Pismo Jasmine Držanič varuhinji pravic poslušalcev in gledalcev

Pritožila sem se varuhinji pravic poslušalcev in gledalcev na RTVSLO zaradi neprofesionalnega in površnega izdelka, ki sliši na Utrip – objava 15. 1. 2022, avtorstvo Jožeta Možine. Prilagam celoten tekst

Spoštovana

Ogledala sem si oddajo Utrip, ki je bila na sporedu 1. programa TVSLO 15. 1. 2022 in jo je pripravil Jože Možina. Po ponovnem pregledu celotne oddaje in branju zakona o RTVSLO (ZRTV-1) , ugotavljam, da oddaja ne ustreza določilu v 4(1), prva alineja, ki pravi:
(1) V programih iz prvega odstavka prejšnjega člena RTV Slovenija zlasti:
– zagotavlja verodostojne in nepristranske informativne oddaje, s katerimi celovito obvešča o političnem dogajanju doma in v zamejstvu, o pomembnih dogodkih v preostalih evropskih državah, zlasti članicah Evropske unije, in o pomembnih svetovnih temah tako, da posredovane vsebine omogočajo objektivno javno obveščenost državljanov Republike Slovenije, Slovencev po svetu, pripadnikov slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in Madžarski, avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji ter romske skupnosti, ki živi v Sloveniji;

Oddaja namreč ni izpolnjevala kriterija verodostojne in nepristranske informativne oddaje. To utemeljujem z naslednjim:

Oddaja Utrip je namenjena tedenskemu pregledu notranjepolitičnega dogajanja. Predpostavlja se, da bo avtor/avtorica pri pripravi tedenskega pregleda upošteval Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija, ki v točki 1.2. pravijo naslednje: »Poročanje mora biti čustveno neopredeljeno, hkrati pa naj odseva širino in dobro obveščenost novinarja. Uravnoteženo je treba sporočati ali predstavljati bistvena dejstva in stališča ter ohranjati nepristransko in etično razmerje do vseh oseb, ustanov, tem in dogodkov. Nepristranskosti v informativnih programih ne zagotavlja le preprosto matematično uravnavanje, v katerem se sleherno stališče enakomerno dopolnjuje z nasprotnim, marveč celovita predstavitev okoliščin, v katerih so ta stališča nastala.
Izogniti se je treba vsemu, kar lahko spodbudi upravičeno domnevo, da je novinar ali javni zavod pristranski ali pod vplivom neke skupine za pritisk, ne glede na to, ali je ta ideološka, politična, finančna, socialna, verska ali kulturniška.
Zahteve po nepristranskosti ni mogoče enačiti s popolno nevtralnostjo v slehernem prispevku. Novinar sme izreči poklicno, novinarsko sodbo, ki temelji na relevantnih dejstvih, ne sme pa izrekati svojega osebnega mnenja, ki je lahko posledica enostranskih pogledov na določena vprašanja. Ustvarjalci radijskih in televizijskih programov (domači in gostujoči) ne smejo zamolčevati ali zanemarjati podatkov, ki so v nasprotju z njihovim osebnim stališčem in mnenjem.«
Kje vse oddaja Utrip 15. 1. 2022 ni ustrezala kriterijem pravil RTVSLO?
1. Na 0,50 Jože Možina govori o »pravljicah, ki jim verjamejo tudi nekateri odrasli, Pa recimo bobu bob…« in s tem najavi, da bo povedal tisto »pravo resnico«. Glede na to, da je Jože Možina študiral in doktoriral iz zgodovine, bi verjetno moral poznati toliko metodologije zgodovinskega preučevanja, da bi vedel, da se zgodovina pri popisovanju dejstev sklicuje na vire, ki jih ima in da te podatke intepretira v kontekstu dogajanja tistega časa. Tudi kot novinar bi moral vedeti, da se poroča in komentira o dejstvih. Ne zgodovina in ne novinarstvo pa nista področji, kamor bi avtor lahko vpletal tisto, kar mu je idejno všeč in za kar se zavzema v svojih izrekanjih tudi onkraj profesionalnega delovanja (kolikor lahko spremljam, Jožetu Možini ni tuje, nasprotno, često se spušča v idejno-politične dispute in takrat ne vemo, ali to počne kot občan ali pa kot novinar).
V oddaji Utrip je Jože Možina na vse možno želel vsiliti zgodbo, da so za tragedijo Dražgoš (požig celotne vasi in poboj 41 ciivilstov) krivi partizani. To utemeljuje z navedbo pričevalcev. Sklepam, da gre za izseke iz prejšnjih oddaj Pričevalci, ker se Jože Možina ni niti toliko potrudil, da bi navedel, kdaj so posnetki nastali in koliko so bili njegovi pričevalci stari v času nastanka oddaj. To zadnje bi predstavljalo minimalen standard citiranja v televizijskih izdelkih. Drugih utemeljitev ni. Torej trije pričevalci zadoščajo za zgodovinsko sodbo? Ob tem velja poudariti, da je pričevanje udeleženca oziroma nekoga, ki je pridobil nekaj informacij dopustna zgodovinska metoda, vendar je potrebno take podatke opremiti z drugimi viri. O vlogi individualnega in kolektivnega spomina pri interpretaciji zgodovine tem si lahko preberete tudi v izvrstni doktorski disertaciji dr. Kaje Širok (2009) – pripenjam delo https://www.ung.si/~library/doktorati/interkulturni/8Sirok.pdf, kjer navaja Mauricea Halbwachsa, (Kolektivni spomin. Ljubljana: Studia Humanitatis), delo prav tako priporočam, »Po njegovi teoriji spominjanje ni individualno dejanje, temvečpoteka ob pomoči spominjanja drugih članov skupnosti. Spomini torej ne pripadajo posamezniku in ta ni vir dejanja spominjanja – spomini so del kolektivnih naracij, izposojeni iz pripovedi drugih, deljeni in posredovani znotraj pripadajoče skupine. Kolektivno v spominjanju se krepi v komemoracijah, javnih slovesnostih ob pomembnih dogodkih, predvsem tistih, ki so krojili potek zgodovine posameznih skupin. Individuum torej ni izviren subjekt, ki bi mu lahko pripisali oblikovanje lastnih spominov – to dejanje poteka znotraj danih družbenih (kolektivnih) okvirov.«
Z drugimi besedami: spomini pričevalcev so samo en del zgodovinskega gradiva. Naracijo zgodovine je, tudi za potrebe novinarskega dela, vseeno potrebno opremiti še z drugim gradivom, za začetek z dokumentiranimi dejstvi. Recimo veliko je popisanega v delu Ivana Križanrja (2007) Kranjsko območje 1941 – 1945, kjer je navedeno:
– Da je bila Gorenjska leta 1941 priključena Jožni Koroški,
– Da je bilo na Gorenjskem nemško govorečega prebivalstva le 1%,
– Da so nemški okupatorji začeli izganjati prebivalce z namenom, da naredijo prostor za nemško naselitev in so tako tudi izgnali mlajše duhovnike (ostali so samo tisti, ki so bili starejši od 80 let). Gorenjska je bila 1. 10. 1941 priključena Južni Koroški, veljala je nemška zakooodaja
– Da je osvobodilno gibanje začelo preganjanje Nemcev iz Gorenjske v pozni jeseni 1941.
– Da poveljstvo osvobodilnega gibanja ni dobro ocenilo (kar je priznal Franc Leskovšek Luka) pomena Gorenjske za Nemčijo (pripojitev cele pokrajine) in so mislili, da bodo manjši pregoni iz dolin zadoščali. Po drugi strani pa so partizani, ki so poznali teren, po Gorenjski začeli organizirati močan odpor. Lokalno prebivalstvo jih je relativno podpiralo, ker so se bali, da jih bodo Nemci izselili.
– Da je Cankarjev bataljon je 12. decembra 1941 v Rovtah na Gorenjskem iz zasede napadel in skoraj v celoti uničil nemško policijsko patruljo, ki je štela 52 mož. Ubili so 45 mož. Decembra je bataljon mobiliziral več kot 400 moških. Nadalje so na božični dan s spopadom želeli preprečiti izseljevanje domačinov, 27. 12. 1941 pa so na Pasji ravni napadli 1500 Nemcev. Po tej bitki se je Cankarjev bataljon umaknil v Dražgoše.
– Da je Nemce o tem, da so partizani v Dražgošah, obvestil nemški gozdar.
– Da so tam imeli kratek čas svobodno območje. Posledično so okupacijske sile so spoznale, da želi gorenjsko osvobodilno gibanje z zasedbo Dražgoš pokazati svojo moč. Tako je mala osvobojena vas na robu, za katero se je govorilo, da bo kmalu postala del Nemčije, postala silno pomembna za prestiž nemške moči. Uničenje Cankarjevega bataljona bi Nemcem močno pomagalo pomiriti Gorenjsko, uspešna partizanska obramba Dražgoš pa bi pomenila utrditev in okrepitev osvobodilnega gibanja.
