Dušan Jelinčič, pri spomeniku padlim v NOB pri Sveti Ani v Trstu, 1. novembra 2022

V današnjih medlih, tekočih časih radi pozabljamo dejstva, ker nas ta postavljajo pred ogledalo naših odgovornosti. Zato se jih bom strogo držal.
Stojimo pred največjim mestnim spomenikom padlih v narodnoosvobodilni borbi in neverjetno je, kakšno trnovo pot je prehodil, predno je zaživel v svoji sedanji bohotni obliki. Kot da bi bilo darovanje lastnega življenja za svobodo greh. To so bili naši očetje, njihovi prijatelji, znanci, bežni mimoidoči iz teh mestnih četrti, ki so bile pred desetletji veliko manj obljudene kot danes. In visok je bil ta krvni davek: 130 Slovencev in Italijanov iz Škednja, od Svete Ane in Kolonkovca, ki so padli kot borci, kurirji, talci, od posledic mučenja ali pa umrli v Rižarni zato, da bi mi danes uživali svobodo. Ta naša svoboda, ki so nam jo darovali naši očetje, je naš užitek in naša sreča. Imamo namreč srečo, da nismo več lačni, da nam ni bilo treba nikoli streljati, da se nam ni bilo treba bati bomb in se tresti za življenje, komaj smo na cesti zaslišati korak trdih nenaklonjenih škornjev.
In še nekaj so naredili naši očetje: poskrbeli so, da smo se lahko šolali, da se lahko zdravimo v bolnišnicah, da imamo vsi več pravic, kot so jih imeli oni in da smo potem tudi dobili službo, ki nam daje vsakdanji kruh, a tudi dostojanstvo.
A nekaj smo mi, njihovi sinovi, žal pozabili. Mislili smo, da je dovolj, da se naslanjamo na blagostanju, ki nam ga prinaša mir, ki so nam ga izborili oni, da bi ta ostal večen. Kot da ne bi vedeli, da se vse vrača in da se kolo družbe, sveta in življenja stalno vrti. In ko zaropota daleč, le raztreseno odmahnimo z roko, ko zaropota blizu, smo vsi zbegani, ker nas dobi nepripravljene.
Veliki pozabljivci smo: vsakič pozabimo da se ni vojna nikoli resnično končala, ker njen virus ni bil uničen v Hirošimi in Nagasakiju, kot smo zmotno mislili. Od tistega usodnega 9. avgusta 1945 se je po svetu zvrstilo kakih 300 vojn, samo danes jih lahko naštejemo v Jemnu, Siriji, Sudanu, Mjanmaru, Etiopiji, Libiji, Iraku, a te so daleč. In zgodila se je Ukrajina, ki je le logična posledica samouničujočih izbir svetovnih velesil. Načrtno sem govoril v množini. Svetovnih velesil. Ker če so prejšnje izbira privedle do svetovnih vojn in se pristopi in mentaliteta teh velesil niso spremenili, kako bi se lahko spremenile posledice? In tako je, kljub svoji utopiji, edini realen v nebo vpijoči krik papeža Frančiška, krik ljubezni in človekovega razuma, naj se vendar uničujoča sla rakave rane vojne ustavi, a, kar je še najbolj pomenljivo, nikoli ne kaže s prstom na enega samega krivca, kot je storil Zahod, ki se je tako hotel oprati vest in poudariti svojo brezmadežnost. Ker vojna v Ukrajini se mora končati le s pogajanji in ne z vse večjim grmadenjem orožja. Ker orožje ne prinaša miru.
Veliko potujem po svetu in privlačujejo me vojna območja. Še kot najstnik sem si v Jeruzalemu ogledal spominsko stavbo Yad Vashem v spomin na šest milijonov Judov, ki so bili ubiti med drugo svetovno vojno. In sem mislil, da nekaj tako strašnega ne bom več videl. A v Sajgonu, današnjem Ho Ci Minhu sem v muzeju vietnamske vojne, kot vsi, s težavo zadrževal solze ob razstavljenih fotografijah. In sem si rekel, da kaj takega ne smem več doživeti. A sem proti svoji volji vztrajal. V Hirošimi sem doživel pretresljivo pritrkovanje ob obletnici atomske bombe 6. avgusta natanko ob 8.15, ki je v sekundi izbrisala s sveta več deset tisoč življenj. In sem si rekel, da je zvok spominskega zvona sredi cvetočega parka preveč za človeška ušesa. A ta je bilo daleč v času in prostoru.
A Auschwitz, ki sem ga obiskal pred kratkim, je že bližji, in je bila skrb bolj otipljiva, pa tudi tišina bolj kričeča. Toda v Srebrenici, na meji med Bosno in srbijo, ki ni daleč v času in je oddaljen le pol dneva vožnje z avtomobilom, sem bil raztresen in sem se potem v spominskem muzeju zaklel, da nekaj tako strašnega ne bo doživel svet. In sem šel v bližnji Višegrad, oddaljen le nekaj deset kilometrov, in se na znamenitem Andrićevem mostu Mehmeda paše Sokolovića na Drini zagledal v leno reko, ki je bila pred stoletji rdeča od prelite krvi. In se žal nisem več zaklel. Saj ….most na Drini pred stoletji, Srebrenica včeraj. In se torej nismo nikdar ničesar naučili…..
