Govor dr. Jožeta Pirjevca, člana predsedstva ZZB za vrednote NOB Slovenije na spominskem srečanju v Vrtu spominov in tovarištva na Petanjcih, maja 2016
Dr. Jože Pirjevec
Spoštovani in dragi prijatelji, Vrt spominov in tovarištva, kjer smo zbrani, je nastal iz solz in trpljenja. Solz in trpljenja matere Apolonije, ki je izgubila dva sinova v vihri druge svetovne vojne in je na tragedijo, ki jo je prizadela, odgovorila tako, da je jeseni 1946 zasadila pred domačo hišo dve vrbi žalujki. Ta gesta ima v sebi dvojno sporočilo: je z ene strani izraz bolečine, a obenem tudi vere v življenje. Kajti, kdor zasadi drevo, gleda v letne čase, ki bodo prišli, v katerih bo drevo brstelo, cvetelo, raslo. Mati Apolonija se ni zmotila, kajti njen preživeli sin Vanek, je njeno delo nadaljeval, sadil je novo in novo drevje in grmičevje in v letih ustvaril to naravno umetnino, ki hoče biti »vsem mrtvim borcem proti fašizmu in nasilju v večni spomin, živim v stalni opomin«. Dovolite, da se v svojem današnjem govoru navežem na ti dve besedi – spomin in opomin – in da iz njiju razvijem nekaj misli o naši preteklosti, sedanjosti in bodočnosti.
Naprej spomin. Slovenci smo v stoletju, ki je minilo pred šestnajstimi leti, doživeli tri vojne. Vse tri so s svojo razdiralno močjo zaobjele naše ozemlje. V prvi smo bili brezpravna raja, poslana na fronto za interese, ki niso bili naši, in za obrambo dinastije, ki ni znala zagotavljati enakopravni razvoj vseh svojih narodov. Kljub temu pa je njen propad tudi nas prizadel, saj so nas zmagovalci obravnavali kot premagane in nas neusmiljeno razkosali na štiri države. Od teh si samo kraljevina Jugoslavija ni programsko zastavljala za cilj, da nas izniči. Tisti del našega naroda, ki je prišel na Primorskem pod Italijo, na Koroškem in v Prekmurju pa ostal v Avstriji oziroma na Madžarskem, se je kmalu moral soočati z nacionalizmom, fašizmom in nacizmom, kar pomeni, da smo Slovenci med prvimi v Evropi občutili pritisk totalitarnih ideologij, ki so slonele na dogmi, da je človeško občestvo džungla, v kateri ima močnejši pravico, da podvrže šibkejšega. Tej dogmi smo se z orožjem v roki postavili po robu, najprej na Primorskem s tigrovskim gibanjem, po izbruhu druge svetovne vojne, razpadu Jugoslavije in njenem razkosanju med silami Osi, pa v vsem našem bivanjskem prostoru. Šlo je za od obupa pogojeno dejanje na smrt obsojenega naroda, ki pa je z njim izražal tudi svoj ponos in pripravljenost na žrtvovanje, tudi za ceno življenja posameznih članov. Slovenci smo z narodnoosvobodilnim bojem dokazali, da nismo hlapci, temveč suveren osebek, ki ne dovoli več, da bi z njim ravnali kot z brezpravno rajo tisti, ki so močnejši, agresivnejši in številčnejši. Če primerjamo prvo in drugo svetovno vojno, moramo torej ugotoviti, da je v kratkih dvajsetih leti prišlo v kolektivni zavesti velikega dela našega naroda do kvalitativnega skoka, ki je bil odločilen tudi za našo držo v tretji vojni, v katero smo bili vpeti v dvajsetem stoletju, ko je izbruhnil osamosvojitveni spopad z Jugoslovansko ljudsko armado. Ta epizoda je trajala le nekaj dni in še zdaleč ni terjala toliko žrtev in gorja kot sta jih terjali prva in druga svetovna vojna, je pa bila kljub temu travmatična, saj smo se trgali od jugoslovanske skupnosti, v katero smo dolgo časa verjeli in jo z drugimi sorodnimi narodi gradili. Toda tudi v tem primeru je prevladala zavest, da sloni naš upor na vrednotah zahodne civilizacije, demokracije v prvi vrsti, in da je zato upravičen.
