Razmišljanje o holokavstu
Ob besedi holokavst nas mrzlo spreleti, ne da bi se v prvem hipu zavedali zakaj. Obide nas nekaj temnega. Ko skušamo razvozlati svoje občutke, najprej ne najdemo besed. Čeprav vemo, da pomeni beseda holokavst množično pobijanje Judov (in Romov) med II. svetovno vojno, smo pred samim pojavom, ki ga beseda imenuje, nekako nemočni: Kako je mogoče, da je do takšne nečloveške morije Judov sploh prišlo? Je tudi ta nemožnost, zapopasti jo, eden od vzrokov zanikanja holokavsta kot dogodenega dejstva? Toda problem je v tem, da se je dejansko dogodil. In da mu še tudi danes ne vemo pravega vzroka, celo ne zgodovinskega pomena.
Če rečemo, da sovraštvo do Judov zgodovinsko izvira v obtožbi judovskega rodu kolektivne krivde umora Jezusa Kristusa, smo povedali le to, kako RKC razlaga judovstvo. Seveda pa je tudi sama katoliška razlaga v zgodovini imela svojo vlogo pri pregonu Judov. Vzrok sovraštva in zla med ljudmi, torej tudi holokavsta je zagonetka zgodovine, je vprašanje spornosti same človekove biti.
Sovraštva, ki je tlelo v ljudeh in ga je Hitler oziroma nacizem zbral in poglobil v ideologijo, ne razjasni noben socialni vzrok. Holokavst izhaja iz grške besede holokosten in pomen žrtvovanje živali v čast bogov; nekega kozla so okrivili vsega hudega, ga zažgali in se tako otresli vsega zla – od tod poimenovanje »grešni kozel«. Tako naj bi Judje poosebljali vse zlo sveta – in so končevali v krematorijih.
Prav to, da ni mogoče preprosto opredeliti temeljnega vzroka sovraštva kot takega, je tudi zgodovinski vzrok, da se to sovraštvo obnavlja do Judov in še huje: širi se sovraštvo do vsega drugega in drugih, ki niso »Mi«, ki imamo Resnico in Pravico v zakupu – tako da je sovraštvo do Judov pravzaprav le en način sovraštva do drugačnega. Da ne bo pomote, holokavst označuje uničevanje Judov, samo Judov izrecno glede na njihovo raso. Toda problem je v tem, da se logika sovraštva/sektaštva danes širi na ljudi glede na vero, politično prepričanje, socialni status – in tudi glede na raso – na kar koli, kar bi zgolj lahko omejevalo tistega, ki zase hoče imeti absolutno oblast! V tem smislu lahko pogojno govorimo o holokavstu v prenesenem pomenu. Še bolj čudno je, da se država Judov danes sama poslužuje logike sektaštva v odnosu do tistih, ki so jim zasegli zemljo! Judi se poslužujejo nasilja in vojne in niti slučajno še niso pripravljeni na spravo z njimi, se pravi na sožitje v eni državi. Uporabljajo isto logiko – v eni državi ne more živeti več narodov – kot so nacisti v svojem času Judom zasegali imetje, zemljo in življenje. Zgodovino ponavljajo nad Palestinci, ki so zanje »grešni kozel«.
Še huje je: izraelska nespravljivost v svojo logiko srka svetovno zgodovino: židovski lobi prežema ameriško politiko, ki Izrael podpira v vseh njegovih zahtevah in ravnanju zoper Palestince. Seveda ne zaradi rasnega vprašanja, temveč zaradi orožja, ki ga ameriška industrija lahko izvaža na vojno področje in zaradi vloge jezička na tehtnici, ki jo daje permanentno vojno stanje na bližnjem vzhodu prav ZDA samim. Tako je država Izrael hkrati subjekt in objekt logike sovraštva in center možnega razširjanja vojne na ves planet. Če gre Izraelu za primat in nadvlado nad svojim ozemljem in življem, gre ZDA za primat v svetovnem merilu – logika je pa enaka.
