Ksenija Dobrila, predsednica paritetnega odbora za slovensko manjšino (fotoDamj@n, Primorski dnevnik)
Ko se poletna bela svetloba prevesi v zlatorumeni septembrski čas, se samogibno prebudi v primorskemu človeku slutnja težkega spomina in želja po skupnemu podoživljanju odseva tiste mračne zore. Bazovica 6. september 1930. V tem spominu je zapisana vsa genska zasnova našega naroda: moč in nemoč, dostojanstvo, trdoživost, strpnost , odpor do krivic, neizmerna ljubezen do obstoja, do kulturnega snovanja, do slovenske besede.
Nikoli ni bilo lahko našemu narodu, vkleščenemu na severu Sredozemlja ob stičišču številčno močnejših ljudstev. Nemir se mi naseli v dušo, ko slišim razmišljanja, da je proslavljanje žrtve mladih življenj Alojza Valenčiča, Franja Marušiča, Zvonimirja Miloša in Ferdinanda Bidovca preživelo svoj čas, da bi ga morali preusmeriti v drugačne oblike potrjevanja naše identitete. Brez narodnega spomina in obeležij, ki opozarjajo in ohranjajo zaznavnost prehojene poti ni zavedanja, vsaj ne v smislu narodne pripadnosti, srčne zavezanosti slovenskemu jeziku in kulturi in prvobitnosti, ki sloni na načelih dostojanstva in enakosti. Bazovica se je zapisala v naše kolektivno čutenje. Ta gmajna nas Slovence kot skrita sila veže k druženju in obnavljanju narodnega ponosa.
Odveč je nadalje trditev, da je proslavljanje žrtev naše preteklosti neaktualno v času, ki terja nova in nova življenja, ko so žarišča vojne groze in drugega brezumnega nasilja porazdeljena takorekoč po vsem svetu. Kdor pozna preteklost našega naroda, še zlasti na zahodni meji slovenske poseljenosti, se tudi danes ne pusti zasičiti le z golim spremljanjem dogajnj iz konfliktnih žarišč in se ne prepušča nestrpnemu egocentričnemu netenju odpora do reke trpečega človeštva, ki trka na naša vrata in zahteva od nas ne samo empatične misli, temveč tudi neposredno solidarnost in proaktivno vpetost.
V našem zgodovinskem spominu so plameni Narodnega doma, pogorišča knjižnic in kulturnih domov, zaplenjena slovenska beseda v javnem življenju in v šolskih klopeh, sprevržena prepoznavnost krajevnih imen, ponižanje zapisano v popačenih osebnih imenih in priimkih, razseljenost, surova aroganca posebnih fašističnih sodišč. Pa tudi odpor pred neznosnim nasiljem in organizirani upor. Vse to strnjeno in prepleteno nam pomeni Bazovica.
Pred ta beli preprosti spomenik sredi gmajne stopamo znova in znova z ganjenostjo v srcu in obnavljamo hvaležni in ponosni spomin na bazoviške junake in hkrati tudi na naše babice, dede, matere, očete, saj vsaka primorska družina ima vsaj enega, ki je umiral v koncentracijskih taboriščih ali so mu bili kakorkoli nasilno ukradeni mladost, zdravje, osnovno človeško dostojanstvo.
V zaznavni zavesti našega človeka so tudi Rab, Gonars, Monigo, Visco in druga italijanska koncentracijska taborišča, ki jih kot taka italijanska država ni še priznala, požgane vasi, konfinacije, smrti v zaporih, usmrtitve talcev, Rižarna. Tu, na tej kraški gmajni, pred obeležejem prvih evropskih antifašistov, smo tudi zato, da vztrajamo pri zahtevi, da se v Italiji opravi jasnejše soočenje z zločini fašizma. Tu smo tudi zato, ker nekateri hočejo na novo pisati zgodovinska dejstva, pa tudi zato, ker nekdo iz razkošnih kardinalskih soban poveličuje narodno izdajstvo kot vrednoto.