Ker smo v tednu, ki ga zamejujejo tri pomembni datumi naše novejše zgodovine, osvoboditev Trsta 1. maja 1945, ustanovitev narodne vlade Slovenije 5. maja in nato vkorakanje partizanske vojske 9. maja v Ljubljano, naj rečem še nekaj besede o drugi svetovni vojni in naši vlogi v njej. Šlo je brez dvoma za odločilni spopad med civilizacijo, kakršno je ustvarila Evropa v tisočletjih, in pozitivističnim gledanjem na svet, ki je v imenu volje do moči odklanjal njene bistvene ideale svobode, bratstva in enakosti. V tem boju so nekateri Slovenci, posebno katoliške usmeritve, preplašeni od moči Hitlerjevega Tretjega rajha, klonili in se v kontradikciji s svojo lastno vero in vestjo dali zapeljati v kolaboracijo. Najbolj zavesten in izobražen del našega naroda pa se je odločil za upor, čeprav so bili med njegovimi organizatorji tudi komunisti, na katere je vrglo senco trinoštvo, kakršnega je udejanjal Stalin v Sovjetski zvezi. Toda v trenutku, ko so stoletni gospodarji: Nemci, Italijani in Madžari zasedli osrednji del našega ozemlja in ogrožali njegov obstoj, ni bilo mogoče misliti na strahote Stalinovega režima, temveč je bilo treba računati na moč ruskega naroda, s katerim so stopile v zavezništvo tudi zahodne liberalne demokracije. V upanju pač, da bomo s skupnimi silami premagali hitlerjanskega Antikrista in po zmagi zgradili nov, pravičnejši svet. To upanje se ni povsem udejanjilo, pri čemer pa je treba vendar reči, da smo Slovenci s sodelovanjem v titanskem boju utrdili svojo identiteto v družini evropskih narodov in si zagotovili meje, ki skoraj sovpadajo z idealom Zedinjene Slovenije. Če tega ne bi storili med leti 1941 in 1945, bi se nam kasneje nikoli več ne posrečilo.
Dovolite, da se v sklepu, dotaknem še druge besede, ki sem jo poleg spomina vzel kot izhodišče za današnje razmišljanje: namreč opomin. V drugi polovici prejšnjega stoletja je tudi zaradi strahot druge svetovne vojne, ki jih je s holokavstom zagrešil najbolj intelektualno razvit narod v Evropi, nemški narod, zašla v krizo ideja razsvetljenskega in romantičnega kova, da je zgodovina človeštva v znamenju razvoja in napredka. Z njo tesno povezana ideja revolucije, je tudi izgubila na privlačnosti, kajti nasilje, ki ga neizbežno prinaša, se zdi vedno manj sprejemljivo. Po padcu Berlinskega zidu in polomu realnega socializma, kakršnega je utelešala Sovjetska zveza, se je celo zdelo, da zmagoviti kapitalizem nima alternative in da je zaradi tega konec zgodovine, kakor je dejal politolog Francis Fukuyama. V resnici se je izkazalo, da ni tako. Velikanski razkorak, ki obstaja med bogatim, v materialne dobrine zagledanim in od tehnološkega napredka zavzetim Zahodom, ter revnim tretjim svetom, predvsem v Afriki in na Bližnjem in Srednjem Vzhodu, je sprožil mehanizem, s katerim nismo računali. Prišlo je do naskoka obubožanih množic na evropsko oazo blagostanja in do sovražnega odnosa do njenega modela civilizacije, ki se izraža v islamskem ekstremnem fanatizmu. Jaz interpretiram slednji fenomen kot revolucijo, ki na žalost nima progresivne, ampak retrogradno vsebino, saj muslimanske množice, zajete v bubo religije, ki ne pozna kritičnega branja svetih tekstov, ne znajo izpovedati svojega protesta drugače kot na primitiven in nasilen način. To situacijo je Zahod v veliki meri sam ustvaril s svojo nespametno, plenilsko politiko v Afriki in v državah Bližnjega in Srednjega Vzhoda, pri čemer danes ne zmore odgovoriti na reakcijo, do katere je prišlo, če ne z bodečimi žicami in s populističnimi in neofašističnimi parolami. V ta kontekst je vključena tudi naša Slovenija, kar občutim kot sramoto. Vprašanje, ki se zastavlja, je, kam to pelje. Očitno v konfliktno situacijo, ki narekuje tudi papežu Frančišku strah pred izbruhom tretje svetovne vojne. Mislim, da se moramo vsi, ki se zavedamo grozot preteklosti, nad njegovim svarilom zamisliti in iskati izhod iz slepe ulice, v katerega je zašla naša družba. To pomeni, da moramo kritično prevrednotiti gospodarske in politične strukture časa, v katerega smo vpeti. Rekli boste, da mala Slovenija ne more storiti dosti. A jaz sem prepričan, da v Evropi in tudi v ZDA ni malo ljudi, ki se zavedajo kritičnosti trenutka in ga hočejo premostiti v iskanju pravičnejšega sveta. Tistega, ki je bil naš ideal v dobi narodnoosvobodilno borbe. Zasadimo na vrtu spomina in tovarištva, predvsem pa v naših srcih in pameti drevo univerzalnega bratstva!