Kako je do tega stanja sploh prišlo? Namesto da bi bil Izrael središče streznjenja ljudi zaradi grozot vojne, posebej holokavsta, je sam postal točka razdora, morda svetovnega razdora? Kako da se iz holokavsta niso nič naučili? Kako je prišlo do tega, da izraelska zgodovinarka Idith Zertal izjavi: »Mene je Izraela groza.« Zakaj? Ker, pravi, je Izrael »nora država«. In opiše: »Ker je militaristična, ker je rasistična, ker ni državljanska družba.« Ker enim državljanom (Judom) priznava državljanske pavice, drugim ( Palestincem) pa ne! Po Zertalovi je to začetek norosti izraelske države. Potem pravi, da jo je groza zato, ker Izrael »ne zna urejati konfliktov, ker noče miru«. Zakaj noče miru? »Ker jo je miru strah. Ker se boji živeti, ker praznuje smrt namesto življenja. Ker postaja teokratska, neusmiljena zavojevalka.« (Mojo državo je strah miru, boji se živeti, intervju z izraelsko zgodovinarko Idith Zertal; Ervin Hladnik Milharčič, Dnevnik/Zelena pika, 16. september 2006.) Ker torej ponavlja zgodovino nacistične Nemčije – kajpak v drugačnih razmerah, a z enako logiko.
Kako je do tega prišlo? Holokavst je pomenil razčlovečenost, judovsko ponižanje v Evropi, po vojni pa je iz tega nastala potreba po kompenzaciji, ne pa potreba po premisleku (tudi lastne soodgovornosti ) in potreba po pieteti do lastnih žrtev! Izkušnje, ki so jo doživeli, Judi niso vzeli kot poduk, »da se kaj takega ne bo nikoli več ponovilo« – kar se ob spominu na holokavst pogosto izreka – temveč kot »zmagoslavje žrtev«, ki terjajo satisfakcijo, »plačilo« za svoje trpljenje in še enkrat plačilo, tj. lastno državo – zdaj tudi na račun drugih žrtev! Vojaška moč je postala simbol novega judovstva. Spomin na žrtve holokavsta pa se pri tem pozablja, izrabljene so za izraelsko nespravljivo politiko. Nespravljivo do tistih, s katerim bi morali in bi lahko živeli v miru, v sožitju, torej v spravi s Palestinci.
Bil pa je trenutek v izraelski zgodovini, ko bi se lahko začel novi začetek, to je bila politika Jicaka Rabina, ki je sklenil mir s Palestinci, razdelil ozemlje in zarisal možne dokončne meje Izraela, pa ga je ubil judovski cionistični fanatik. In je zmagala oblastna, avtokratska, do drugih nesočutna država – do danes!
Ostaja odprto vprašanje, kako se je holokavsta mogoče spominjati, ne da bi v njegovem imenu zahtevali kompenzacijo? Ostaja dilema: kako je mogoče doseči neko eksistencialno razmerje med pozabo in spominom, da bi lahko zasnovali novi začetek brez sovraštva?
Ob tem, ko se zavedamo enkratnosti holokavsta, pa vemo tudi, da je holokavst do skrajnosti radikalizirano sektaštvo med ljudmi, zato ob njem pomislimo na naše razmere: na domači nacionalizem v odnosu do neslovenskih državljanov oziroma prebivalcev, in še posebej na »zmagoslavje premaganih«, kakor so svoj poraz razglašali nekdanji domobranci ob petdesetletnici osvoboditve: to je zanje pomenilo zahtevo po kompenzaciji, satisfakcijo – ne glede na dejanski pomen kolaborantskega domobranstva in ne glede na njihovo soodgovornost za našo hibridno državljansko vojno med II. svetovno vojno. Po uvedbi demokracije, še posebej po osamosvojitvi, je bil čas za nov začetek družbenih odnosov, saj smo vsi – vsakdo po svojih sposobnostih in interesih, tudi različnih, pa končno vendarle v imenu vseh – osnovali svojo državo Slovenijo, državo slovenskega naroda in vseh njenih prebivalcev. Lahko bi začeli s pieteto do vseh naših žrtev in spoštovanjem človekovih pravic in državljanskih svoboščin vseh in vsakogar v naši državi, lahko bi torej začeli s spravo, pa vse bolj zapadamo v obračunavanje za dejanske in namišljene krivice, storjene s strani komunistične oblasti med in po vojni. Torej smo šli po izraelski poti sovražne sektaške in vojaške logike, po poti graditve novega avtoritarnega, če ne tudi totalitarnega sistema desne provenience. Želeno paktiranje sedanje vlade s sektaškim in norim Trampom je iz te politične paradigme logično. Tudi mi smo pred dilemo: ali demokracija in sprava ali sektaška, vojaška država? Ali bo utemeljena na protinacifašizmu, na narodnoosvobodilnem boju ali na kolaboraciji z nacifašizmom v spregi z klerokatolicizmom? Ta izjava se morda sliši pretirano in robustno, toda končno se izkaže, da je dilema prav to!
Spomenka Hribar
(spletna prireditev ob mednarodnem dnevu spomina na holokavst)
