebnim zadovoljstvom vam moram zaupati, da je eden izmed borcev tega bataljona slavnega bil tudi moj oče Mihael Butara – Aleks. Z bataljonom je bojeval bitke proti sovražnikom tudi po njegovi vključitvi v sestavo Tomšičeve brigade.
Slovenci imamo težko, a pokončno zgodovino. Znani smo po svoji pridnosti, učinkovitosti in uporništvu, ki se vzdigne iz naroda ko je to najbolj potrebno. Tako je bilo vso našo zgodovino od prihoda v te kraje. Kdo ne pozna Tolminskih puntarjev, puntarjev Matije Gubca, časov narodnostnega prebujanja v 19 stoletju, vrlih borcev generala Maistra za severno mejo, kdo ne pozna protifašistične organizacije T.I.G.R. in njenega boja proti asimilacaji in izničenju primorskih Slovencev, kdo ne pozna velikega pokončnega NOB večine narodno zavednih Slovence iz časov 2. svetovne vojne, ko je bil ves slovenski narod predviden za uničenje.
Ne smemo pozabiti, da je že aprila meseca 1941 Hitler v Mariboru rohnel z besedami : Naredite mi to deželo spet nemško kakor, da bi to bila kadar koli , pa ni bila nikdar. Iz Ljubljane je v začetku leta 1942 visoki komisar ljubljanske pokrajine Graciolli v Rim poslal pismo v katerem je med drugim navedeno : Vprašanje slovenskega naroda se lahko reši po enem od naslednjih načinov : 1. Da ga uničimo, 2. Da ga razselimo, 3. Da ga povsem asimiliramo. Moramo se samo odločiti za smer, ki jo bomo ubrali.
Agresorski uničevalni stroj je začel delovati s vso močjo od samega začetka okupacije. Na tisoče pomorjenih, izseljenih ali poslanih v koncentracijska taborišča je trpelo v uničevalnih taboriščih, množice pobitih talcev, domoljubov, nedolžnih prebivalcev, mnoge požgane vasi pričajo o okupatorjevem nečloveštvu. Tako enostavno kot so si ti zločinci zamislili obračunati s slovenskim narodom ni šlo. Slovenski narod se je uprl. Žrtve so bile velike, bilo je veliko trpljenja, borb za preživetje a velika zmaga zavezniških sil ZDA, VB, Rusije leta 1945 v okviru katere je bil spoštljiv prispevek slovenskega NOB je bilo poplačilo za vsa trpljenja in morije naših ljudi.
Ko listamo po knjigi zgodovine in v sedanji poplavi laži, potvarjan, dezinformacij in zamegljevanj pravih resnic in dejstev je potrebno vedno in vsakdan, kjer koli je to mogoče predstavljati pravo resnico in prave vrednote za katere so v preteklosti umirali narodno zavedni Slovenci. Po prvi svetovni vojni, predvsem pa v tridesetih letih preteklega stoletje je svetovni vele kapital povzdignil pogoje za ustvarjanje fašizma v Italiji in nacizma v Nemčiji in jima zagotovil strahotno vojaško moč ter nadaljnji razvoj. Društvo narodov s sedežem v Londonu je nemo spremljalo pogrom nad legitimno izvoljeno republiko v Španiji. Generalu Franku in njegovi falangi so pri tem zverinskem delu pomagale elitne Hitlerjeve in Musolinijeve vojaške formacije. Napredni svet je bil v glavnem tiho in se v ta dogajanja ni vpletal. Leta 1939 je padla republika Španija, istega leta so Hitlerjeve sile okupirale Poljsko, leta 1940 so postopoma okupirali Belgijo, Nizozemsko, Luksemburg, Dansko, Norveško, 22. junija 1940 je podpisala kapitulacijo Francija, naslednje leto je napadena Jugoslavija zatem Sovjetska zveza, tako, da je v Evropi 2. svetovna vojna dosegla ob sodelovanju in podpori trojnemu paktu naklonjenih fašističnih režimov Italije, Madžarske, NDH, Bolgarije in Romunije strahovite razmere.
