Govor dr. Ljubice Jelušič: Doblar, Pod Skalco v Kolarjih, 3. junija 2023 – v spomin na poboj nepokretnih ranjencev v sanitetni postaji št. 9 31. maja 1943

Dragi tovariši in tovarišice,
Prinašam vam iskrene pozdrave s predsedstva ZZB NOB in izražam hvaležnost vsem, ki prihajate, nekateri tudi leto za letom, na ta kraj žalostnega spomina, kjer se je 31. maja 1943 zgodil zločin nad nemočnimi in neoboroženimi partizanskimi ranjenci.
Zahvaljujem se Društvu vojnih invalidov Severne Primorske ter Zvezi borcev iz Nove Gorice z Ingrid Kašca Bucik na čelu, ki skupaj z krajevnim združenjem Ročinj – Doblar (predsednik Zoran Zimic) in občino Kanal ob Soči organizirate spominsko slovesnost Pod skalco. Hvala vsem nastopajočim in praporščakom, predvsem pa vsem domačinom in sorodnikom padlih žrtev. Zahvaljujem se tudi učiteljici Veri Vezovnik, po rodu prav iz teh krajev, in Francu Anderliču, nekdanjemu predsedniku Društva vojnih invalidov za Severno Primorsko, za pomoč pri zbiranju gradiva o dogodkih Pod Skalco.
Ob spominu na tragedijo v sanitetni postaji št. 9 je dobro vedeti, da so bili v teh krajih izjemno zavedni ljudje, ki so na svoji koži občutili težo fašistične vladavine v Italiji, saj so bili del ozemlja, ki je po prvi svetovni vojni pripadlo italijanski kraljevini. Ljudje na Primorskem so bili med prvimi, ki so razumeli pomen nastanka Osvobodilne fronte in pozive k organiziranemu oboroženemu boju proti okupatorju. Mnogi so bili ilegalno organizirani v organizaciji TIGR, že pred vojno so zbirali orožje in opremo, ki je ostala od prve svetovne vojne.
Po prvih vojaških spopadih z italijanskimi enotami se pokazalo, da bodo partizanske enote imele težave z oskrbo ranjencev. Nekateri so se premikali z enotami, težje ranjene pa so v svojo oskrbo prevzeli posamezni domačini, ki so jih skrili v svojih hišah in jih negovali do ozdravitve. Vrhovni štab partizanskih odredov se je zavedal potrebe po ureditvi sanitetnih postaj in stacionarnih bolnic, ki so morale biti na skrivnih lokacijah, in ki bodo omogočile enotam večjo gibljivost, saj so ranjence lahko predali v oskrbo v stacionarne sanitetne postaje. Pa tudi te postaje so se morale večkrat preseliti na različne skrivne lokacije, ker so bili njihovi položaji navkljub konspirativnim ukrepom večkrat odkriti ali pa celo izdani. Za primorsko območje je bil marca 1943 izdan ukaz o desetih skrivnih sanitetnih postajah, v katerih naj bi bilo od 15 do 20 ležišč in s praviloma 5 osebami za oskrbo ranjencev. Tako je nastala tudi sanitetna postaja št. 9, ki je delovala od 6. aprila do 31. maja 1943. Za hrano in sanitetni material so skrbele sosednje domačije, zlasti dve kmetiji Pri Kolarjih, veliko aktivistov je bilo vključenih v sistem oskrbovanja ranjencev. Bolnica je bila najprej postavljena na drugem mestu, v Gomilah, nato pa so jo preselili Pod Skalco, pod previsno steno visoko nad sotesko potoka Doblarca, stena je ščitila ranjence pred dežjem, sicer pa ni bila ograjena. V njej je bilo pet ranjencev, ki se niso mogli premikati, sedem pa je bilo pokretnih. Zanje je skrbela 16-letna bolničarka Milica Žižmond – Nataša.
V dneh okrog 31. maja je fašistična vojska izvajala čiščenje in pregledovanje terena, pri čemer je padalski enoti, izurjeni za pohode v hribovitih terenih, ter belogardistom uspelo odkriti tudi postajo Pod Skalco, čeprav je bila v zelo tesni in odročni globeli. Sedem pokretnih ranjencev skupaj z mlado bolničarko Natašo se je uspelo rešiti preko lestve v hrib nad globeljo, pod previsom pa je ostalo 5 nepokretnih ranjencev in njihov intendant. Fašisti so pobili 7 ljudi, kurirja iz kurirske postaje, intendanta in 5 ranjenih, vse skupaj polili z nafto in zažgali. Zatem pa so še mesece dolgo opazovali, kdo od domačinov ali sorodnikov bo šel h globeli po trupla. Pokopali so jih šele po kapitulaciji Italije, sredi septembra 1943 v vasi Srednje.