– Da so domačini prosili partizane, naj se umaknejo.
– Da so se partizani odločili za umik, ker niso mogli prepričati vaščanov, da bo vojne kmalu konec.
– Da Dražgoška bitka pomeni spopade med 9. in 12. 1. 1942. V tem času so partizani ustavljali nemške enote in jih dobili v navzkrižni ogenj, to pa jim je omogočilo, da so se umaknili.
– Da so se Nemci brutalno znesli nad vasjo in vaščani.
Pojdimo nazaj: Plan Nemčije je bil, da se naredi etnično čiščenje na Gorenjskem. Tam, kjer se to ni dalo narediti na »miren način« (izseljevanje v nemška delovna taborišča ali pa v Srbijo) so nemški okupatorji šteli za razumljivo in primerno, da se pobije civilno prebivalstvo. Ravno masovno ubijanje civilnega prebivalstva in druga grozodejstva druge svetovne vojne so mednarodno skupnost vodile v to, da je leta 1948 sprejela štiri konvencije o oboroženih spopadih in definirala nove vojne zločine. Zaradi ekonomije prostora jih tule ne bom navajala, so pa vsa besedila in interpretacije dostopne že z osnovnim guglanjem.
Trditev, da so bili partizani krivi/odgovorni za civilne žrtve Dražgoš – v kar vodi naracija Jožeta Možine v Utripu – je sprevržena. Z vsem spoštovanjem do vaščanke Dražgoš, ki je to misel nekoč pred kamero izrekla in tudi z vsem spoštovanjem do njenega mnenja in bolečine – to še vseeno ne more biti zgodovinska sodba. S tem, da je gospa doživela intimno tragedijo in od nje ne pričakujemo, da bi svojo tragedijo interpretirala v širšem kontekstu. Pač pa bi to pričakovali od novinarja z doktoratom iz zgodovine.
Tudi če postavljamo dogodke iz 1942 v presojo konvencij, ki so bile sprejete kasneje (z vsemi rezervami do take metode), je bila doktrina čiščenja prostora in poboji civilistov že vkalkulirana v nemško delovanje.
Tudi v nadaljevanju Utripa želi Jože Možina vsiliti »resnico«, da je bilo partizansko gibanje nevarno za civilno prebivalstvo (ne, osnovna nevarnost je bila okupacija) in da prikazuje deleže civilnih žrtev med vojno in to utemeljuje s tem, da je bilo civilnih žrtev v Franciji manj kot odstotek, v Sloveniji pa je bilo 6,7% žrtev med civilisti. Sicer je vizualizacija te pasaže obupna – slika posnetka iz Power Point prezentacije je grafično neusklajena z ostalo grafiko – vsekakor pa ni jasno, zakaj se prikazujejo še civilne žrtve Norveške, ker se referenca na Kvislingovo vlado ponuja sama po sebi. Primerjati položaj Slovenije in Francije med drugo svetovno vojno v argumentaciji, »zakaj pa nismo delali tako, kot Francozi« je nov prispevek sprevrženosti. Francoski odpor pod vodstvom Charlesa de Gaulla je imelo ves čas podporo Velike Britanije in kolikor znamo zgodovine, so se 6. 6. 1944 v Francijo izkrcali zavezniki in potem skupaj s francoskim odporniškim gibanjem osvobodili Francijo. Na področje Slovenije in Jugoslavije se ni izkrcala nobena zavezniška sila. V Srbijo je prišla leta 1944 Rdeča armada, k nam pa ni prišel nihče pomagat. Če bi francoske in slovenske žrtve primerjal nekdo brez znanja zgodovine in bi to primerjavo počel nekje za šankom, to ne bi bilo hudo. Če pa nekdo, ki ima doktorat iz zgodovine, primerja zgolj število žrtev, pri tem pa zanemari zelo različna izhodišča in pogoje upora proti okupatorju, je pa to samo zavržno. To, kar nam je v soboto 15. 1. 2022 nima veliko zveze ne z zgodovino in ne z novinarstvom. Ima pa vso zvezo s politično agendo, ki želi na vse možne načine relativizirati antifašistično gibanje. Skratka, agenda, ki želi relativizirati vrednostne temelje našega kontinenta in Evropske unije, ki je zgodovinsko vrednostno utemeljena na antifašizmu. Zaradi tega to, kar je naredil Jože Možina, ne spada v profesionalno novinarstvo, spada pa med ceneno politično propagando. Ki je nekdo, ki je uslužbenec javnega zavoda RTVSLO ne bi smel početi.
Take izdelke naj objavlja na strankarskih medijskih kanalih. V tej državi imamo pravico do izražanja in izrekanja mnenj in če katera politična stranka oceni, da se s takimi informacijami ustrezno nagovarja volivce, naj tako nagovarjanje tudi omogoči, vendar z lastnimi sredstvi, ne pa s sredstvi javnega zavoda.
Politično agendo je potem Jože Možina raztegnil še v ostalo minutažo. Poleg klasičnega agitpropovstva desnice, se je obregnil ob Milana Kučana in plačo Roberta Goloba.
Sledilo je neokusno norčevanje iz priimka Marka Bandelija (poitalijančenje). To, da moramo v letu 2022 povedati, da je norčevanje iz priimka kogarkoli popolno nesprejemljivo, je samo po sebi škandalozno. Seveda je treba to razumeti v kontekstu dogodkov prejšnjega tedna. Šlo je za to, da seje Janez Janša na Twitterju v njemu lastni, že ničkolikokrat manifestirani žaljivosti, obregnil ob priimek Bandelli z navedbo, da gre za poitalijančen priimek. Ko je Marko Bandeli na seji preiskovalne komisije 14. 1. 2022 pozval, da se mu naj za žaljivo navedbo opraviči, se je Janša sprenevedal, rekoč, da ve, da so »eni drugi« Bandlji iz koristoljublja spremenili priimek v Bandelli. Poslanec Bandelli prihaja iz področja, kjer so italijanski fašisti sistematično poitalijančevali vse, kar je bilo slovenskega. Naša Primorska je bila dejansko prva, ki je doživela fašizem. Kar bi, konec koncev, moral vedeti tudi Jože Možina, ki prihaja iz Vipavske doline. Pa je za to, da bi bil všečen Janezu Janši, mirno ponovil Janševo neslanost.
In seveda je vrinil tudi posnetek Zorana Jankoviča, ne da bi omenil, od kdaj je posnetek. Na socialnih omrežjih smo potem izbrskali, da gre za posnetek iz leta 2014, oddaja HRT Nedljeljom u 2. Kadar se uporabljajo posnetki drugih TV hiš, se to opremi z navedbo, od kod posnetek je. To prakso RTVSLO upošteva, očitno pa Jože Možina meni, da njemu ni treba. Tudi drugače mu citiranje dela težave, ker v pasaži na 4.36 omenja raziskavo Toneta Ferenca o umrlih v dražgoški bitki in spet ne navede naslova članka (kar bi bilo korektno), namesto tega imamo hiter prikaz fotografije teksta, ki se hitro umakne, tako da ga ne moremo prebrati. Kar vodi do sklepa, da Možina ne želi, da bi gledalec dobil informacijo, temveč v to, da bi mu vsilil svoje mnenje.

