Dr. Ljubica Jelušič, podpredsednica ZZB NOB Slovenije na spominski slovesnosti ob 76 – letnici zmage v Jelenovem žlebu, 30. marca 2019 v Ribnici.
Dragi tovariši in tovarišice, cenjeni zbor,
V veliko čast mi je pozdraviti vas na slovesnosti, ko slavimo 76 obletnico slavne partizanske zmage v Jelenovem žlebu. Zahvaljujem se Organizacijskemu odboru spominske svečanosti in še posebej generalu Ladu Kocijanu, borcu Gubčeve brigade. Hvala Združenju ZB za vrednote NOB Ribnica, Zvezi veteranov vojne za Slovenijo ter Zvezi častnikov Dolenjske in Bele Krajine za organizacijo in sodelovanje na prireditvi. Moj poklon vsem praporščakom in praporščakinji. Spoštovanje izrekam tudi vsem drugim borcem in aktivistom OF, ki ste danes z nami. V veliko čast nam je, da v svoji sredi lahko pozdravimo predsednika državnega zbora RS, mag. Dejana Židana, evropsko poslanko mag. Tanjo Fajon, evropskega poslanca dr. Igorja Šoltesa in poslanca v DZ Predraga Bakoviča. Hvala občini Ribnica in županu Samu Pogorelcu za pomoč pri organizaciji prireditve ter prejšnjemu županu za že tretjo obnovo spomenika v Jelenovem žlebu, v Malih Belih Stenah.
Ko gledamo med nami nekdanje borce in aktiviste OF, ne moremo mimo ugotovitve – sedaj po 76 letih – da so bili ti naši borci takrat izjemno mladi. Danes bi jim rekli kar otroci. Vi, spoštovani župan, ste z 32 leti med najmlajšimi župani v Sloveniji, ti borci pa so bili pravi otroci. Lado Kocijan je bil v bitki na Jelenovem žlebu dobrih 17 let star. Pa je bil že prekaljen borec, komandir voda. Nekoč nam je kot učitelj na obramboslovju pripovedoval, kako je šestnajstleten, v partizanih nosil kotel, ker je bil premlad in predroban za puško. In kako se je javil na vse nevarne naloge, da bi le prišel do svoje puške in se rešil kotla. Danes je tu z nami in vemo, da je prav on preživel bojni pekel Jelenovega žleba kot komandir voda in kot ranjenec 2. bataljona Gubčeve brigade, tistega bataljona, ki se je spopadel z Italijani v spopadu v srečanju!
Spoštovani udeleženci spominske svečanosti,
26. marca 1943 navsezgodaj zjutraj so se borci Gubčeve, Cankarjeve, Tomšičeve in Šercerjeve brigade spopadli s pripadniki bataljona iz italijanske divizije Macerata. Partizanske enote so bile v nenehnih bojih že celo zimo 1942/43, njihova protiofenziva se je začela z napadom na Suhor 26. novembra 1942. Borci so bili utrujeni, lačni in prezebli, a v štirih mesecih bojevanja so se utrdili in izurili v gibljivosti in poznavanju terena, ojekleneli so v spoznanjih, da se morajo boriti ne le proti vse bolj manevrsko sposobnim italijanskim silam, temveč tudi proti belogardističnim posadkam. Italijanski poveljnik divizije Macerata je dobil pomembne okrepitve v dveh bataljonih prostovoljcev in prav okrog 25. marca je predvideval odločilni spopad s partizanskimi silami na Veliki gori ter njihovo uničenje. Eden od obeh bataljonov je obtičal na cesti pod Malo Belo steno na Veliki gori, kjer se je zjutraj 26. marca spopadel z borci 2. bataljona Gubčeve brigade.
Ko govorimo o bitki v Jelenovem žlebu, govorimo o štirih partizanskih brigadah Dolenjske operativne cone, ki ji je poveljeval izkušeni poveljnik Milovan Šaranović, dejansko pa so v neposredne boje lahko vstopili le po en bataljon iz Gubčeve, Cankarjeve in Tomšičeve brigade ter patrulja partizanov iz Šercerjeve brigade. Vsaka brigada je morala po en bataljon nameniti prenosu ranjencev, en bataljon pa je skrbel za izvidovanje in zaščito. Proti bataljonu Macerata s 480 zelo motiviranimi in izurjenimi vojaki se je dejansko borilo le kakih 360 partizanov. Vendar so bili partizani hitrejši v zavzemanju odločilne kote na vrhu Malih Belih sten ter bili so drznejši v napadih na italijanske zaklone. Italijanske izgube so bile 106 mrtvih in 102 ranjena, veliko ranjenih je ostalo v skalovju, kjer so pomrli tudi kasneje v dneh po bitki. Nekaj se jih je pobilo v breznih v paničnem strahu, ko so bežali preko prepadnih sten. Na partizanski strani je bilo okrog 20 ranjenih, padlo jih je pet, med njimi izkušeni borci, komandirji in politkomisarji, ki so bili v prvih bojnih vrstah. Partizanske enote so pridobile ogromno novega orožja in streliva ter druge opreme, ki so jo borci nujno potrebovali. Tudi mnogi primorski partizani, ki so bili poslani na Dolenjsko, da bi se tam urili v boju in prišli do orožja, so se prav po tej bitki uspešno oborožili.