Poboj ranjenih partizanov je bil zagotovo velik zločin in kot takega ga moramo obravnavati tudi danes. Žal se je sam zločin v letih po vojni in še zlasti po osamosvojitvi izgubil v senci prerekanja, kdo je bil za odkritje bolnice kriv, kdo je izdal, ali kdo je pokazal pot med oddaljene previsne skale? Namenoma sem na začetku izpostavila dejstvo, da so vsi ti primorski ljudje že preživeli dvajset in več let nacionalističnega in fašističnega terorja, ob katerem so spoznavali, kako narod, ki je častil svojo svetovno slavo in antična bogastva, in se ob tem imel za večvrednega, ponižuje slovanske ljudi na priključenih ozemljih, in jih brezobzirno pošilja na sodišča in strelišča za vsak organiziran upor. Primorci so vedeli, da bodo preživeli samo, če se bodo sposobni vojaško organizirati in upreti. Zato so tudi množično odhajali v partizane, saj je to bila edina pot v osvoboditev.
V povojnih letih smo se prebivalci tu ob meji bolj kot drugod po Jugoslaviji zavedali, kako blizu je lahko izbruh sovražnosti, in kako težko je nastajala meja, od kamna do kamna, od vasi do vasi.
Vse to je bilo po osamosvojitvi potisnjeno v pozabo, in danes se zaradi nevednosti in manipulacije s podatki poskušajo uveljaviti stališča o tem, da ni bilo potrebno oboroženo zoperstavljanje sovražniku, saj da se je partizanski boj za svobodo v resnici uporabil za krinko revolucije komunistične partije. Zlasti glasni so pri tem potomci in zagovorniki kolaborantov, belogardistov in domobrancev, ki ob zniževanju pomena partizanskega boja iz sence poraza dvigujejo sovražno delovanje kvizlinških formacij in posameznikov in poskušajo rehabilitirati njihovo početje kot da so sodelovali v legitimnem boju proti komunizmu. Tudi v zločinu Pod Skalco so bili udeleženi belogardistični pripadniki.
Če bi vprašala sedaj tukaj živeče domačine in vse tiste, ki ste prišli od drugod v svoje rojstne kraje, ali so se ti partizani, ranjenci, ki so prišli od vsepovsod, od Števerjana do Črnega Vrha in od tu iz Doblarja in okolice, borili zaradi komunizma, ali zaradi odpora proti fašizmu, verjamem, da bi odgovorili, da je šlo za protifašistični odpor. Če bi bila sedaj z nami partizanka Zorana, Vida Kragelj, ki je pred leti imela slavnostni govor prav tu, bi ji morali z žalostjo povedati, da so ideje, za katere se je borila ona ter njena celotna družina in še marsikdo, potrebne osvežitve in ponovne obrazložitve mladim ljudem. Postavljeni smo namreč v okoliščine, ko spet, prav tu ob meji, najbolj občutimo oživljanje nacionalističnih idej in sprevračanja zgodovine, ko se italijanski skrajneži s politiko vred poklanjajo fojbam, kjer naj bi ležale njihove žrtve partizanskih pobojev, in se tako pred sabo in zgodovino spreminjajo iz klavcev v žrtve; ko se obuja fašistično pozdravljanje, in se prav na meji organizirajo neofašistične skupine v spomin na nekdanje fašistične enote in klavce – Decima mas, Casa Pound in drugi. In ko se tako skoraj vsak dan pojavi nekje nek incident, postaja vse to že vsakdanjik, deležni smo takorekoč normalizacije fašistične ideologije in ikonografije, h kateri pa prispevajo tudi ljudje na naši strani s tem, ko znižujejo pomen partizanskega boja in odpora.
Že tretje leto doživljamo revizijo zgodovine na RTV, kjer dobivajo ključno besedo v foteljih za intervjuje zgodovinarji, ki zaničujejo partizanski boj, in poveličujejo sodelavce okupatorja. Namesto da bi bili deležni informacij o vsakdanjih problemih, prihodnosti in skrbi za starejše, smo potisnjeni v ideološke razprave o zgodovini in njenem potvarjanju. Postavljeni smo v položaj iskanja sovražnika. Vsi. Razdvojeni, sprti glede preteklosti in sumničavi do vsakogar. Iz zavedanja o tem, kaj je rodilo sovraštvo do drugačnih, kar so bili naši slovenski predniki, v prejšnjem stoletju, se moramo mi sedaj zoperstaviti na dveh frontah. Najprej proti potvarjanju in zlorabi zgodovinskih dejstev. In potem proti nesmiselni delitvi na naše in vaše danes, po osemdesetih in več letih, ko moramo sprejeti svojo vojno z vsemi njenimi slabimi in dobrimi stranmi. Ko se moramo, zaradi izkušenj iz lastne zgodovine, postaviti na stran vseh tistih, ki jih tlačijo okupatorji, in še danes nimajo svobodne pravice do svojega ozemlja in države. Ko moramo pozvati k miroljubni politiki in sožitju med narodi sveta.
Tovariši in tovarišice, Naj bo naše današnje sporočilo svetu prav sporočilo miru, svobode in blagostanja. To dolgujemo našim pobitim tovarišem, ki so v borbi za mir in svobodo ostali v tisti nesrečni previsni jami pod skalco. To dolgujemo vsem tistim partizanskim zdravnikom in bolničarkam, ki so pokazali neizmerno veliko poguma, humanosti in solidarnosti do vsakega ranjenega borca.
Smrt Fašizmu!