Govor člana predsedstva ZZB NOB Slovenije Milana Gorjanca
26. marec 2022

Dragi prijatelji, borci za vrednote narodnoosvobodilnega boja slovenskega ljudstva ZDRAVO!

Čeprav poskus preboja II. Štajerskega partizanskega bataljonu na Štajersko pri Litiji ni uspel in po hudem boju na Tisju so se partizani umaknili po vsem nelogični smeri najprej proti Savi nato pa v velikem loku nazaj na Dolenjsko. Po dveh dneh so že bili v nekdanjem taboru Molniške čete tu na Pugledu, ko so Italijani in Nemci preiskovali obmejno območje, da bi le naleteli na partizane. Toda partizanski poveljnik Stane je znova ukanil nemške majorje in italijanske polkovnike. Tu na Pugledu so partizani ostali skoraj tri mesece, okrepili so se z novimi borci iz Ljubljane in okolice Grosupljega. Med njimi je bil tudi mladi vrvar Jože Kadunc, ki mu je poveljnik dal partizansko ime Ibar. Ko se je Stane prvič srečal z njim in ker je Jože držal v roki cigareto IBAR, mu je Stane rekel: »Ti boš za nas pa kar Ibar«. Kasneje je Ibar postal komandir čete v Gubčevi brigadi in padel je sredi oktobra 1944, saj so ga domobranci zverinsko ubili. Ni še okreval od ran, je šel pomagat Gubcem pri napadu na Cikavo. Domobranci so ga po izdaji ujeli, privezali za noge z glavo navzdol za vlak in tako vlačili do Grosupljega dva dneva. Leta 1952 je proglašen za narodnega heroja.

Sredi marca so se podali v prvo akcijo. V zasedi so pričakali osebni avto z italijanskimi častniki. Padli so trije, med njimi je bil tudi major. V paničnem begu je odšla posadka z Malega Lipoglava, ko so kamioni padli v zasedo. Da bi uničili partizane na Pugledu, so Italijani zbrali prek 2000 vojščakov, obkolili območje in napadli. Partizani so vsak njihov napad zavrnili z močnim ognjem iz neposredne bližine. Poveljnik Stane je z nočjo spet uporabil svoje najbolj učinkovito orožje. Bataljon se je
nenadoma odlepil od Italijanov in se skrivaj izmuznil iz obroča. Naslednji dan so italijanski vojščaki vdrli v prazen tabor, partizani pa že bili na pohodu v suhokrajinske gozdove. Po nekaj dneh so se utaborili na Kremenjku, kjer so sredi decembra oblikovali 2. štajerski partizanski bataljon, 22. decembra 1941 jih je odšlo okoli 60, 2. aprila 1942 pa jih je bilo prek 200, dobro oboroženih, povsem izurjenih za boj, predvsem pa z vero v zmago in izgon okupatorja. Boj na Pugledu je kratko trajal, bil je silovit in z majhnimi izgubami na partizanski strani.

» Tam na Pugled gori so hudi boji«
To je prvih stih znane partizanske pesmi, ki jo je za partizanski čas priredil borec Molniške čete in 2. štajerskega partizanskega bataljona Ludvik Kukavica, partizansko Papež, doma iz Zgornjega Kašlja, najverjetneje v spomin soborcu in sovaščanu Poldetu Mazovcu, ki je padel v boju z italijanskimi okupacijskimi vojaki 23. marca 1942 tu na Pugledu. Pesem še danes živi med zavednimi Slovenci in znova oživlja spomin na narodne borce za svobodo.

