Daniel Siter, mladi raziskovalec in doktorand na Alma Mater Europaea – ISH ter zunanji sodelavec in raziskovalec Mednarodnega raziskovalnega centra druge svetovne vojne Maribor
Spoštovani in spoštovane. Lepo vas pozdravljam na današnji osrednji žalni slovesnosti ob dnevu spomina na mrtve.
V naslednjih dneh bomo obeležili dva pomembna slovenska praznika. Najprej slovenski kulturni praznik, tematsko vezan na dan reformacije, ki označuje kulturno, politično in versko zgodovinsko dogajanje, zaradi katerega smo pred natanko 472 leti izpod peresa Primoža Trubarja pridobili prvi dve tiskani knjigi v slovenskem jeziku. Nato pa praznika, zaradi katerega smo se danes zbrali. Praznika, posvečenega spominu na tiste, ki so zaznamovali naša življenja. Spominu na izživete življenjske zgodbe in poti umrlih – tragične in srečne, junaške in drzne.
Z današnjim osrednjim nagovorom želim pozdraviti in spomniti na tiste, katerih imena so vklesana v granitno površino spominskega obeliska v mojem ozadju, posvečenega več kot stotim padlim žrtvam iz Rogaške Slatine in okolice v narodnoosvobodilnem boju. Srčno bi si želel, da teh imen ne bi bilo potrebno vklesati. Neizmerno si želim, da bi se dogodki v teh grozljivih letih odvili drugače kot so se. Toda zgodovina in preteklost sta prikazali drugačno sliko, na svetovnem obzorju je bil sovražnik z drugimi načrti. Ta sovrag si je ustvarjal podobo sveta in družbo, v kateri Slovenci nismo imeli svojega kotička in položaja. A vsi se niso sprijaznili s takšno ureditvijo. Zgodil se je upor – osnovna človeška vrednota in vrlina. Današnje komemoracije ne moremo razumeti brez širšega zgodovinskega konteksta.
Aprila 1941 se je uničevalno kolesje druge svetovne vojne obrnilo tudi proti slovenski zemlji. Razdobje med letoma 1941 in 1945 označuje enega najbolj kritičnih trenutkov – morda celo najkritičnejši trenutek – slovenske zgodovine. Slovenski narod je bil ob nacifašistični invaziji pred najtežjo preizkušnjo doslej. Vsi zgodovinski dogodki imajo svoje izvorne korenine. April 1941 se ni zgodil aprila 1941, temveč mnogo prej – dolgo časa preden je odjeknil uvodni strel druge svetovne vojne oz. še preden se je na obzorju kakorkoli zasvitala možnost vnovične vojne morije. Osnovni zametki in temeljna podlaga šestoaprilskemu napadu ter kasnejšim nacističnim raznarodovalnim, ponemčevalnim in genocidnim ukrepom, vpeljanim nad slovenskim prebivalstvom, so bili v osnovi tlakovani že v predvojnem obdobju z obveščevalnim, popisovalnim in izdajalskim delovanjem Kulturbunda.
Štirje okupatorji in ne trije – največji nacistična Nemčija in fašistična Italija ter manjši Madžarska in Neodvisna država Hrvaška – so okupirali, razkosali in si razdelili slovensko ozemlje med štiri različne državne entitete. Mednje so vpletli približno 670 km zastraženih, varovanih, zagrajenih, zaminiranih in ožičenih okupacijskih meja. Ena izmed njih – danes v funkciji državne republiške meje in pravzaprav še edina ohranjena – je v času okupacije potekala po reki Sotli v zaledju zdraviliškega kraja. V ogromnem imperiju Tretjega rajha prostora za Slovence ni bilo. Na zemljevidu okupirane Evrope ne boste nikjer na kontinentu našli naroda, tako majhnega, kakor je bil slovenski, okupiranega s strani tolikšnega števila okupatorjev. Nikjer. In natanko proti takšnemu sovražniku se je že v aprilu 1941 vstal majhen, a odločen in svobodoljuben slovenski narod.
Nacistični režim je bil najhujši, najsilovitejši in najbolj brutalen. Končni cilj je bil sicer vsem isti – tj. izbris Slovencev in slovenstva, zgolj metode in časovni rok so se razlikovale. Danes stojimo na območju, ki je bil pod nacistično okupacijsko upravo. Nemški okupator je Slovence takoj po zasedbi obsodil na narodno smrt. Prizadeval si je za uničenje slovenskega naroda kot etnične enote z izvršitvijo t. i. etnocida. Slovenci naj bi med vsemi zatiranimi narodi po vsej okupirani Evropi izginili v enem izmed najkrajših časov – v kakšnih štirih ali največ petih letih, po nekaj desetletjih pa bi se spremenili samo še v zgodovinski pojem. Ali poenostavljeno: obsojeni smo bili, da za vselej izginemo. Zavoljo pogumnih, srčnih ter narodno čutečih, zavednih, domoljubnih in svobodoljubnih ljudi, ki so svoj vsakdan in svoje delovno orodje zamenjali z orožjem, imamo možnost, da danes stojimo na tem prizorišču.