Gledano skozi številke je bila bitka v Jelenovem žlebu popolna partizanska zmaga. Imela je tudi velik moralni učinek, saj se je znova okrepilo zaupanje med ljudmi v partizanske enote. Ne moremo pa mimo nekaterih spoznanj, ki so jih udeleženci bitke v svojih pričevanjih izpostavili. Namreč, ko je bilo bitke konec in so pobite italijanske vojake razporedili po jasah, so se mnogi prvič v življenju srečali s toliko padlimi vojaki. Številni starejši, že izkušeni, in zelo mladi, so ležali tam, izgubljeni v skalovju Velike gore. Le kaj jih je prignalo v tisti hrib, presekat pot partizanom, tako daleč stran od njihovih domov nekje v Italiji in tako daleč v hribovju nad Ribnico, kjer je bila njihova postojanka? Zakaj so se tako zagrizeno borili za preboj skozi partizansko obkolitev, zakaj je bil ukaz pomembnejši od zdrave pameti? Prignala jih je vera v fašizem, bili so prostovoljci, globoko zaverovani v veličino svojega naroda, ki ima imperialne pravice na ozemljih sosednjih narodov. Fašizem v podobi skrajnega nacionalizma, nestrpnosti in sovraštva do drugih in drugačnih.
V zaključnih bojih na slovenskem ozemlju leta 1945 so partizanske enote odločilno porazile tako fašistične kot nacistične enote, niso pa mogle uničiti teh idej, globoko zakopanih v narode, ki so bili vzgajani in prepričani v svojo večvrednost. Danes se nam ponovno kaže moč takih ideologij. Po Evropi se krepijo skrajna gibanja in vstopajo v politični prostor na lokalnih, državnih in evropskih volitvah. Svoje skrajne in nestrpne poglede vnašajo v politični diskurz in v nasilne akcije. Mi si ne moremo zakrivati oči. Na slovenski zahodni meji nastajajo sedeži in manifestacije teh skrajnih skupin in strank. Voditelji desničarskih strank so v lovu po volilnih glasovih pripravljeni stopiti v pakt z njimi – bodisi v svojih govorih ali načinu delovanja. Ob kraških breznih objokujejo žrtve, ki jih tam nikoli ni bilo. Povzdigujejo fašistične voditelje in pozabljajo na zemljepisne ter dogovorjene meje med državami. Evropa brez meja je za njih Evropa imperialnih apetitov in ponovno obujenih prostorskih potreb.
Naš politični prostor je pri tem razdeljen – nekateri glasno opozarjajo in opozarjate na nevarnosti novega fašizma v političnem jeziku, nekateri raje udrihajo po tistih prvih, in se klanjajo pred neiskrenimi opravičili. Tretji hodijo razbijat in uničevat spomenik v Jelenov žleb, tako da so ga letos člani ZB Ribnica že v tretje postavili. Četrti bodo, upam, v prihodnje šli pred evropsko politiko povedat, da je Slovenija sicer majhna država, a na njenem ozemlju so naši partizanski predniki odločilno porazili fašistične in nacistične enote. Ne vemo, kaj bo huje – govoriti pred praznim evropskim parlamentom ali govoriti pred vsemi skrajneži, ki se bodo prebili tja.
In na tem novem bojnem polju smo tudi vsi mi tukaj.
Nismo samo neme priče hrabrega boja partizanov v Jelenovem žlebu! Smo tudi varuhi njihove zmage. Sem nismo prišli v tišino pokopat svoje zmagovite zgodovine! Prišli smo si povedat, da se boj s fašističnimi ideologijami nadaljuje. Porazimo pa jih le tako, da gremo ljudje svobodne volje in duha na evropske volitve, množično, in se zoperstavimo tajanijem, salvinijem, ligam, le-pen-kam in onim, ki so z lažnivo propagando pripeljali naše zaveznike iz druge svetovne vojne, Britance, na rob mednarodnega posmeha.
Evropa je naša. Evropska ideja je zrasla na antifašizmu, na medsebojnem spoštovanju in strpnosti. Zato so danes prav zdaj na sestanku v Sežani predstavniki antifašističnih in borčevskih organizacij iz Slovenije, Italije, Hrvaške in Avstrije, govorijo o skupnem boju in novem zavezništvu. Želimo si nove energije in idej o skupnem nastopanju proti istemu zgodovinskemu sovražniku – skrajnemu nacionalizmu in fašizmu!
Tovariši – v naših rokah je prihodnost, naši predniki so naša moč. Ne pozabimo, za kaj so se borili in koliko so žrtvovali. Smrt fašizmu – svoboda narodu!
