Uvodnik dr. Mace Jogan v februarski številki Svobodne besede

UVODNIK

Dr. Maca Jogan, sociologinja

Večkrat se pojavlja pomislek, ali je praznovanje 8. marca, mednarodnega dneva žensk, sploh še smiselno in potrebno, kajti ženske naj bi že tako in tako imele dovolj ali celo preveč pravic. Takšne presoje so pogoste zlasti v času okoli 8. marca, njihove korenine pa se redno napajajo v odkriti ali prikriti sovražnosti do žensk. Če zanemarimo sovražni govor celo v Državnem zboru RS, naletimo v slovenskih tiskanih in elektronskih občilih na ocene, da je 8. marec »ostanek komunizma«, »ženski cirkus«, »zaprašeni dan žena«, kajti »bojevanje za večje uveljavljanje žensk v današnjem času« naj bi bilo »bolj smešno kot potrebno«, saj se »vse bolj kaže potreba, da žena oziroma mati dobi svoje mesto v družinskem okolju, kjer bi spet začutila manjkajočo toplino in ljubezen«. Takšni klici k pravi materinski in družinski vlogi žensk, ki se v sodobnosti izražajo tudi v pogostih merilih za ocenjevanje njihovega delovanja v javnosti, zahtevajo odgovor na vprašanje, zakaj in ali je res potreben poseben dan žensk.

Najprej naj poudarim, da do odločitve za poseben ženski dan nikakor ni prišlo po naključju ali zaradi nenadnega razodetja, temveč so jo spodbudile skrajno bedne razmere izkoriščanih žensk delavk in njihov boj za politične, ekonomske in socialne pravice v 19. in začetku 20. stoletja. Na poti do 8. marca je nekaj mejnih datumov, ki jih ne smemo pozabiti. Najprej je 8. marec 1857, ko so stavkale tekstilne delavke v New Yorku; tej stavki je 51 let pozneje (leta 1908) istega dne sledila stavka na istem mestu, ki je bila z ognjem zatrta: delavke so bile najprej zaprte v tovarni, potem je izbruhnil požar in zgorelo je 129 žensk. V spomin na ta boj žensk je bil naslednje leto (1909) ta dan prvič določen kot spominski, leto zatem pa kot mednarodni dan žensk z jasnim sporočilom.

Na 2. mednarodni socialistični konferenci žensk (27. avgusta 1910) v Köbenhavnu je nemška socialdemokratka Clara Zetkin predlagala, da bi socialistične ženske vseh dežel »sporazumno z razredno zavednimi političnimi in sindikalnimi organizacijami proletariata priredile vsako leto vsaka v svoji državi dan žensk, ki naj v prvi vrsti služi agitaciji za žensko volilno pravico«. Tako se je rodil dan, ki je v vsakdanji zavesti navzoč preprosto kot »8. marec«, vsebinsko pa je bilo že v resoluciji »ob rojstvu« posebej določeno, da je treba zahtevo po volilni pravici »v skladu s socialističnim pojmovanjem osvetliti v povezavi s celotnim ženskim vprašanjem«. Pobudnica je torej smisel tega dne videla v boju za odpravljanje vseh oblik diskriminacije žensk na vseh področjih in ravneh. V tem smislu so radikalno usmerjene ženske in moški tudi na Slovenskem že leta 1911 začeli slaviti ta dan.

Pomembnost in koristnost tega dne je priznala tudi Organizacija združenih narodov, ki je v »desetletju OZN za ženske: enakopravnost, razvoj in mir (1976–1985)« z resolucijo Generalne skupščine 16. decembra 1977 razglasila 8. marec za mednarodni dan žensk. »To je čas, ko moramo pošteno spregovoriti o nenehnem zatiranju žensk na mnogih koncih sveta in številnih področjih vsakodnevnega življenja,« je pred leti poudaril Butros Butros-Gali. Kljub mnogim odločnim ukrepom vlad držav članic za zmanjševanje diskriminacije žensk in kljub raznovrstnim spremembam v posameznih okoljih sedanji generalni sekretar Guteres tudi v letu 2023 verjetno ne bo povedal nič drugače.

Gesla prvega desetletja OZN za ženske, katerih pomen so potrjevale že v 20. stoletju svetovne konference na različnih celinah (z vrhom v Pekingu 1995, kjer je bilo posebej poudarjeno, da so človekove pravice tudi pravice žensk), se neenakomerno in pogosto ne v želeni smeri prebijajo na programe političnega odločanja v državah članicah ob vse slabši resnični podobi družbenega položaja večine prebivalstva, ki jo zaznamujejo naraščajoča socialna neenakost, podnebne spremembe z naravnimi katastrofami in vojne. Izrekanje o tem, ali so vodilne osebe feministično usmerjene, pove premalo, kajti prizadevanja za družbeno enakost žensk in moških, kar naj bi vsebovala oznaka »feminizem«, so dojemana na razredno neenak način; privilegiranim plastem pa je še vedno bliže (duhovno in materialno) »naravno stanje«, ki je bolj po meri bojevitih in pohlepnih moških, katerim se pogosto pridružijo tudi »dame«.

Na vprašanje, ali je torej praznovanje 8. marca še smiselno, lahko zelo jasno odgovorimo: dokler bodo obstajale različne oblike zapostavljenosti, prikrajšanosti žensk in dokler ne bo celostno uresničeno načelo o enakih možnostih, dotlej ima mednarodni dan žensk smisel kot spominski in opominski dan. Ker nikjer na svetu niso odpravljene pogosto niti najbolj očitne in grobe oblike izkoriščanja in zapostavljanja žensk, da prevladujoče prikrite diskriminacije niti ne omenjam, je prav, da ga sprejmemo kot čas resne presoje o vprašanju, kje smo bili, kje smo, kam gremo – tudi v Sloveniji.