Postanek v Beogradu me je nato spominjal na sramotno bombardiranje nedolžnega srbskega prebivalstva s strani samoimenovanih pravičnikov sveta. Samo v stavbi srbske radiotelevizije je umrlo 16 ljudi in natančno sem se zamislil v njihova imena: bili so tehnik, režiser, montažer, snemalec, maskerka, programer, moji kolegi in bratje. To je bilo aprila leta 1999 v akciji sil NATO, torej tiste organizacije, ki bi po nenapisani domeni med velesilami po izginotju vzporednega Varšavskega pakta morala tudi sama zaključiti svojo življenjsko pot. In s tem je krog sklenjen, časovni in geografski, od Srebrenice do Višegrada, danes pa še do Ukrajine. Jutri pa?
A naj se vrnem v današnji kraj in čas. Tu in zdaj. Ne bom slepomišil. Oblast v državi je prevzela nostalgična desnica, idealna naslednica režima, ki nam je leta 1920 zažgal Narodni dom in nas obsodil na izginotje. To pa je prvič po vojni, da se v demokratični Italiji desnica zavihti na oblast, skrajna desnica Giorgie Meloni pa je že nakazala svoje smernice, in to so smernice, ki me strašijo.
Ne verjamem v naključja in ne v šablonske razlage. Tako ne verjamem, da je to samo posledica evropskega zasuka na desno in splošne gospodarske krize. Italija ima preveliko demokratično tradicijo, ki je zapečatena že v ustavi. Nihče v Evropi je nima tako jasno zapisano že v prvem členu, zato pa je ta dogodek boleče prelomen in tudi sami se moramo ob tem globoko zamisliti, saj ne smemo pozabiti na naš del krivde.
Jasno je, da je treba stranke koalicije ocenjevati po ukrepih. V redu. To je vlada, ki šteje minimalno število žensk, in še te so na manj pomembnih položajih. Sama zahteva Melonijeve, da se jo imenuje z moškim nazivom, čeprav je prav najnovejša izdaja uradnega slovarja italijanskega jezika Treccani končno tudi jezikovno parificirala spolne nazive, torej ministrica, predsednica, arhitektka, pa tudi brisala diskriminacijo med moškimi in ženskimi službami, pri vodenju podjetij in ustanov pa moški.
Državna številka dva, predsednik senata La Russa se hvali, da ima doma celo vrsto Ducejevih kipcev in slik in je pred kratkim dejal, da je treba z uradnih koledarjev brisati Dan osvoboditve 25. aprila. Številka tri, predsednik poslanske zbornice Lorenzo Fontana pa je znan kot serijski teptalec že pridobljenih človekovih pravic, medtem ko se ministrica za družino in enake možnosti Eugenia Roccella ima za feministko, a trdi, da prekinitev nosečnosti ne spada med pravice žensk.
Skratka, ko smo mislil, da smo dosegli dno, se nam je zgodil najprej Berlusconi, potem Salvini in zdaj Meloni. Pravi Wagnerjanski crescendo. In to točno ob stoletnici pohoda na Rim, ko je Mussolini prevzel oblast v državi in začel dolgo črno stihijo.
Na tedanjem pohodu jih je bilo 25 tisoč, savojski kralj Viktor Emanuel Tretji jih ni ustavil, kar bi lahko storil brez težav, še isti večer jih je bilo v Rimu že 70.000. Naključje ali pa ne, a se moramo te vzporednice vsekakor bati.
Kajpa tu pri nas? Žal se temne napovedi uresničujejo. V svetoivanskem rajonskem svetu so bili na srečo Bratje Italije preglašeni, ko so se upirali umestitvi slovenskih jasli, do katerih imamo pravico po ustavi. A do kdaj? Rekli so, da je to privilegij, in to je stavek, ki smo ga prevečkrat slišali. Ob nedavni proslavi na Velikem trgu prihoda Italije v Trst se je prikazal prapor vojaškega krila fašistične Salojske republike Decima Mas in še drugih paravojaških skupin, da ne govorimo o vse glasnejši zahtevi po razveljavitvi odločbe o vrnitvi narodnega doma v slovenske roke ter o ogromnem muralu s fašističnim simbolom, ki se je prikazal čez noč na že od avtoceste vidni steni starega kamnoloma pri Slivnem. In to je šele začetek.
Ne pozabimo na besede Roberta Savinia ob stoletnici pohoda na Rim: Bodimo budni! Italija je laboratorij, ki napoveduje prihodnost. Imela je Mussolinija pred Hitlerjem, Rdeče brigade pred francoskim ekstremističnim gibanjem Aktion Directe in Berlusconija pred Trumpom.
In zato smo zdaj na vrsti mi, ki smo tukaj zbrani in še vsi drugi, ki verjamejo v boljši in pravičnejši svet, da izrazimo svoje ogorčenje in prepričanje, da se ta nočna mora ne more in ne sme udejanjiti.
Ali, kot je rekla dosmrtna senatorka, ki je preživela Holokavst, Liliana Segre: Brezbrižnost je najhujša oblika nasilja. Tu pa se moramo potruditi vsi, ki bi se morda kdaj radi obrnili proč, pa se ne smemo.