Tončka Drobnič med NOB (Foto: arhiv Andrej Drobnič)
Tončka Drobnič se je rodila 29. marca 1919 v Grahovem pri Cerknici, umrla je 19. avgusta 2007. O svoji odločitvi za odhod v partizane je pogosto pripovedovala, leta 1982 je svoje spomine tudi zapisala. Spomine je uredil borec Rakovške čete in njen znanec Jože Simčič – Jelen, skrajšan spominski zapis objavljamo v sodelovanju z njenim sinom Andrejem Drobničem, ki je k maminemu zapisu dodal nekaj podrobnosti. Njena pripoved je zanimiva zato, ker je bila edina iz družine, ki se je odločila za odhod v partizane.
Grahovo, julija 1942
Bilo je v nedeljo, na začetku julija leta 1942 v Grahovem pri Cerknici, kjer smo imeli sestanek mladinske organizacije Skoj. Takrat sem prijateljevala z Ivanom Turšičem – Iztokom z Rakeka, poznejšim narodnimherojem, ki je že bil v partizanih. To me je spodbudilo, da sem začela razmišljati o tem, da grem za njim in se tudi sama pridružim partizanom. Na tem sestanku sem jim zaupala svojo odločitev, da vstopim v partizane, in dogovorili smo se, da me bodo prevzeli borci partizanske enote, ki je taborila na Križni gori.
Razmere v naši družini so postajale nevzdržne. Med mladimi naprednimi Sokoli je veljalo prepričanje, da nam okupator ne bo prinesel nič dobrega, a bolj desno usmerjeni pripadniki katoliške mladine niso mislili tako in med njimi so pozneje rekrutirali največ pripadnikov bele garde. Po tem sestanku sem si začela pripravljati opremo, ki jo bom potrebovala v partizanski enoti, doma pa sem pazila, da se ne bi z ničimer izdala. Pri nas doma namreč nismo bili vsi enakih misli in prepričanja o tem, za katero stran se opredeliti, domači so me gledali postrani in oprezali za menoj. Njihovo mnenje je bilo, da »rdeči« v gozdu ne morejo preživeti. Sosedi in prijateljici Malka Gornik Uleča in Jelka Prhne, Štefinova Jelka, s katerima sem sodelovala v vaškem odboru OF, sta mi pomagali zbrati denar za hlače, ki mi jih je sešil Jože Gornik – Grabelnikov.
V tistem času se je polno vojaštva in vojaške tehnike valilo proti Loški dolini, Blokam … Začela se je velika roška ofenziva, okupatorji so prečesali vasi, polja in posebno gozdove. Pobijali so, požigali, ljudje so si sami kopali grobove, veliko ljudi se je znašlo v preiskovalnih zaporih, številne so odpeljali v internacijo. Bilo je gorja, solz, strahu. Za njimi so ostajala pogorišča. To so bili začetki bele garde in domobrancev, ki so se zbirali v postojankah na Blokah in v Begunjah. Ti okupatorski pomagači so zverinsko pobijali partizane. Vse zveze s partizani so bile pretrgane, zato sem morala ostati doma in čakati. Govorili so, da so po ofenzivi vsi partizani pobiti, toda bila sem trdno odločena, da ob prvi priliki odidem v partizane.
»Visoki« obisk
Nekega dne je v mojo sobo vstopila sestra Pepa in mi rekla, naj grem v sosednjo sobo, v »hišo«, kot smo ji rekli. Ko sem vstopila, sem obstala sredi sobe. Na klopi je sedel visok, v črno fašistično uniformo oblečen moški. Govoril je, da dobro ve, kje in kdo so partizani, da ima tudi slike, na katerih sem slikana skupaj z njimi. Zahtevala sem, naj mi slike pokaže. On pa je ostro zahteval, da moram priti v Cerknico. Še ostreje je dodal, da ve, da sem zbirala hrano za partizane. Ko sem odgovorila, da o tem ničesar ne vem, se je začel ozirati v sestro. Pepa je gledala v tla in molčala, čutila sem, da se v fašistovi glavi nekaj ne ujema. To sem izkoristila in se nekako izmuznila iz sobe in zbežala iz hiše, pred njo pa sem zagledala očeta, sestro Angelo z možem in prevajalko Slakovo, ki so čakali fašista. Stekla sem nazaj v zadnjo sobo, kjer me je dohitela sestra Angela in mi s srepim in sovražnim pogledom fizično grozila ter me zmerjala z mrho. Z prezirom, ki ga do tedaj nisem premogla, sem se obrnila in zbežala. V veži sta me prestregla oče in svak Franc Brecelj z velikim mesarskim nožem in mi grozila, da me bosta razsekala na tnalu. Prezir me je pognal do malih vrat na balkon in stekla sem po stopnicah stran od hiše. Bežala sem na vas med ljudi. Šla sem k sosedovim, Ulečim. Sesedla sem se na klop pred hišo poleg Uleče mame in njene hčerke Malke, s katero sva bili prijateljici. Nič nisem govorila, kaj sem pravkar doživela doma – le njuna bližina mi je dala občutek varnosti. V sebi namreč še nisem mogla dojeti vsega, kar se je zgodilo doma. V meni pa je kljuvalo: zakaj tako, domači, zakaj?