Prav danes v teh razmeroma neprijaznih časih pa naš spomin sega v zgodovinsko obdobje v katerem je kljub divjanju nacističnih in fašističnih hord po vsej okupirani Evropi in svetu naš mali Slovenski narod zmogel toliko moči in odločnosti, da se je pod okriljem Osvobodilne fronte slovenskega naroda organizirano uprl okupatorjem, ki so razkosali našo domovino. V tistih težkih časih 2. svetovne vojne smo Slovenci izkazali zgodovinsko odločnost brez primere med malimi narodi sveta. Ta odločnost je bila pred tem le domena velikih narodov, tistih, ki so pisali in ustvarjali svetovno zgodovino. Takrat, tistega davnega leta 1941 niso hoteli našega naroda le okupirati, hoteli so nas v celoti asimilirati ali preprosto iztrebiti. Na to se ne sme nikoli in nikdar pozabiti. Pričela se je strahotna kalvarija za naš narod. Takrat so se temu po robu postavile pokončne množice domoljubov, ponižanih, potlačenih, izseljenih in vseh tistih, ki so jim hoteli vzeti dostojanstvo. Organizirano so se uprle in pod okriljem Osvobodilne fronte ustvarile izjemno odporniško gibanje, katerega udarna moč je bila mogočna in slavna partizanska vojska. Poudariti želim, da je velik prispevek borcev NOV in POS – narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije, visoko cenjen in neizbrisno zapisan v zgodovini slovenskega naroda. Veliko višje kot to želijo prikazati nekateri danes, pa je v svetovno zgodovino zapisana mogočna vloga slovenske partizanske vojske kot sestavnega dela zmagovite zavezniške koalicije ZDA, VB, SZ in Francije , velikih zmagovalk nad nacizmom in fašizmom v 2. svetovni vojni.
V želji po izboljšanju medsebojnih odnosov je pri nas v preteklih desetletjih popuščala le ena stran, to je zmagovita partizanska stran. Druga, poražena domobranska stran pa s svojimi dediči intenzivno prikriva svojo podlo kolaboracijo in vrste vojnih grozodejstev izvedenih v sodelovanju z nemškim in italijanskim okupatorjem nad lastnim narodom. Še več, zelo sistematično potvarjajo zgodovinska dejstva, zavračajo argumente s pritlehnimi obrazložitvami ustvarjajo lažne ocene in se na ta način trudijo spreminjati zgodovino. Istočasno pa se povezujejo s fašisti tujih dežel. Z zelo agresivnim delovanjem so pokrili nacionalne medije pa tudi del javnih občil preko katerih kokodakajo svojo zlagane zgodbe. Njihovi strankarski časopisi in Nova TV pa so tako in tako polni gnojnice, ki jo zlivajo čisto na vse kar jim ni po godu, na vse kar je pri nas naprednega še prav posebno pa na vrednote NOB, slovensko partizansko vojsko in njene najpomembnejše osebnosti kot tudi na življenje v bivši skupni državi Jugoslaviji. Prav tako si lastijo kot posamezniki in stranka vse zasluge za osamosvajanje in zmago v vojni za Slovenijo 1991. To je preizkušena taktika dokazana v mnogih neoliberalističnih dejavnostih sedanjega in preteklega časa po svetu. Zadnji čas je, da se vsi skupaj temu nečednemu delovanju odločno upremo z vso pozitivno silo, predvsem pa z masovnim odhodom na volitve, ko bo za to čas ter tako na demokratičen način zajezimo to zlo človeštva.
Tako tej zlodeji ustvarjajo stalne napetosti in podžigajo strasti z napihnjenimi vsebinami. In to prav ti dediči izdajalcev domovine, ki so pod okriljem italijanskih okupatorjev in RKC v ljubljanski pokrajini organizirali MVAC-prostovoljno protikomunistično milico, belogardiste in slovenske domobrance, da so stopili pod povelje Nemcev in Italijanov, okupatorjev Slovenije. Že med samo vojno so ustvarili tako veliki razdor, da ga čutimo še danes. Takšnega podrejanja in sodelovanja z okupatorskimi silami ni bilo med cerkvenimi dostojanstveniki na štajerskem in ne na primorskem. Njihova narodna zavest je bila vselej na strani vernega ljudstva, kar pa za ljubljansko pokrajino nikakor ne velja.
Kot to doživljamo sedaj se prevečkrat namenoma prepuščajo pozabi jasna zgodovinska dejstva. Ko govorimo o slovenskih domačih izdajalcih je potrebno stalno poudarjati pravo resnico, da so bili sestavni del svetovne morije pod taktirko »Trojnega pakta«, Rim – Berlin – Tokio. Ne samo na sto tisoče, na milijone ljudi je ta nečloveški ubijalski stroj pomoril povsod po svetu, opustošil cele dežele, uničil mnoga mesta in iztrebljal prebivalstvo in to največ v Evropi predvsem Slovane katerim tudi Slovenci pripadamo kot narod. Nehajo naj se sprenevedati. Tako je bilo in nič drugače. Zločinci so se napajali med sabo in se postavljali z najhujšimi oblikami nasilja ter uničenju vsega, kar jim je bilo na poti.
