Milan Gorjanc, član Predsedstva ZZB za vrednote NOB Slovenije, ob 71. Obletnici preboja na Menini planini, 2. julija 2016

Tovarišice, tovariši partizani in drugi udeleženci narodnoosvobodilnega boja slovenskega naroda – tovariški zdravo! Vsem zbranim, ki v srcu nosite vrednote tega boja in jih udejanjate dan za dnem, prisrčen pozdrav! Tovariš komandant Franta, sprejmi raport, da je Menina in z njo cela Slovenija svobodna!

Tako kot se je Operativna skupina Šlandrove in Zidanškove brigade spretno izvila iz smrtonosnega obroča Hitlerjevih oprod ukrajinskega rodu brez velikih žrtev marca 1945 tu na Menini planini, se je tudi Slovenija izmuznila iz neznosne in nesprejemljive nadvlade pred četrt stoletja z na srečo majhnimi žrtvami.

Ne nameravam opisovati boja na tej planini, preveč dobro to poznate. Naj nekaj besed namenim partizanski Menini! To hribovje je bili vedno zavetje utrujenim partizanom pred pogonom sovražnikovih ofenziv, od tod so partizani odhajali v zmagovite boje, zasede in napade na sovražnikove postojanke v dolinah. Že v poznem poletju 1941 so na obrobju nastale partizanske čete Kamniška in Radomeljska ter Kamniški bataljon. Pozno poleti 1942 so po težkih bojih prispeli na širše območje borci 2. grupe odredov in v sestavi 3. čete – Aleksandrove, 2. bataljona Pohorskega odreda na Menino prišel tudi Franta. Prihod 2. grupe odredov je oživel odpor na Štajerskem, predvsem pa na Moravškem. Poleti 1943 se je na sosednjem Šipku zbrala šesta po vrsti slovenska partizanska brigada poimenovana po Slavku Šlandru. Ob kapitulaciji Italije je brigada odšla na Dolenjsko v sestavo 15. divizije, vendar se je vrnila na Štajersko že v oktobru, potem do 7. maja 1945 ni zapustila območje Menine, Moravškega in Zgornje Savinjske doline.

V januarju so na Štajersko prispele ogromne hitlerjanske sile, ki so jih sestavljali predvsem izdajalci iz vzhodnoevropskih dežel. Tako so prignali 1. SS kozaško divizijo, ki so jo sestavljali pripadniki neruskih narodov s Krima in Kavkaza, ki je morila v Slovenskih goricah. Iz nje in novih mobilizirancev so na naših tleh formirali 2. SS kozaško divizijo in obe sta tvorili zloglasni 15. SS kozaški korpus, ki je vse do konca vojne izvajal zločine nad Hrvati in Slovenci ob Dravi. Na območju Pomurja in jugozahodne Madžarske so oblikovali 32. SS divizijo »Bačka« zasmehljivo poimenovano tudi Koruzna ali Kukuruz divizija, njo so sestavljali pripadniki nemškega rodu iz Bačke in južne Madžarske. V Polhograjskih Dolomitih so od januarja pa do sredine marca bili grški fašisti polkovnika Poulusa. Ob zgornjem toku Krke je bil 1. SS polk Varjagov, pripadnikov narodov na severu Rusije skandinavskega porekla. V Trnovskem gozdu so na partizanski 9. korpus naskakovali pripadniki 162. turkestanske divizije, ki so jo sestavljali pripadniki zakavkaških narodov Sovjetske zveze. Tam so bili tudi italijanski fašisti v zločinski 24. SS brigadi Kraških lovcev. V zgornjem toku Kolpe in na Notranjskem so bili četniki Srbskega prostovoljskega korpusa, ki so dejansko bili srbski esesovci. Po vsej Sloveniji pa so se proti slovenskim partizanom borili slovenski domobranci, sicer Slowenische SS Hilfpolizei ali po naše Slovenska SS pomožna policija, sami so sicer sebe poimenovali domobranci, dejansko pa jim je bil primernejši posmehljivi izraz »švabobranci«. Tej pisani druščini izdajalcev v službi nacistične Nemčije pa se je sredi januarja pa vse do konca marca pridružila še zloglasna 14. SS divizija Galicija, ki so jo sestavljali Ukrajinci, bilo je med njimi tudi nekaj Čehov, Slovakov in celo Nizozemcev. Vse te sile so zagotavljale umik nemšekega Wehrmachta z Balkana in Italije v »Alpsko trdnjavo« odnosno v varno zavetje zahodnih zaveznikov. 14. SS divizija Galicija je najprej poskušala pregnati in uničiti našo partizansko 14. divizijo in Bračičeva brigada je bila težke boje z njo najprej na Pohorju in nato v Zgornji Savinjski dolini. Potem sta po težkih bojih po visokem snegu in neznosnem mrazu iz skoraj nepredušnega obroča ušli Šlandrova in Zidanškova brigada tu na Menini planini. Zadnje marca so ukrajinski izdajalci napadali na Jelovici proti Prešernovi brigadi. V nemški protiofenzivi proti sovjetski Rdeči armadi konec marca in začetku aprila pa je divizija bila južno od Blatnega jezera. Nato se je umikala proti zahodu v naročje zahodnim zaveznikom, vendar jim je pot 10. in 11. maja 1945 presekala 14. slovenska divizija me Borovljami in Celovcem. Tako je Bračičeva brigada zajela 2700 pripadnikov te divizije pri slovenski vasi na Koroškem zelo pomenljivega imena, Galicija je končala v Galiciji. Tako se imenuje ta koroška vas.