Tresla sem se, Malka me je objela in občutila sem neizmerno toplino, zato sem se nekoliko pomirila pri teh prijateljskih, a vendar tujih ljudeh. Takrat sva se z Malko zadnjič videli in bilo je, kot bi se poslovili za vedno. V meni je dozorelo spoznanje, da v Cerknico na kvesturo ne smem, ker se od tam ne bom nikdar več vrnila. Čez nekaj dni so fašisti od podpori belogardistov odpeljali mojo prijateljico Malko Gornik, ki ni prišla niti do sosednje vasi Martinja, kajti v ovinku Trstenik so jo zvlekli v gozd pod Slivnico, jo posilili in zverinsko ubili. Lahko bi tudi sama tako končala, zavedla sem se, da sem za las ušla aretaciji.
Fašisti so me iskali še dvakrat. Enkrat sem se skrila v svinjskem hlevu, ko so vstopili v hišo, sem ušla in se ulegla med liste repe v zelniku za kozolcem, da me niso našli. Drugič so me presenetili v hiši, ker jih je bilo zunaj polno, se nisem mogla izmuzniti iz hiše. V veži sem vzdignila pokrov na podu nad vodnimi koriti, ki so vodila vodo na mlinska kolesa za pogon kovaškega kladiva – norca v spodnjih prostorih, saj je skozi hišo na sredini tekla voda iz vodnega zajetja. Legla sem v vodno korito tako, da je iz vode gledal samo nos, da sem lahko dihala. Italijani so natančno preiskali hišo in okolico, prišli so tudi do vodnih korit, ki so bila pod stropom spodnjih prostorov, fašist je segel z roko preko roba le nekaj centimetrov od mojega nosu in ugotovil, da je tu le voda. Za las sem ušla aretaciji, usoda mi je namenila, da sem se vedno izmuznila skozi šivankino uho in preživela. Ostala sem živa in rečem lahko, da so me varovale nadnaravne sile, moj angel varuh.
Oče mi je pljunil v obraz
V kuhinji sem nekega dne pomivala posodo, ko sem zaslišala po kamnitih tleh trde očetove korake. Bili so nenavadno trdi. Že po tem sem vedela, da se bo nekaj zgodilo. Prišel je naravnost v kuhinjo in se postavil pred mene. Kričal je name in mi pljunil v obraz. Samo pogledala sem ga, očeta! Izmila sem si obraz v vodi, v kateri sem pomivala, solz pa nisem mogla zadržati. Pustila sem delo in šla ven, tja na konec vrta. Hotela sem biti sama, da sem se lahko zjokala, za menoj je prišla moja domača muca, ki mi je, kot da bi vedela za moje težave, zlezla v naročje.
Vedela sem, da je moj odhod nujen, spraševala pa sem se, kje dobiti zvezo s partizani.
Moje noči so bile zaradi stiske brez spanja. Ofenziva je še trajala, če je kdo kaj vedel o partizanih, je raje molčal. Mene je gnalo med ljudi. Skrivaj sem obšla vse, za katere sem upala, da bi pri njih kaj zvedela o partizanih ali dobila zvezo. Bila je nedelja 15. avgusta 1942, na veliki šmaren, ko sem se praznično oblekla in odšla k maši z namenom, da me vidijo, da sem tu, med vaščani. Že vsa utrujena od iskanja sem pozno popoldne prišla do mlina k Veselovim (pisali so se Šega) v Žerovnici in premišljevala, kako bi prišla z besedo na dan in jih vprašala, ali partizani kaj pridejo pri njih. Takrat pa zagledam dva partizana, sovaščana Staneta Šego in Vrbčovega Ivana iz Cerknice, ki sta prihajala iz gozda. Pozdravili smo se in se kar gledali od veselja in presenečenja. Svojim očem nisem mogla verjeti, da sem se srečala s partizanoma. Stane me je takoj spoznal in predlagal deseto uro zvečer v borovem gozdu za odhod v partizane. Ne vem, ali sem se poslovila od Veselovih, vem le, da so mi dali velik kos kruha. Tekla sem domov, na glavni cesti nedaleč od Perkusa sem začela stopati z bolj umirjenim korakom, da ne bi vzbujala suma, čeprav je bila takrat cesta prazna.