Nevednost ni zadosti dobra olajševalna okoliščina. Kar se pokaže tudi v delih, ko Možina prikaže svojega pričevalca, ki je žalosten, ker na spomeniku v Dražgošah ni imen padlih vaščanov. Če pogledamo zapis dražgoškega župnika Tineta Skoka iz 2018 http://www.obcestvo.si/duhovno/356-drazgoska-pieta
Vidimo, da so imena padlih vaščanov in borcev napisana na plošči ob dražgoški cerkvi – plošča je bila postavljena 1972. Torej, Jože Možina že takrat, ko je delal svoje Pričevalce, tega dejstva ni preveril. Sam spomenik v Dražgošah pa spada med boljša dela spomeniške plastike. Prilagam povezavo na Spomenik Database https://www.spomenikdatabase.org/drazgose, kjer je zadeva razložena, prav tako pa tudi ostala obeležja v okolici. Ampak, od avtorja, ki nam v prispevek daje slike iz Power Point orodja ne gre pričakovati, da se bi raziskovalno potrudil. Tudi ne gre od tako površnega avtorja pričakovati, da bi zmogel v mozaiku Ive Šubica (partizan Cankarjevega bataljona) prepoznati referiranje na Picassovo Guernico

Mnenja sem, da sem ustrezno argumentirala trditev, da oddaja Utrip, ki je bila predvajana 15. 1. 2022 (avtorstvo Jožeta Možine) ni ustrezala ne določilom iz 4 ZRTVS-1 in ne profesionalnim standardom na RTVSLO.

S spoštovanjem
Jasmina Držanič
(pismo objavljamo nelektorirano)