Zaradi vsega kar naštevam ne bo odveč, če vam vsem, ki ste skozi generacije ustvarjali našo Slovensko državo in sodelovali v odločilnih dejanjih slovenske zgodovine, jasno in glasno povem, da brez vas, ki ste tu prisotni in vašega prispevka ne bi bilo zmage v NOB, naše samostojnosti izbojevane leta 1991. Prav tako si ne bi zgodovinsko gledano sami ustvarili tisto kar imamo, to je našo slovensko državo. Veliki zmagoviti partizanski NOB v okviru zavezniške zmage nad naci – fašizmom v drugi svetovni vojni bi današnji kolaboranti najraje izbrisali ali ga poskušajo umazati kjer se le da. Prav takšni ljudje danes na veliko kradejo državo in nas državljane, sistematično lažejo, razdvajajo narod, ovajajo Slovenijo in njene državljane v tujini in to v škodo vseh nas in naše domovine.
Njihova politika, ki obsoja tako imenovane totalitarne režime, ne vidi sebe in svojih umazanih dejanj sama sebe naziva s prepono demokracija in meri slovensko zgodovino le od časa, ko so prišli na oblast in ne od stoletja, ko so naši dedje Slovani prvič stopili na ozemlje. Taka politika ima zaradi svoje vsebine delovanja razpoznavno ime. To je sodobni neoliberalizem, pravzaprav posodobljeni fašizem v novem zagonu, izpiljen do zadnje potankosti delovanja. Proti temu zlu človeštva se moramo boriti z vsemi silami, z naravnanostjo s katero moramo zagotoviti boljše življenjske pogoje za vse, ter se ob tem znebiti tudi škodljive skorumpirane politične elite. Že samo dejstvo, da ima 1% vseh ljudi na svetu, 99% vsega svetovnega bogastva pove skoraj vse.
Predno zaključim bi rad podal še misli dveh velikih Slovencev, velikih a izjemno spoštovanih cerkvenih dostojanstvenikov o vlogi Cerkve in domobranstva za slovenski narod : Preprosto za to, da se njihove besede in sprevržena dejanja sodelavcev okupatorjev ne pozabijo. Bogoslovec Peter Kovačič-Peršin pravi, da je cerkev kriva za bratomorno vojno: »…Že kot bogoslovec sem prišel do spoznanja, da sta slovenska klerikalna politika in vodstvo slovenske Cerkve poglavitna krivca za bratomorno vojno, za zlorabo vernih množic v svoje politične namene, da je njun duhovni zločin v tem, da sta izdala evangelij in svoje ljudi.«
Legendarni mariborski naslovni škof Grmič je obsojal kolaboracijo, zaradi katere so se zgodili povojni poboji . V nekem intervjuju za Nedeljca je med drugim škof Grmič navedel naslednje : »… klerikalni voditelji in voditelji Katoliške akcije ter del predstavnikov uradne Cerkve v Sloveniji so pognali del slovenskega ljudstva v boj zoper Osvobodilno fronto… Vendar je najhuje bilo to, da so svoje bojevnike pridružili nemškim SS policijskim enotam. Slepili so jih potem do konca… in jih odpeljali na Koroško, da so jih Angleži kot izdajalske enote vrnili in je večina njih s smrtjo plačala ceho. Kaznovani bi morali biti v resnici voditelji, a ti so se umaknili na varno…«
Spoštovani! Morda se bo kdo vprašal zakaj sem navajal nekatera pozabljena zgodovinska dejstva, zakaj sem na kratko govoril o času in razlogih ki so povzročili drugo svetovno vojno in o razdvajanjih med našim narodom. To sem storil preprosto zato, ker so sedanje razmere zelo podobne tistim iz preteklosti izpred druge svetovne vojne. Prikriti neoliberalizem se je po zmagi zavezniških sil potuhnil in se z novimi premetenimi načini delovanja postopom krepil ter ponovno ustvaril pogoje za eskalacijo neonacizma in neofašizma kar čuti vsa Evropa in tudi Slovenski prostor. Njegov vpliv se je razlil po svetu prav v zadnjih desetih letih. Umetno ustvarjena vojna žarišča in migrantski valovi, ki dosegajo Evropo pa so le olje na ogenj tega po zelo natančno načrtovanega scenarija.
Še enkrat bom poudaril, da imamo tako kot vedno v svoji zgodovini med nami kolaborante, kolaborante današnjega časa, ljudi, ki zaslepljujejo naš narod, ga delijo in siromašijo tako, da posegajo po ljudskem bogastvu in ga razprodajajo tujcem. Temu moramo narediti konec sami. Zato polagam veliko upanja v mlado generacijo, ki prihaja in mora skupaj z nami narediti pogoje za boljše, srečnejše in pravičnejše življenje vseh nas.
Čisto na koncu mi dovolite, da vam vsem čestitam ob občinskem prazniku občine Škofljica in ob enem zaželim našemu županu Ivanu Jordanu še veliko uspešnega dela v prihodnje ter spoštovanja velikih zgodovinskih pridobiten našega naroda.
Smrt fašizmu – svoboda narodu ! Hvala!