Tu se pa začne druga zgodovina te zločinske divizije in današnje divjanje in poveličevanje ukrajinskih neonacistov ima korenine ravno v ravnanju zavezniških Angležev maja na Koroškem. Prišli so s tanki nagnali slovenske partizane in odvedli izdajalce Ukrajince v nemških uniformah v ujetništvo v Rimini v Italiji, kjer je širše območje nadzoroval zavezniški poljski korpus generala Andersa. Konec aprila 1945 je ukrajinska izdajalska vlada razglasila neodvisnost in oblikovala Ukrajinsko osvobodilno armado in 14. SS divizija je postala 1. Ukrajinska osvobodilna divizija. Nekaj podobnega so storili nekaj dni pozneje, 3. maja 1945 domobranski oblastniki v Ljubljani, ko so Slovensko SS pomožno policijo preimenovali v Slovensko narodno vojsko in so bežeči domobranci na glavo dali srbske šajkače s srbskim dvoglavim orlom odnosno četniško kokardo, da bi se predali Angležem kot njihovi zavezniki v protikomunističnem boju. V ujetništvu je so Ukrajinci kmalu postali vojni ujetniki. Namreč po Jaltskem dogovoru so izdajalci nenemškega rodu bili izven Ženevskih konvencij in so jih zavezniki morali predati matični državi. Pri tem je odločilno vlogo odigral Vatikan, ker so Ukrajinci bili uniati odnosno grkokatoliške vere in poljski general Anders je te ukrajinske zločince sprejel kot poljske državljane, ker je v času 2. poljske republike po 1. svetovni vojni večji del Ukrajine bil v sestavi poljske države. Konec decembra 1945 je 176 teh zločincev sprejelo orožje v sestavi korpusa generala Andersa. Vse do sredine 1947 je bilo v sestavi tega poljskega korpusa pisana druščina vzhodnoevropskih izdajalcev neposredno ob naši zahodni meji z namero, da vdrejo v »komunistično« Jugoslavijo. Bili so pa pod nadzorom in patronatom zahodnih zaveznikov. Zanimivo je, da so Angleži 1946 izdelali listo 7100 pripadnikov 14. SS divizije, ki so bili vojni zločinci. Nikoli ni bil nihče sojen, liste ni več. Leta 2004 so poskušali najti nekaj teh zločincev, pa je vse zastaralo in umaknjeno. Tudi pri nas že videno.

Zakaj o tem govorim? Hočem vam povedati, hočem da zveste, kako nepošteno in prevarantsko so se obnašali zahodni zavezniki do nas, Slovenije in Jugoslavije in zaščitili izdajalce ter zločince kot protikomunistične bojevnike. In to počnejo še danes po vsej vzhodni Evropi, nekdaj komunistični. Danes ukrajinski neonacisti slavijo to zločinsko divizijo, postavljajo ji spomenike, poimenujejo ulice, paradirajo z nacističnimi simboli po ulicah ukrajinskih mest. Demokratična ukrajinska oblast, ki sili v Nato in EU, pa to početje dovoljuje. Vsaka primerjava z oblastniki v deželi na sončni strani Alp je več kot očitna. Na spletu imate sliko prisege te divizije, ko zavezujejo zvestobo Hitlerju. Da ni poleg ukrajinske nacionalistične zastave, bi mirne duše rekel, da je to slika prisege s Plečnikovega stadiona 20. aprila 1944, ko so se slovenski izdajalci zaobljubili Hitlerju- nemški oficir s sabljo, ob strani pa ukrajinska ali slovenska vojaka ter nacistična zastava in ukrajinska nacionalistična.