Tudi v povojnem času: nestrpnost, šovinizem, v beneških dolinah takorekoč do včeraj, nista nam tuja. Prav zato mnogi, ki so tu med nami danes, redno obiskujemo Bazovico, opensko strelišče, Rižarno, praznujemo 1. maj ne le kot praznik dela temveč tudi in obenem kot praznik zmage nad nacifašizmom in vsaj nekajkrat v življenju poromamo in počastimo taborišče na Rabu ali v Gonarsu, bolnico Franjo kot simbol skrajne medčloveške pomoči in solidarnosti, partizansko Tiskarno Slovenija , kot zraz slovenske neomahljive želje po pisani besedi in kulturnem snovanju.
Pa nismo nostalgiki, zazrti v preteklost. Slednja nam omogoča, da začutimo, prepoznamo in odklanjamo katerokoli pojavnost nestrpnosti, pa tudi, da se za resnico in enakost takorekoč vsakodnevno zavzemamo in ohranjamo čuječno pozornost. Slovenci, ki živimo znotraj italijanskih meja se te potrebe še posebej zavedamo. Marsikaj je bilo storjeno na področju priznavanja manjšinskih pravic. Žal pa je razkorak med normo in udejanjanjem še vedno prevelik. Neizmerno preveč naprezanja zahteva uveljavljanje rabe slovenščine v javni upravi, truditi se moramo za skoraj vsak dvojezični napis ali smerokaz, oprezati za vsakim šumnikom v imenu, da se po labirintih birokracije ne izgubi. Pojavnost slovenske besede na krajih naše poseljenosti ni nekaj samoumevnega, še zdaleč ne. V teh vsakdanjih majhnih in velikih prizadevanjih naš človek izgoreva.
Ne moremo sprejeti spregledanosti slovenskega jezika na spominskih tablah postavljenih v preteklem letu v Trstu našima zaslužnima sonarodnjakoma monisnjorju Stanku Zorku in partizanki Mariji Bernetič. Povsem nerazumljivo je, da je v času, ko bi si pričakovali višjo stopnjo demokratične zavesti, naš jezik, ki je v stoletjih tu sobival, izoblikoval in prepojil kulturni prostor, še vedno kamen spotike za odkrite nasprotnike; za druge, za katere se tudi večinsko opredeljuje naša narodna skupnost, pa mnogokrat razlog za politično zadrego. Prevečkrat je naša manjšina predmet volilne računice in zanimiva le v volilnem času. Ni realno pričakovati, da se vsak pripadnik slovenske manjšine vsakodnevno bori na različnih področjih in nivojih za uveljavljanje slovenske besede. To mora opraviti politika in izvajati sistemske rešitve. Pri tem bi morali kot slovenska narodna skupnost konkretno ocenjevati politične stranke in zastavljati svojo volilno naložbo za stvarne rešitve ter upravitelje sproti postavljati pred odgovornost neizpolnjenih dejanj.
V tem okviru dejansko bode v oči, da uradna deželna politika pri utemeljevanju avtonomije Dežele FJK skoraj nično izpostavlja njeno večkulturno stvarnost. Zakaj Dežela ne poudarja svoje jezikovno etnične pluralnosti kot izhodišče in konstitutivni element avtonomije? Zakaj svoje narodnostne raznolikosti ne načelno izpoveduje, kultivira in razvija ter učinkovito promovira na politični, družbeni, gospodarski in upravni ravni? Zakaj dežela ne napravi bistvenega koraka v smeri razširjenega uvajanja učenja slovenskega jezika v italijanskih šolah?
