PREJELI SMO
ODPRTO PISMO DRŽAVNEMU VRHU
»Slovenija lahko več kot pri varnostnih jamstvih prispeva k iskanju miru v Ukrajini« – tako predsednik vlade Robert Golob ob koncu dvodnevnega zasedanja voditeljev držav članic zveze NATO v Vilni.
Izjava, ki bi jo bilo vredno pozdraviti, če bi premier ostal le pri njej, a v nadaljevanju se je še enkrat pokazalo, da z iskanjem miru tudi naš premier ne misli povsem resno. Ni dovolj sedeti v Varnostnem svetu OZN, da se ustvarijo razmere za dozorevanje miru, treba je tudi razumeti razloge in vzroke, ki so ga porušili. Glavni v primeru vojne v Ukrajini oziroma ruskega napada na to državo sta želja slednje, da se pridruži zvezi NATO, in želja zavezništva, da jo sprejme in svoj proces širjenja privede do samega ruskega ozemlja. Izjava Goloba, da zasedanje v latvijskem glavnem mestu, ki ga je označil za »zgodovinsko«, pomeni »prvi korak približevanja Ukrajine zvezi NATO«, ne govori v prid prizadevanjem za mir, ampak nasprotno. Pove, da se zavezništvo ni premislilo, da slej ko prej Ukrajino hoče vzeti k sebi in da se niti najmanj ne meni za to, kar si misli in sporoča Ruska federacija, niti ne za zelo verjetno eskalacijo spopadov v Ukrajini in nevarnost, da razmere uidejo nadzoru z nepredvidljivimi, Bog ne daj, nepopravljivimi in nepovratnimi posledicami. Edina pogoja, ki ju je postavilo in sporočilo ukrajinski oblasti, sta, da se bo včlanitev zgodila, ko se bo začel mir in ko bo o tem med članicami doseženo soglasje. No, slednje se za zdaj ne kaže kot posebno problematično, medtem ko bo o miru mogoče govoriti le takrat, ko bo nanj pripravljena tudi Rusija. Da pa do tega pride ali se slednjo prisili h kapitulaciji, v kar je, roko na srce, težko verjeti – gre vendar za velesilo z največjim jedrskim arzenalom na planetu – ali se ji ponudi dogovor o varnostnih jamstvih, ki jih je zahtevala še pred agresijo, v katerih kot minimum zahtev Ukrajina ni v NATU.
Če ni tako, če je naša ocena zmotna, od državnega vrha, zlasti od predsednika vlade in ministrice za zunanje zadeve, a tudi od predsednice republike, pričakujemo zagotovilo, da bo Ruska federacija privolila ali se sprijaznila z včlanitvijo Ukrajine v NATO oziroma da je ne bo skušala preprečiti za ceno tudi jedrskega spopada z zavezništvom, sicer vedite že danes, ko je še čas, da se preigrajo vsi možni scenariji razpleta ukrajinske vojne in se izognemo najstrašljivejšemu, da ne boste nič manj krivi, če bodo razmere ušle iz rok in se bo zgodilo najhujše. Nosite namreč enako odgovornost kakor vsi drugi odločevalci o tem, ali Ukrajino sprejeti ali ne v povezavo.
Ugotavljamo, da medtem vojna divja naprej. Prestopila je petstoti dan. Beremo, da obe vojskujoči se strani »napredujeta« (?), da ukrajinska protiofenziva zaostaja, ker da zahodno orožje – tako ukrajinski predsednik Zelenski – prihaja prepočasi, da Rusi nadaljujejo raketiranje ukrajinskih mest, da naj bi nekdo – Ukrajinci obtožujejo Ruse, Rusi Ukrajince – načrtoval sabotažo jedrske elektrarne v Zaporožju, ki je že leto dni v ruskih rokah, da je ameriški predsednik Biden »s težkim srcem« privolil v dobavo Ukrajini spornega kasetnega streliva, ki ga je pol sveta prepovedalo, da s to odločitvijo, medtem ko vi, gospe in gospod, molčite, ni zadovoljen niti najtesnejši ameriški zaveznik v Evropi, britanski premier Sunak, in ne nazadnje slišimo od trenutno naše, po pojavnosti v medijih, največje poznavalke te problematike, profesorice Jelene Juvan, ki ni enkrat ugovarjala politiki NATA, EU in tudi naše domače, do te vojne, da tudi po vilenskem vrhu »ne kaže nič dobrega«.
Zavoljo vsega tega menimo, da se s sodelovanjem pri vzdrževanju in zaostrovanju vojnih razmer v Ukrajini tudi Republika Slovenija vse bolj izpostavljeno in nevarno igra z ognjem in da to počne v nasprotju z duhom in črko 124. člena Ustave o sledenju politiki in kulturi miru in nenasilja. Verjamemo, da tudi v nasprotju z voljo in pričakovanji večine naših državljank in državljanov.
Dokažite že enkrat, da smo suverena država, ki znamo tudi sami presoditi o tem, kaj je prav in kaj ni, ter razumeti, kam gremo, sicer se bomo kmalu spraševali, ali nam je bilo treba poleg Rusov izzvati še Kitajce oziroma »deliti pravico« tudi v Tihem oceanu, in to če bo sreča dala, da bo medtem jedrska pošast še globoko spala?!
Aurelio Juri
Spomenka Hribar, Uroš Lipušček, Matjaž Hanžek, Miloš Šonc, Polona Jamnik, Mira Kofler, Rado Riha, Andrej Cetinski
Koper, 13. julij 2023