Luigia Negro, predsednica Zveze slovenskih kulturnih društev za Videmsko pokrajino in borka za pravice slovenske manjšine, na slovesnosti ob 31. Spominskem pohodu na Triglav, Pokljuka, 9. julija 2016

Spoštovani organizatorji in udeleženci 31. spominskega pohoda na Triglav in lepa vam hvala za povabilo!

Tu-w počnet be tëla radë wen raćyt kej pa po nes, da bota čüli da kako romonïmo tu-w Reziji. …Ko so me vprašali, ali  bi lahko govorila na tej prireditvi, iskreno rečeno, nisem sploh vedela, za kaj gre. Ker pa me je za to vprašal dragi prijatelj s Krasa, ki ga poznam že veliko let, sem mu skoraj takoj rekla, da ja. Njiga, tako kot mnoge druge Slovence, ki sem imela priliko spoznati v zadnjih  petindvajsetih letih, to se pravi od takrat, ko sem začela delati na rezijanskem sedežu Zveze slovenskih kulturnih društev, zelo cenim.

Zaradi svojega dela sem imela in imam to srečo, da se pogosto srečujem z drugimi Slovenci, se učim, spoznavam nove reči, in veliko krat – če ne prav  vsaki krat –  sem zelo zadovoljna z izkušnjami, ki jih imam. Medsebojni stiki so, kot se mnogo krat reče, zelo pomembni. Srečni smo tisti, žal nas ni veliko, če gledamo na vse prebivalce naših dolin – ki jih z vami imamo.

Prihajam iz zamejstva, iz Rezije, iz doline pod Kaninom. Kot vam je morda že znano, ni slovenska manjšina v zamejstvu povsod enaka: ta pohod je verjetno na Tržaškem in na Goriškem poznan. Pri nas v Reziji, in bi dodala, da tudi v ostalem delu videmske pokrajine, kjer je prisotna slovenska manjšina, ni tako poznan ali morda je celo nepoznan. Zato sem se spraševala, kaj bi lahko povedala, kaj je prav in lepo, da vam povem danes. Ustrašila sem se tudi malo, ko sem prebrala imena govornikov, ki so govorili v prejšnjih letih.

Prebrala sem gradivo, ki so mi ga organizatorji poslali, in sem malo bolje spoznala pohod in njegov pomen. Besede, ki so mi zdele najpomembnejše in pogostejše v gradivu, so bile: Triglav, zastava, narod, slovenska identiteta, slovenski jezik, boj za pravice. Besede so bile tiste, zato sem pomislila, da mora tudi moj govor biti vezan na te besede.  V majhni vasici pod Kaninom (na Solbici) sem začela misliti, iskati to, kar nas povezuje, pogledati na realnost, ki jo mi “za gorami” živimo, in pripraviti govor. Prva misel je bila: tako je v Sloveniji…in pri nas, kako je?

Če primerjam to, kar je danes tu in kaj je na naši strani, sem dolžna povedati, da je pri nas pot na Triglav – kot simbol slovenstva – še dolga. Ovinkasta je, včasih ozka, včasih malo nevarna, včasih piha veter ali burja, včasih je veliko smerokazov, ki peljejo drugam, zgodi se, da tolče tudi toča, a mnogo krat je tudi lepo vreme. Na tej poti smo kot nekakšni prvošolci, ki se morajo še veliko naučiti.

Pri nas smo ostali skoraj tako, kot je bilo v Sloveniji pred nekaj stoletji. Nismo – večina –  doživeli kulturnega, jezikovnega, identitetnega procesa, ki je potekal in še poteka  v Sloveniji od Trubarja in od prve polovice 19. stoletja dalje.V videmski pokrajini, morda prav v Reziji, smo med zadnjimi, tisti bolj oddaljeni tako z naravnega vidika kot z vidika samozavesti.Torej smo daleč ne samo zaradi oddaljenosti, ampak tudi zgodovinsko.