Miselnost, da je potrebno čakati, da te bo nekdo osvobodil, hkrati pomeni tudi to, da bo do takrat tuji zavojevalec s tabo počel, kar bo želel. Slovenci, skupaj s preostalimi jugoslovanskimi narodi, smo se borili, postali smo pomemben člen ogromne protinacifašistične koalicije, reševali smo zavezniške pilote. Sintetiziran je bil ves uporniški duh slovenskega človeka in naroda. Slovencem se je izjemno dvignila samozavest. Ali kakor so to takrat definirali s Cankarjevimi besedami: iz naroda hlapcev smo postali narod junakov in vstopili v krog suverenih narodov. Naše narodnoosvobodilno gibanje je odmevalo širom sveta. Kako ne bi – celotno odporniško gibanje je nase konstantno vezalo več kot deset elitnih nemških divizij. Divizij, ki so bile v ključnih trenutkih bojev na vzhodni fronti Nemcem nujno potrebne pred vrati Moskve in v ruševinah Stalingrada.
Jasno je, da vsakršna žrtev pomeni bolečino in trpljenje za nekoga. Toda, ko je enkrat narod postavljen pred dilemo, ali naj umre na svoji zemlji, ker se je uprl, ali pa v nemških koncentracijskih taboriščih, vemo, kaj je bolje. Tako je ravnalo nedolžno britansko civilno prebivalstvo v času nacističnega blitza, ko so na njihova mesta neusmiljeno padale nemške bombe in so bili prvi v dolgi vrsti, ki se je samoiniciativno utrdilo v prepričanju, da je bolje umreti pod bombami in ruševinami, kakor nadaljevati življenje v paktu s Hitlerjem. Tako so storili tudi člani našega narodnoosvobodilnega gibanja.
In cena svobode v slovenskem prostoru? Več kot 33.000 padlih slovenskih partizanskih življenj – borcev, aktivistov in sodelavcev. Brez narodnoosvobodilnega boja danes ne bi bilo slovenske države. Slovenci smo dobili status republike v jugoslovanski državi z ustavo, lastnim parlamentom in vlado ter pravico do samoodločbe vključno s pravico do odcepitve, česar nismo imeli nikoli poprej v svoji zgodovini.
Okupirani prostor zdravilišča Rogaška Slatina je posledice okupatorjeve tiranije zaradi svojega geostrateškega položaja, zdraviliške in steklarske dejavnosti, velikih namestitvenih kapacitet, taborišča za otroke z bombno ogroženih ali uničenih področij nemškega rajha, obmejne lege ob nemško-hrvaški državni meji, sedežev raznarodovalnih in ponemčevalnih organizacij in zvez, vzvodov polvojaške in vojaške, gestapovske in carinske oblasti, gradbenih štabov ter vloge pri formiranju nemških jezikovnih postojank, na svoji koži doživel in izkusil še v posebej strahoviti obliki. Iz Rogaške Slatine je bilo v celjskem Starem piskru in sodnih zaporih v Mariboru hladnokrvno usmrčenih vsaj 34 talcev. Ti poboji nacističnih apetitov po maščevanju niso zadovoljili. Sledile so še zločinske represalije nad najbližjimi družinskimi člani postreljenih talcev in partizanskih družin. Rasno večvredne otroke so predali prevzgojni organizaciji Lebensborn, od koder so bili po uspešnem ponemčenju in prevzgoji predani dalje v rejništvo izpod rok nemških krušnih staršev. Slovenski starši prevzgojenih otrok pa so bili internirani v nemška koncentracijska taborišča. Iz tega prostora je v nemških delovnih ali iztrebljevalnih taboriščih zaradi neposrednih ali posrednih posledic taboriščne internacije umrlo najmanj 29 prebivalcev, nekaj jih je bilo tudi obešenih na Frankolovem. Spisek grozot pravzaprav nima konca: na stotine ljudi je bilo prisilno izseljenih in deportiranih, njihova premoženja so bila zaplenjena. Približno 600 mladih fantov in deklet je bilo prisilno in nasilno mobiliziranih v uniformirane oddelke nemške vojaške in delovne službe, vsaj 90 jih je pri tem umrlo. Nedaleč proč od prizorišča, kjer se danes nahajamo, so tako imenovani posebni rasni izvedenci in preiskovalci na temeljih neutemeljenih rasnih kriterijev nad Slatinčani izvajali rasne in politične preglede ter jim pripenjali tozadevne ocene, od katerih je bilo odvisno, kdo bo tukaj ostal in kdo bo izgnan.
