LJUBLJANA, 4. julija 2019

Dr. Božo Repe
redni profesor, na otvoritvi razstave Okupirana Ljubljana: mesto ob meji, v atriju Mestne hiše v Ljubljani, 4. julija 2019

Spoštovani,
naj se najprej zahvalim županu Zoranu Jankoviću, ker nam je to razstavo omogočil; podžupanu profesorju Janezu Koželju za podporo pri projektu in otvoritev razstave; prav tako pa za vso pomoč županovemu kabinetu, še posebej pa vodji kabineta gospe Tanji Dodig Sodnik; Mestni upravi MOL – Oddelku za kulturo: vodji oddelka magistri Mateji Demšič, ter strokovnima sodelavkama Mateji Veble in Tamari Vodopivec. Zahvalo za pomoč pri organizaciji dolgujemo tudi bivšemu direktorju občine Vasji Butini.
Pri razstavi so nam s svojimi pričevanji pomagali: Vida Urgl, Milena Zalokar, Jožefa Kržan, Izidor Slevec, Andreja Rome, Marko Ličina, Miklavž Komelj, Marinka Jelenko in Metod Strojinc. Tudi njim gre seveda vsa zahvala.
To je naša peta razstava, ki jo postavljamo v okviru žal le triletnega projekta o okupacijskih mejah. Projekta, ki je po celi Sloveniji in tudi v medijih, osrednjih in lokalnih, izzval tolikšno pozornost, kot jo le malo kateri znanstveni projekt. Brez pretiravanja bi lahko rekel, da se je spremenil kar v nekakšno civilnodružbeno gibanje. Naše raziskovanje spremlja, v njem sodeluje in nas seveda tudi strogo, a dobrohotno nadzoruje nekaj tisoč ljudi.
Ljubljani smo dali, in ji bomo še, poseben pomen. Iz več razlogov. Prvi je ta, da je srce naše majhne, a neizmerno lepe kokoši, kakršno so oblikovale zgodovinske okoliščine. Marsikaj ji zamerimo. Ne državi, ki so jo generacije ustvarjale vse od nacionalnih emancipacijskih gibanj sredi 19. stoletja, temelj ji je postavil narodnoosvobodilni boj med drugo svetovno vojno, naša generacija pa je imela čast, da ta proces v srečnih zgodovinskih okoliščinah pripelje do konca. Ne zamerimo državi, ki je danes na zemljevidu sveta in tudi prepoznavna, česar si še pred nekaj desetletji ni bilo mogoče predstavljati! Zamera velja politiki, ki to državo slabo vodi skoraj trideset let.
Drugi razlog je v tem, da je bila Ljubljana med drugo svetovno vojno začetnik odpora in njegov simbol. Dokler je le mogla, center narodnoosvobodilnega gibanja. A je tudi kasneje v mestu ohranjala oblast Osvobodilne fronte.
Tretji razlog je v tem, da je nosilec libertarnih idej in idej socialne pravičnosti. V veliki meri pa s svojimi kulturnimi institucijami in spomeniki tudi pomemben nosilec zgodovinskega spomina vseh civilizacij, ki so živele in sooblikovale prostor, na katerem danes živimo. Pred leti je po daljnovidni odločitvi župana in mestnega sveta ekipa zgodovinarjev, ki sem jo imel čast voditi, na ljubljanskem gradu postavila stalno razstavo o slovenski zgodovini. Nekateri od kolegov, ki so tedaj sodelovali, so tu tudi danes. Razstava o slovenski zgodovini na Ljubljanskem gradu, ki jo je v našo svetovno prepoznavnost, kot še marsikaj drugega, prispevalo mesto Ljubljana, je postala neke vrste državno zgodovinsko ogledalo, saj si jo letno ogleda 80.000 turistov.
Smo majhna državna in nacionalna skupnost, vsega skupaj nas je le za predmestje kakšne evropske ali svetovne metropole. A pomen ni v velikosti, pač pa v duhu. Zgodovinskost in stvarnost izpričujeta, da so mesta, čeprav majhna, začetnik in nosilec civilizacije, pismenosti, vladavine prava, napredka. V sodobnem svetu so trdnjava človekovih pravic, zaščitnik manjšin in drugačnosti. To je in bo ostala tudi Ljubljana.
