DR. MATJAŽ KMECL-GRAŠKA GORA, 31. AVGUSTA 2019

Dr. Matjaž Kmecl,
podpredsednik ZZB NOB Slovenije, na 33. spominskem srečanju borcev, planincev in članov veteranskih organizacij na Graški gori – gori jurišev, 31. avgusta 2019

Najprej velja naš pozdrav mestu Velenju in njegovemu prazničnemu jubileju! Čestitke županom, še posebej zadnjima dvema: Srečku Mehu, ki je sploh doma tu blizu, in Bojanu Kontiču, da so tako dobro in uspešno vodili mesto v vseh teh letih! Kadar smo skupaj z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem in nanese beseda na ‘najlepše mesto’, zmeraj povem, da sta zame dve mesti najlepši, poleg Ljubljane tudi Velenje. – Obema je tudi skupno ponosno uporništvo!

Saj se je tu, v tej dolini, začel narodnoosvobodilni upor že zgodaj leta 1941; Šoštanj je bil sploh naše prvo osvobojeno mesto, pa čeprav samo za en dan; v tej dolini je zrasel eden najodličnejših partizanskih poetov Kajuh, tu ga je, še ne 22- letnega, zemlja spet vzela vase, ubitega iz kolaborantske puške; dopoldne si je bilo mogoče ogledati, kje je stal prvi ‘partizanski sanitetni objekt’, ‘Izakova bolnica’, nedaleč od tod, v Cerkovcah. Itd. itn. Upor proti smrtnemu sovražniku se med Slovenci pač ni začel šele po seji odbora OF 26./27. aprila v Ljubljani; spontano in ne da bi kdo posebej zapovedal slovenskim ljudem, se je začel na vsem slovenskem ozemlju; med prvimi tudi tu, v tej dolini. – Veliki marš XIV. Divizije – tudi čez Graško goro – pa velja sploh za prvo veliko vojaško akcijo znotraj Hitlerjevega rajha. – Slovenski ljudje so poznali in poznajo svojega zgodovinskega sovražnika. Vsi vemo, kako je Hitler osebno priletel že prve dni zmage nad Kraljevino Jugoslavijo v Maribor naročit, da je treba to deželo dokončno napraviti nemško; vemo tudi, kaj je potem sledilo: množičen izgon vseh ‘nevarnih’ Slovencev – čez 30.000 – in streljanje vseh preostalih, četudi najbolj nedolžnih – kot talcev. Velenjski zgodovinar Milan Ževart je zbral podatke in poslovilna, pisma 1600 štajerskih talcev – naj jih vsaj malo kdaj pogledajo vsi tisti anonimni politikanti in njihovi pobalinski pedeli, ki danes pljuvajo po njih in se na njihovih grobovih gredo ‘demokracijo’! To je 1600 človeško več kot tragičnih zgodb! – Ali pa naj jih berejo tisti pleskarski packači, ki na skrivaj – skrivajo se zato, ker vedo, da gre za gnusobo – mažejo spomenike epsko junaški generaciji Slovencev!

Jaz, in prepričan sem, da skoraj vi vsi, smo ponosni nanje! Pa ne samo mi, vsaj 40.000 članov današnje borčevske organizacije! – Malo takšnih rodov smo premogli, Cankar je takšne videl samo puntarske kmete pred stoletji. – To je bil rod, ki si je upal v čez in čez od strahu podelani in pomračeni Evropi reči, in to z dejanji: ne rabimo nobenega firerja, nobenega ibermenša! Hočemo biti sami svoj gospodar na svojem! – In še malo pozneje, ista generacija: nobenega hozjajina nočemo! Na svoji zemlji smo svoj gospodar! In najbrž bi tudi danes rekli: Bomo že prestali vpitje ‘Amerika first’ in njenega avtorja. – Iz zadnje vojne naprej vemo, koliko in kaj so vredni tako imenovani ‘zavezniki’; med vojno, ko jim je bila naša partizanska vojska koristna, so jo hvalili – že prve dni po skupni zmagi pa so nas s silo nagnali iz Koroške, ter naredili vse, da bi čim več Slovencev, še malo prej njihovih najzvestejših zaveznikov, ostalo tudi na zahodu ‘zunaj’ narodnih mej – od Trsta do Rezije. Prav zadnje dni govori zbujeni zgodovinski spomin, kako nam je pravico do Prekmurja in celo Bleda z jeseniškim kotom zagotovil predsednik Wilson – in to le malo manj kot zasebno prijateljsko.

Tako je pač to – z zgodovino in politiko: slejkoprej vidijo v nas drobiž z majhno menjalno vrednostjo. Če ne bomo zmeraj spet sami poskrbeli zase, stisnili zobe in kljubovali, se lahko hitro poslovimo od zgodovine. In v tem je tolikšna vrednost NOB – ker je zgled, da to moremo in zmoremo. Moremo tudi ko je najhuje in ko se zdi, da nam ne preostane kaj drugega kot pobeg iz lastne usode. – V tako imenovanem novoliberalnem svetu, ki samo kupuje in prodaja in je to njegovo sveto pismo, je nevarnost za maloštevilne skupnosti še večja. V njem je lahko prodajna in nakupna roba celo takšna celina, kot je Grenlandija – zakaj bi potem bilo prizaneseno nam, ki živimo v nevarnem trebuhu Evrope?!

Zato morebiti lahko celo rečemo: Prihaja čas, ko bomo zmeraj bolj potrebovali navdih NOB! Celo z vsemi napakami in zmotami njegovih vodij, pa ne samo njih, temveč tudi vseh drugih posvetnih in cerkvenih voditeljev. – Do takrat pa pač upajmo, da bo naš planet, naša ljuba Zemlja, zdržala vnebovpijočo človeško pogoltnost, ki ji danes grozi, da jo sesuje, pogorišče Amazonije in vse tiste tisoče atomskih bomb, s katerimi svetovni žandarji in celo žandarčki skrbijo za nemoteno grabežljivost.

Zdaj se zanašamo še zmeraj na dobro in razum v človeku, na pamet in prijaznost – in zato še toliko bolj cenimo svojo partizansko generacijo – oni so imeli vse to; imeli so ponos, poštenje, vero v svobodo in enakopravnost narodov. – Mogoče ste vseh takšnih in podobnih besed že siti, toda moramo si jih kar naprej ponavljati. Mislim si, da smo v imenu teh vrednot tudi danes zbrani na Graški gori, gori jurišev – to ni gora jurišev sovraštva in nestrpnosti, temveč gora samozavesti, kljubovanja, človečnosti.

Zato hvala vsem, da ste tukaj! Ali po Kajuhu: Le hlapci cvilijo ponižno…. Mi ne! Mi smo borci!