Širokoustna evropska demokracija molči, vlade pa podpirajo ukrajinsko oblast proti Rusiji. Desničarska oblast na Poljskem pa preseneča prek vsake razumne meje. Podpira ukrajinsko oblast, ki tolerira in podpira neonaciste in ultranacionaliste. Ukrajinski nacionalisti so med drugo svetovno vojno pobili skoraj 100.000 Poljakov in poljskih Judov. Ukrajinski domobranski polk je 23. februarja 1944 v vasi Huta Pieniacka v enem dnevu pobil med 500 in 1000 Poljakov, večina je bila zažgana v skednjih in hlevih. Ta polk je v avgustu vstopil v 14. SS divizijo in se kasneje boril pri nas. Slovenska vlada v podpori nacionalistični ukrajinski oblasti bolj hiti in je bolj prizadevna, celo od madžarske, ki naj bi bila za Evropo skrajnje nacionalistična. Pa kmalu bomo poslali našo vojsko v sestavo natovskega kontingenta v Ukrajino in Poljsko. Sicer tega še ni rekel nihče, toda predsednik naše vlade je že podprl natovska prizadevanja na mejah z Rusijo, čeprav se bo čez nekaj dni slikal ob ruskem predsedniku Putinu. Nato hoče poleg ZDA, da tam sodelujejo v tej brambovski menažeriji Angleži, Francozi in Nemci. Njim se zagotovo bodo pridružili naši natovski nadzavezniki Italijani in oni nas bodo ljubeznivo povabili, da stražarčimo (držimo stražo) ob njihovi bazi kot je to primer že več kot desetletje od Albanije, Bosne, Kosova in Afganistana. Za skupno obrambo je treba prispevati vsaj denar pa še kakšnega vojaka. Rusija da grozi Poljski, baltskim državam, Ukrajini. Kapitalistična Rusija naj bi spet ogrožala svetovni mir kot je to počela komunistična Sovjetska zveza. Treba je ustvariti novega močnega sovražnika, da se bo ameriška vojaška industrija opomogla od letargije zadnjih 25 let zaradi slabe in nemočne Rusije. Treba je Rusijo prisiliti, da proda svoje bogastvo zahodnim kapitalistom, sibirska nafta in plin jih mikata. Če nas Rusija ogroža kot članico Nata, zakaj pa ne izstopimo iz te militaristične in militantne druščine in postanemo nevtralni kot Avstrija?

In spet je naš predsednik izrekel zelo žaltavo besedo. Evropa bo federalna ali pa je ne bo. Zelo modro rečeno od človeka, ki je sicer zelo malo prispeval, da smo iz ene federacije pobegnili, v kateri smo bili prvi, vodilni in najbogatejši. Zdaj naj bi pa zlezli v federacijo, kjer bomo najmanjši, med najbolj revnimi in naš glas ne bo segel niti do sosednje vasi, kaj šele v deveto deželo. V vsaki federaciji se veliki dogovorijo na škodo majhnih. Zagotovo bomo na nemško-francoskem vlaku stali na hodniku na eni nogi. Mogoče pa bomo nekoč postali cokla temu vlaku kot smo to bili v rajnki Avstro-ogrski, pa Kraljevini pa Titovini. Samo zdaj ne bomo izstopili po svoji volji in svojo odločnostjo. Brcnili nas bodo z vlaka, pa še hvaležni jim bomo. Spet bomo imeli priložnost, da se združimo in postavimo na svoje noge, da zaživimo svobodno vse do dne, ko nas neka nova politična elita ne zvleče v neko novo druščino. Predsedniku države pa bi svetoval stari slovenski pregovor, da vsaka neizrečena beseda je zlata vredna.

Naj zaključim z geslom Civilne iniciative SRP, ki je ostro in reže bridko kot orodje žanjice. Slovenija, resnica, poštenje.