In kaj je novega na sončni strani Alp? »Junak našega časa« se je podal v širne ukrajinske stepe, da izzove vraga (po rusko sovražnika, po slovensko hudiča) in ga pokonča v dvoboju s Krpanovo mesarico in lipovim kijem. Pa zlobneži trdijo, da ni uspel priti do vraga, da se je le-ta zbal in pobegnil za debele Kremeljske zidine. Dovolj je heca! Predsednik vlade je brez dovoljenja parlamenta, brez spremstva vsaj tajnice in prevajalca odšel hrabrit ukrajinskega predsednika. Družbo sta mu delala dva poljska in en češki poglavar in vod pristriženih novinarjev, za katere zlobneži trdijo, da so agenti poljske tajne službe, katerih vrhovni poglavar je tisti manjši sivolasi možak pomenljivega imena Kačinski. Ker so nekdanji tovariši, sedanji Nato gospodje bili v večini, so ostali vsi skupaj z gostom v svoji domovini Poljski, od koder niso mogli slišati grmenja ruskih topov na Kijevu. Naš je prvi mož nenehno bolščal v telefon. Verjetno mu je njegov zunanji minister, po Mladinino Klon, pošiljal SMS sporočila, kako ga domovina pozdravlja kot rešitelja EU, Nata, ZDA in celega sveta. Mogoče se je dolgočasil in igral igrice oziroma ubijal ruske vrage. Poslušal sogovornike v debati zagotovo ni. Zakaj pa ne? Debata je bila brezpredmetna, saj je on že veliko prej pozval Nato v boj. Mogoče ni razumel, ker ni znal jezika, saj so se oni trije lahko pogovarjali v ruščini, jih je pač Putinov KGB (komite državne varnosti, Комитет государственной безопасности) naučil. Angleško se ti fantje niso učili v ZDA, razen gostitelja. Prvi minister nas je spet osmešil, tako kot s čestitko zetu Trumpu. Videti je, da posnema Zelenskega, ampak vzvratno ali ritensko, Zelenski je bil sprva humorist in zatem predsednik države, Janša pa želi postati šaljivec, satirik zagotovo ne. Najbrž ga bo po volitvah inštruiral kar ata Serpentinšek. Zatorej, lubi Slovenci, pojdimo na volitve in če je ukinil »komunističnega« Pavliho, naj nam vsaj enkrat tedensko prireja dovtipe, šale, vice in podobne smešnice. Humorja mu primanjkuje v njegovih časopisih, TV in spletnih straneh, predvsem pa v strankinih brezplačnikih. Evropski politiki niso ravno gostobesedni pri komentarjih tega ponesrečenega izleta na Poljsko. Večina samo skomigne z rameni ali zamahne z roko. Zdaj pa zares še nekaj resnih! Mogoče se ne boste strinjali z menoj. V Sloveniji in v »demokratični Evropi« vlada prava evforija, kdo bo bolj obsojal ruski napad na Ukrajino. Zdaj so vsi naenkrat za diplomatsko rešitev problema. Putin že več kot desetletje opozarja Ukrajince in Zahod naj ne silijo z Natom proti ruskim mejam. Moja malenkost je že pred dvajsetimi leti napisala, da Putin ne bo dovolil nobeni državi, ki je odšla iz nekdanje Sovjetske zveze, da vstopi v Nato. Takrat ni bilo s takšnimi zahtevami ne baltskih držav ne Gruzije. V Gruziji so na oblast pripeljali ameriškega advokata gruzijskega rodu, ki je imel pisarno na znameniti 5. aveniji v New Yorku. Postal je prvi mož te dežele in hotel z nekakšnimi reformami popeljati domovino v naročje gospodarjem iz nove domovine oziroma v Nato. Takrat je v bližini Gruzije vrelo na Kavkazu: upor Čečenov, spor med Azerbajdžanom in Armenijo. Nagnali so ga sami Gruzinci, šel se udinjat v Ukrajino, pa je spet odjadral v Ameriko in vrnil se v Ukrajino pomagat Zelenskemu. Verjetno so mu gospodarji ukazali, da se vrne v domovino. Lansko leto se ilegalno vrnil, da »pomaga domovini Gruziji uvesti reforme, ki naj bi rešile deželo«. Gospodarji so hoteli, da se tudi na jugu Rusije odpre novo žarišče, saj Gruzija je blizu Azovskega morja. Rusiji naklonjene gruzijske oblasti so tega junaka zaprle zaradi ilegalnega vstopa v domovino.
V naši soseščini je padel ukrajinski dron oziroma brezpilotno letalo ruske proizvodnje, ki naj bi bilo napolnjeno z bombo s 140 ali 160 kilogrami eksploziva. Poletel naj bi iz Ukrajine, obiskal za kratko Romunijo, letel prek 400 km na madžarskem nebu in po 100 km neba »Lijepe naše« padel sredi Zagreba blizu študentskega mesta z 4500 mladih študentov. Strokovnjaki sosedne dežele si niso enotni ali je v letalniku bil eksploziv. Obveljalo je, da ni bilo bombe. Komu naj bi ta let koristil? Rusom zagotovo ne, ker ne želijo v spor z Ukrajino vmešavati natovskih držav. Najmanj, kar se lahko zgodi, da se v teh deželah prve bojne črte postavijo rakete in radarji kot je to na Poljskem, Češkem in Slovaškem. To bi pa zagotovo ustrezalo ZDA, zaslužile bodo velike denarje z orožjem in sredstvi, te dežele bodo še močneje privezale za Natobarko, ki se močno ziblje v Črnem morju in jih dokončno sprle z Rusijo kot največjim sovražnikom. V teh deželah je še vedno mnogo ljudi, ki mislijo, da jim je bilo bolje in varneje v prijateljstvu s Sovjetsko zvezo.
Pred Slovenijo, pred nami je zgodovinska odločitev, pomembnejša od plebiscita za osamosvojitev. Kako bomo živeli, ko bo treba vračati bombončke v obliki raznih bonov in pomoči ter odpustkov bogatim, ki jim je 3000 evrov premalo za preživetje. Bomo temu komedijantu evropske politike dali priložnost, da nas še bolj osmeši in poniža pred evropskimi narodi, nas pa zares naredi za hlapce na svoji zemlji, ki jo je razprodal gospodarjem, zdaj pa preostalo »družinsko srebrnino« ponuja v brezcenje ponuja tretjemu gospodarju?
Gospa, ki ga je pripeljala na oblast, je prva sprevidela njegovo nrav in ne zavpila, bolj zahlipala je »Zaustavite desnico!« Jaz sem slišal in razumel Zaustavite Janšo! Lubi Slovenci, mar ena tretjina sonarodnjakov ne more dojeti, kar je ta gospa dejala in kar nas ena tretjina že tri desetletja govori,
tretja tretjina je pa gluha in ji ni mar ne za naše besede in ne za njegova dejanja – pač ne gredo volit. Dovolj bo, da samo gluho in slepo tretjino spravimo na volišča. Tam se bodo že prav odločili.
Naj zaključim z verzom partizanske pesmi
Na juriš! Na Juriš! Na volišča! Za demokracijo! Za svobodo! Za Slovenijo!