Tončka Drobnič na konju, s katerim je ob osvoboditvi prijahala v Grahovo, domačega praga pa ni prestopila. (Foto: arhiv Andrej Drobnič)
Čez 40 let sem se vrnila domov
V prejšnji številki Svobodne besede smo objavili spomine partizanke Tončke Drobnič iz Grahovega, zapis je med bralci naletel na velik odmev. Zanimalo vas je, kako se je razpletlo Tončkino življenje po vojni. Iz njenih spominskih zapisov s pomočjo njenega sina Andreja Drobniča objavljamo še nekaj podrobnosti.
»Na partizansko obdobje so mi v spomin ostali moja vojaška uniforma, opasač, torbica, škornji in italijanska brzostrelka, ki jo hrani Muzej novejše zgodovine v Ljubljani. S to brzostrelko je fašist streljal name in smo jo partizani zaplenili Italijanom. Življenje Ivana Turšiča – Iztoka se je žal končal tragično, umrl je, ko je padel v zasedo. Vera v dobro in niz srečnih naključij sta me ohranjala pri življenju, ki mi je tudi pozneje prineslo precej težav.
V času informbiroja mi je prišlo na ušesa, da Udba poizveduje za menoj, ker naj bi se družila z nekimi oporečniki. Odpravila sem se v Kidričevo ulico v Ljubljani, v tedanjo Slavijo, in se napovedala k Mitji Ribičiču, takratnemu načelniku notranje varnosti. Zahtevala sem, da me sprejme na pogovor, saj sva se poznala. Povedala sem mu, kaj sem slišala, po kratkem pogovoru je odšel iz pisarne in se kmalu vrnil. Dejal mi je, da se mi ni treba ničesar bati. Od njega sem odšla pomirjena.
A življenje mi vseeno ni prizanašalo. Našla sem življenjskega sopotnika, rodila sem sina, a tik pred poroko je oče mojega otroka izgubil življenje v prometni nesreči. Sin Andrej je imel tedaj šele osem mesecev in ostala sem sama z njim. Bolečina ob tej izgubi me je neizmerno prizadela in me čustveno otopila. A sina sem vzgojila, diplomiral je na strojni fakulteti in se šolal kot pilot v Zemuniku pri Zadru. Postal je vojaški pilot v 28. razredu ŠROA. Odrasel je v zrelo in odgovorno osebo.
Sama sem nekaj časa službovala na komiteju v Logatcu, nato pa na sekretariatu za kmetijstvo v Ljubljani in potem vse do upokojitve na izvršnem svetu Republike Slovenije. Bila sem zadovoljna in srečna, da sem imela službo in skromno plačo ter ljubek dom v Ljubljani.
Moj brat Franc je kot domobranec domnevno bežal na Koroško, predvidevamo, da je preminil na Teharjah. Sestra Pepa je po osvoboditvi skupaj s kvizlinškimi sodelavci pobegnila v Kanado, sestra Angela Brecelj je živela sama na Rakeku. Sestra Frančiška je bila že pred vojno poročena v Vojvodini z graničarskim kapetanom, ki se je pridružil četnikom, moža so ji ubili. Kot vdova se je s sinom vrnila na Rakek in do leta 1961 skrbela za mamo, umrla je leta 1976. In kot da bi se usoda hotela poigrati z menoj, sem se po sestrini smrti leta 1978 vrnila v domačo hišo, v Grahovo 62.«