Danes na ljubljanskem gradu vihrata državna in mestna zastava. Samo enkrat in za kratek čas je tam klavrno visela bela zastava predaje. Cunja, ki ji še veter ni hotel pomagati. In samo enkrat je, odkar imamo svojo državo, v tem mestu prevladala ideologija izključevanja, revanšizma in lustracije. Ideja, ki temelji na reviziji mestne in narodne zgodovine. Ideja, ki je podobe junakov odporniškega boja hotela zamenjati z nekimi drugimi podobami. Tedaj so žagali in odstranjevali simbole uporne Ljubljane. Hoteli so popačiti tisto, na kar je v sodobni zgodovini najbolj ponosna in kar že desetletja združuje Ljubljančanke in Ljubljančane, pa tudi druge državljane Republike Slovenije. Ne samo ob praznikih in obletnicah, pač pa vsak dan. Pot spominov in tovarištva. Pot, ki poteka tam, kjer so bile nekdaj žice, bunkerji in mine, s katerimi so hoteli zatreti uporni duh Ljubljančank in Ljubljančanov in vseh Slovencev. Že po nekaj tednih okupacije so z najvišjih točk mesta visele zastave upora. Zastave z rdečo zvezdo, ki ji prav danes Ljubljana s koncertom znova izkazuje svoje spoštovanje. Požagani drogovi so danes tam, kjer morajo biti. Znova kažejo, da je Ljubljana mesto heroj. Veliko mest in krajev v Sloveniji je bilo obdanih z žico. Tudi to odkrivamo z našimi raziskavami. A Ljubljana je prva in najbolj prepoznavna in upamo, da bodo s počastitvijo spomina na podoben način tudi drugi sledili njenemu zgledu.
Tisto, kar je najbolj sprevrženo v tej ideologiji, je relativizacija vzrokov in posledic. Relativizacija trpljenja. Nekakšno vrednostno rangiranje: naše žrtve so več vredne kot vaše. Ali v drugi različici nekakšna grobna kultura mrtvih, ki naj prevlada nad kulturo živih. V smrti smo vsi enaki. Res je, smo. A s tem ne moremo zanikati, kaj smo bili in kaj smo počeli za časa življenja. To je zapisano v zgodovinskem spominu. Spomenike je mogoče odstraniti. Ali oskruniti. Zgodovinskega spomina pač ne.
Naša raziskava se ne ukvarja z ideologijo. V ekipi so mladi ljudje, polni energije, ki imajo svoj pogled – čeprav so zgodovinarji – usmerjen v prihodnost. Skozi vsakdanje življenje hočejo pokazati in opozoriti, kam vedno znova pripeljejo vojne, sovraštvo, izključevanje. Življenje ljudi, ki so jih okupacijske meje postavila pred težke izbire ali pa za izbiro sploh ni bilo možnosti. Hočejo pokazati, kako se vsakič znova znajdejo za ali pred bodečimi žicami, ki jim za vedno spremenijo življenje. In opozoriti, da se vse začne z besedami.
Ljubljana ni bila le okupirana in obdana z žico in še znotraj mesta razdeljena z ovirami in na stroge kontrolirane sekcije. Bila je tudi razdeljena. Tako kot Berlin ali Görlitz po drugi svetovni vojni na nemško-poljski meji, pa naša Gorica na jugoslovansko-italijanski. Ljubljana je bila med drugo svetovno vojno obmejno mesto med tisočletnim nacističnim rajhom in fašistično Italijo, ki je želela biti nov rimski imperij. Večji del mesta je pripadel Italiji, predmestja in veliki deli tedanje ljubljanske občine pa Nemčiji. Meje so bile le nekaj kilometrov od tukaj. Potomec tedanjih mejašev Metod Strojinc, ki na Kašeljskem griču ohranja spomin in kulturno dediščino na tiste čase, je našemu sodelavcu dr. Božidarju Flajšmanu pričal takole: »Ta gozd je bil požagan in požgan, ves les pa je bil poslan v Nemčijo preko tovorne postaje v Zalogu /…/.To je bila obmejna karavla v kateri so Nemci imeli tudi svojo konjenico. Tukaj je bil bel pesek in štale s konji. Tukaj, kjer je njiva pa je bilo vojaško strelišče. Ko sem oral njivo, je bilo notri na stotine in stotine praznih nabojev… Babica je takoj vonji stopila na obmejno nemško mino. Eno nogo ji je odtrgalo nad kolenom, drugo pa pod kolenom. Na roki pa ji je odtrgalo kazalec.«
Kaj lahko bolj prepričljivo kot taka pripoved o materi, ki je pred tem, skupaj z otrokom, preživela izgon v Nemčijo – in podobnih zgodb smo zbrali na desetine – pove o nesmiselnosti vojne? Kaj lahko bolj prepričljivo pokaže, kam pripelje jezik sovraštva?
Večni fašistični rimski imperij je na slovenskem ozemlju trajal slabi dve leti in pol, nacistični tisočletni rajh pa štiri leta. Končale so ga partizanske brigade, za katere ni bilo ne pregrad in ne mej, kot pravi najbolj znana partizanska pesem.
Danes sosednje države v fašistični maniri in ob tihi asistenci dela domače politike ali anemičnosti ter relativizaciji dogajanja s strani dela druge – tja do najvišje funkcije v državi – znova stegujejo kremplje po slovenskem ozemlju. Prepričani smo bili, da bo legendarni pozdrav Osvobodilne fronte in partizanske vojske: Smrt fašizmu – Svoboda narodu! ostal le na zaprašenih zgodovinskih dokumentih. Žal ni tako. V novih časih, v katerih si mnogi nadevajo zaprašena oblačila iz tridesetih in štiridesetih let 20. stoletja , znova postaja aktualen.
Hvala.