Odhod k partizanom
Zvečer sem pustila v svoji sobi goreti luč, kot da sem doma. Previdno sem se izmuznila iz hiše, nisem se mogla posloviti od nikogar, ga objeti ob slovesu. Pred hlevom me je čakal domači pes Runo, da sem ga pobožala, in odšla sem od doma v temo. Za menoj sta šli dve domači mački do gozdička za hišo. Mačke so bile edine, ki so se poslovile od mene in so ostale moje vseživljenjske spremljevalke. Še isti večer sem postala partizanka. Sestri Pepa in Angela sta takoj zjutraj šli karabinjerjem prijavit, da me ni. Domači so me začeli iskati, zasliševali so ljudi in verjeli, da me bodo Italijani ujeli živo. Jaz pa sem bila tedaj že v partizanski četi na Križni gori nad Šteberkom. Težko je najti besede, kaj sem tedaj v sebi čutila in doživljala. Preveval me je občutek olajšanja, varnosti in sproščenosti. Tak občutek se poloti človeka, ki je srečno prebil hude nevarnosti in stiske. Imela sem občutek, da mi je življenje podarjeno v tem novem, popolnoma drugačnem življenju sredi dobrih, zvestih, hrabrih ljudi in tovarišev.
Približno deset dni zatem je naša partizanska enota odšla s Križne gore na nove položaje nad Babno polico, kjer so osnovali Loški odred iz Rakovške čete, Zidanškovega bataljona in Kočevskega odreda. Loški odred je imel ob ustanovitvi štab in dva bataljona. Dodeljena sem bila v 1. četo 1. bataljona. Kmalu zatem smo v Loškem odredu ustanovili Dekliško četo, ki je štela 16 deklet.
V partizanskih enotah je bilo posebno doživetje partizanska prisega, ko smo za komisarjem ponosno izgovarjali besedilo: »Bojeval se bom z vsemi svojimi močmi za svobodo slovenskega naroda, če bo treba, bom dal tudi svoje življenje …« S Faniko Črnugelj Urhovo iz Podcerkve sva bili takrat v odredu sprejeti v komunistično partijo. Sprejel naju je Franc Cimperman – Tesar. Začelo se je moje partizansko življenje. Med boji z Italijani in belogardisti na Babni polici sem bila ranjena, imela sem prestreljeno desno nogo, ki je močno krvavela. Eden izmed partizanov mi je iz zaklona potisnil puškino kopito, da sem se ga oprijela, in me je potegnil na varno v zaklon. Ivan Turšič Iztok pa mi je rešil življenje, ko je prerešetal sovražnika. Italijani pa so vpili »glejte blondinko iz Grahovega – ne streljajte« (guarda bionda di Grahovo – non sparate), hoteli so me ujeti živo. Pa jim ni uspelo. Ranjeno so me prenesli v bolnišnico na Birinščku nad Babnim Poljem, ki jo je vodil zdravnik Aleksander Gala – Peter. Z 9. korpusom smo leta 1945 vkorakali v Trst.
Svoboda, toda …
Prišli so tudi konec vojne ter svoboda in novo življenje. S kolikšno radostjo in srečo so si svojci, znanci, prijatelji padali v objem po vsem prestanem! Tudi jaz bi rada prijahala pred domači prag in mojim povedala, da sem se vrnila. Pa ni bilo tako, moji domači niso bili mojih misli in moje politične opredelitve – na naši strani in z mojim konjem pa sva bila toplo in z navdušenjem sprejeta sredi vasi, ljudje so se veselili, da sem se vrnila živa in zdrava. Domačega praga nisem prestopila še vrsto let … A kot se rado zgodi, sem se na koncu, leta 1978, vendarle spet vrnila domov, v svojo rojstno hišo.