Želim, da današnji dogodek služi hvaležnemu spominu in poklonu nezlomljivi volji vseh aktivistov, borcev, kurirjev, zdravnikov in bolničarjev ter vseh ostalih preživelih in umrlih žrtev nacističnega nasilja, ki so se tako ali drugače pogumno in brez oklevanja uprli nacistični tiraniji. Spomini na obdobje nacistične vladavine namreč vztrajno bledijo in tonejo proti večni pozabi. 77 let po koncu največje svetovne morije v zgodovini človeštva tovrstne spominske drobce nosi v sebi samo še peščica še živečih pričevalcev in žrtev okupatorjevega terorja, ki so hkrati zadnji neposredni pomnik o trpljenju in nepopravljivih krivicah.
Človeštvo je v vsej svoji eksistenci in skozi zgodovinska obdobja storilo že toliko podobnih napak s podobnimi posledicami, da lahko brez trohice dvoma zatrdimo, da se iz zgodovinskih naukov in zgodovine kot znanstvene discipline slabo učimo. Zgodovina ni slaba učiteljica, mi smo njeni slabi učenci. Žal se to ponovno izkazuje v trenutni rusko-ukrajinski vojni. Vojne so popolni nesmisli in pomenijo nadaljevanje politike z drugimi sredstvi vladajoče klike, ki se ne glede na trpljenje in pobijanje nedolžnih in nič krivih ljudi spusti v medsebojno kazanje mišic, spopadanje, rožljanje z orožjem, trganje zemlje in uničevanje pridelkov pridnih ljudi pod gosenicami težkih tankov. Še vedno se ne razumejo dejstva, da vojne ne prinesejo pravih zmagovalcev. Doprinesejo samo trajno zapuščino tragičnih zgodb. Tovrstni uvid mnogim žal manjka še dandanes.
Zelo pomembno je dajati in poudarjati zgodovinski nauk, ohranjati zgodovinski spomin in večno opominjati pred ponovitvami tovrstnih zločinov. Ključno je obsojati, nasprotovati in opominjati pred vsem tistim, kar se na izmišljenih paradigmah oklicuje za večvredno, spodbuja sovražni govor in mišljenje, podpira nasilje ter vzpodbuja ideološko razlikovanje. Ko bomo enkrat dovolili, da tovrstni zločini in grozodejstva postanejo zgolj meglica, ki bo sčasoma zapustila naš kolektivni spomin in prešla v trajno pozabo, potem bomo na skupni ravni človeštva moralno pogrnili na celi črti.
Ob koncu pa še moj osebni opomin, nauk poklicnega zgodovinarja in raziskovalca tega obdobja. Tako Mussolini in fašistična stranka ter Hitler in nacistična stranka so bili politično prešibki, da bi brez pomoči drugih prevzeli oblast. V Italiji se je to zgodilo zaradi pomoči koalicije, fašističnega diktatorja so podprli liberalci zaradi želje po okoriščanju ter pridobitvi privilegijev, bonitet in visokih položajev. Tudi Hitler je prišel na oblast po podobni demokratični poti. Kaj je nauk tega? Ne nacisti in ne fašisti niso bili politično dovolj močni, da bi se sami povzpeli na oblast. Potrebovali so pomoč drugih strank. Nacifašizem se lahko omeji, lahko pa se mu pomaga na oblast. In to je odvisno od nas. To je tista ključna sporočilnost.
Zato je ključen prenos zgodovinskega znanja in spomina na vas – mlajše generacije. Vi ste tisti ključni člen, ki v smislu gradnje in prenosa kolektivnega zgodovinskega spomina omogočate nadaljnje ohranjanje zgodovinske podobe na tovrstno dogajanje in tovrstne zločine. Le tako se lahko oblikuje kolektivna slika v opomin in spomin, da se takšni zločini nikoli več ne ponovijo. Vsaj to, če že ne mnogo več, dolgujemo našim pogumnim in odločnim prednikom, ki so brezkompromisno in brez oklevanja tvegali in izgubljali svoja mlada življenja za to, da lahko mi v njihovem imenu danes živimo svobodno življenje. Življenje, ki ga oni niso mogli.
Naj današnja osrednja spominska komemoracija služi počastitvi spomina na mrtve. Spomina na ljudi, ki smo jih poznali, ljubili in jih pogrešamo. Naj bo ta spomin večno živ. Tako je tudi edino prav. Hvala.