In kaj delamo? Trudimo se ohraniti vse to, kar je možno: na primer naše narečja, ki so povezava s slovenskim jezikom, s slovenskim svetom in se učimo knjižni jezik. Počasi se učimo tudi našo skupno zgodovino. To bolj malo poznamo. V šolah se učimo zgodovino Egipčanov, Rimljanov, srednjega veka, naše pa ne.

Dobre izkušnje in rezultate na jezikovnem področju imamo predvsem v Benečiji, kjer so v 70. letih začele uspešno delovati naše slovenske ustanove: naj omenim samo uspeh dvojezične šole v Špetru, delovanje Kd Ivana Trinka in Inštituta za slovensko kulturo, Glasbene matice, raznih kulturnih društev, tednika Novi Matajur, štirinajstdnevnika Dom, radijske oddaje, itd. Širi se zanimanje za slovenski knjižni jezik. Vse to pomaga tudi nam v Terski dolini, v Reziji in v Kanalski dolini. Pri nas v Reziji se je začelo vedenje, da govorimo slovensko narečje v 80. osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Prva knjiga, napisana s strani Rezijana, v kateri je zapisano, da je rezijansko slovensko narečje, je iz prve polovice osemdesetih let prejšnjega stoletja.

Včasih je pot strma in malo nejasna. Še danes, ko razni javni upravitelji trdijo, da se pri nas ne govori slovenkega narečja – se skoraj bojiš, da boš padel nekam. In veliko naših ljudi so tako drugam usmerjeni. Za nas, ki se zavedamo, da govorimo narečje, ki je slovensko, in da naša identiteta ni samo lokalna, domača, ampak lahko gre čez hribe, da se združi z drugimi našimi, ki govorijo kot mi, pa so naša stalna opora stroka (jezikoslovci), kultura/znanje in zaščitni zakoni. To nam pomaga ostati na poti.

Tako kot je prav po gorah, da hodiš  počasi in previdno, ampak vedno naprej, tako je tudi z nami, ki smo na tej poti. Počasi in previdno. Naše delovanje gre naprej. Skušamo delati pozitivno. Skušamo delati lepe reči, dobra volja in dobro vzdušnje nam ne manjka.

Skrbi nas to, da se počasi doline praznijo, rodi se malo otrok, mladi ne dobijo dela in gredo po svetu. Asimilacija pa je v teku. Zato skrb naših institucij v okviru slovenske manjšine, predvsem v videmski pokrajini, je včasih usmerjena, kjer se to da, tudi na gospodarski razvoj naših dolin, da bi lahko dali možnost našim ljudem ostati doma v naših krajah. Pri tem je tudi važno omeniti, kako je pomebno čezmejno sodelovanje, na primer v okviru evrospkih projektov. Ne gre samo za sredstva, pomembno je tudi to da se družimo, da se poznamo in da skupaj nekaj naredimo. Dobro je tudi to, da se govori o Evropi, tako da so naše vizije bolj visoke in širše.

Če sem v gradivu spominskih Pohodov prebrala to, da je Triglav močan slovenski simbol, bi dodala, da imamo ob Triglavu še druge simbolične gore in kraje, kjer se domača slovenska identiteta bolj identificira. Za naše kraje so: Svete Višarje, Kanin, Matajur. Te gore so nižje in manj zahtevne, živele so skupaj z nami našo domačo zgodovino in zato tudi priti na cilj ni tako težko.

Vrednote, ki sem prej omenila, so tudi za nas zamejce zelo pomembne: jezik, kultura, identiteta, samozavest. Ob koncu se vam lepo zahvaljujem za povabilo, upam, da sem vam kaj dobrega povedala. Hvala za vse, to kar delate za nas, za našo slovensko manjšino v Italiji. Ob 25. Letnici samostojnosti in suverenosti Republike Slovenija čestitke vsem, predvsem borcem in veteranom vojne ’91.

Za zarobit šćë nur wes zahwalin zajtö ka sta me poklicali nes izdë wen raćyt kej od noše dolïne ano od noših krajev.