Priznati moramo, da ni več zaznati globoke ostrine v odnosih med tu živečima skupnostima in se med večinskim prebivalstvom, kljub dokajšnji inertnosti politike, veča želja po učenju slovenskega jezika. V prvi vrsti so pri tem angažirane šole slovenske manjšine, ki v svoje vrste sprejemajo poleg otrok slovenskih in dvojezičnih družin tudi otroke italijanskih. Prav je, da naše šole sprejemajo v svojo sredo tudi družine, ki se želijo naučiti jezik soseda. Pri zastavljanju jezikovne strategije pa moramo biti zelo jasni in načelni, brez slepomišenja. Slovenske šole so izobraževalne ustanove, v katerih je glavni učni in občevalni jezik slovenščina in njihova vloga je, poleg izobraževanja, privzgajati in utrjevati slovensko narodno pripadnost. Pri tem se ne gre za načrt asimilacije Neslovencev, temveč za razvijanje, v teh primerih, pripadnosti dvema kulturama, poleg izvorne, še zavest pripadnosti slovenskemu jeziku in njegovemu kulturnemu prostoru. Kdor te izbire ne podpira in si želi učenja slovenščine zgolj kot tujega jezika, ima na voljo druge opcije.
A slovenska šola ne sme ostati sama. Naša narodna skupnost, pa tudi slovenska država, naj stvarno in konkretno podpreta naše šole pri tej izjemno težki nalogi. Vsem nam je že zdavnaj jasno, da od države za to poslanstvo ne bomo dobili dodatnih kadrov in posebnih namenskih sredstev. Za podkrepitev znanja slovenščine, za utrjevanje kulturne pripadnosti bo morala poskrbeti manjšina sama, z lastno strategijo, z lastnimi naložbami, npr. v jasli, v oporo mladim družinam, in z lastnimi strokovnimi profili; pričakovati je, da jo pri tem še bolj konkretno podpira Slovenija.
Zavedati se moramo, da se naš živelj krči. Asimilacija v povojnih desetletjih, nizka nataliteta in zadnja leta, zaradi gospodarske krize, pospešeno izseljevanje mladih zamejskih slovenskih kadrov – vse to neusmiljeno prazni naše narodno telo. Tvegamo, da bo v tem prostoru čez nekaj desetletij Slovencev samo za vzorec. Razširiti moramo vrste slovenskih govorcev, ustvarjati priložnosti za slovenščino, promovirati slovensko misel in besedo preko kontaminacije kulturne ustvarjalnosti; in še: postati solidarna skupnost do mladih družin, do družin v stiski, do starostnikov – postati skupnost, ki ji je lepo in vredno pripadati. Tudi in še zlasti prav v osrčju Trsta in Gorice. Manjšina, če želi preživeti, mora, kot je že Trstenjak zapisal, postati kulturna elita in se z večino soočati na kakovostni in ne na količinski ravni.
Po črki zakona nam pritičeta Narodni dom v Trstu in Trgovski dom v Gorici, ki sta nam bila, skupno s svetoivanskim Narodnim domom, pred skoraj sto leti nasilno uplenjena. Napolnimo ju z vsebino, z radoživostjo bivanja v vsej svoji izraznosti, tudi v navezi z ostalimi manjšinami, ki z nami delijo zgodovino tega našega prostora. Stoletnica požiga Narodnega doma – simbolno leto 2020, bo prav kmalu tu in bo od nas, pa tudi od drugih, ki nam krojijo usodo, terjala obračun. Vzniknejo naj na dan tisti zanos, pozitivna moč in živost, ki so prežarjali našo skupnost v začetku prejšnjega stoletja, preden so izbruhnili plameni tiste dolge črne groze. Naša organizirana skupnost premore mnoge odličnosti na različnih področjih. Slednje moramo razvijati in napraviti družbeno vidne. Z ustreznim vodstvom, ki ga bo manjšina prepoznavala za svoje. Življenjska sila, motiviranost, vitalnost, vztrajnost, odločnost so nas ohranjali skozi stoletja, tudi v časih, ko so naš narod zapisali izničenju. S sanjami o enakopravnem sožitju v srcu, z vizijo in z jasno strategijo v mislih, z dinamično operatvnostjo v naših rokah stopajmo naprej danes in jutri. To dolgujemo našim bratom, ki jim je svinčenka ugasnila življenje na tej gmajni ob jutranjem svitu, to dolgujemo tudi našim otrokom in zanamcem.
