Dr. France Križanič
Govor dr. Franceta Križaniča, podpredsednika ZZB za vrednote NOB Slovenije na slovesnosti ob Dnevu upora v Črnučah, 21. aprila 2016
V teh dneh proslavljamo 75. obletnico ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Organizacije, ki jo je največja generacija (izraz je ameriški, a velja brez dvoma tudi za nas) oblikovala za spopad s fašistično agresijo. V tem soočenju se je sčasoma vzpostavila armada 30 do 38 tisoč partizanov in s kombinacijo gverile ter manevriranja večjih enot (brigad in divizij) sprejela boj proti okoli 125 tisoč pripadnikom sil osi nameščenih od Trsta do Lendave ter od Celovca do Brežic. Po oceni direktorja inštituta za novejšo zgodovino in našega glavnega poznavalca vojaške zgodovine prof. dr. Damjana Guština so na slovenskem bojišču sile osi izgubile do 12.200 vojakov – do 8000 nemška vojska, 2700 različne kolaborantske formacije in 1500 italijanska vojska – medtem ko je imela partizanska stran 28.400 padlih. Razmerje med partizanskimi (torej zavezniškimi) žrtvami in izgubami sil osi je bilo podobno kot na vzhodni fronti ali pa na italijanskem bojišču.
S končno zmago narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije, to je s sodelovanjem pri zajetju von Lehrove armadne skupine ter osvoboditvi Trsta, je slovenski narod nastopil kot subjekt v mednarodnih odnosih in s tem vzpostavil zgodovinsko ter mednarodno-pravno osnovo svoje državnosti.
Kako se je OF leta 1941 lahko sploh pojavila, na čem je gradila in kakšne temelje je po zmagi v 1945 postavila? Kaj je zraslo iz teh temeljev?
Ocenjujem, da so Slovenijo od začetkov državne organizacije do nastanka osvobodilne fronte opredelile:
- državnost fevdalnega tipa v nasprotju z etnično osnovo, kot jo je določal v narečja razcepljen jezik alpskih Slovanov;
- zaustavitev prodora Madžarov (povezava fevdalnih gospostev pretežno na območju poseljenem z alpskimi Slovani v veliko Karantanijo) in Turkov (povezava fevdalnih dežel zopet na območju pretežno poseljenem z alpskimi Slovani v t.i. Notranjeavstrijske dežele);
- polom velikega slovensko-hrvaškega kmečkega punta in s tem neuspela odprava fevdalnih odnosov (za razliko od Anglije, Nizozemske ali Švice je pri nas nastopila druga faza fevdalizma);
- koncept zedinjene Slovenije v 1848;
- umetno omejevanje razvoja in akumulacije kapitala po 1848 (zemljiška odveza z odplačilom, brez univerze in brez pomembnejših podjetij, zlasti bank in zavarovalnic – odliv akumulacije v tujino);
- eksodus prebivalstva med 1880 in 1910 – 300 tisoč odseljenih (60 – 70% naravnega prirasta);
- gospodarsko zelo dobro pripravljen vstop v Kraljevino SHS – prevzem kontrole nad podjetji v tuji lasti s posebnim pravnim instrumentom – sekvestrom (začasno upravljanje premoženja);
Med obema vojnama je nato vzklila samozavest našega prebivalstva. Gre za samopodobo gospodarja, ki se zaveda svojih sposobnosti in svojega mesta v svetu. To samozavest je bilo zlahka opaziti v kulturni in znanstveni ustvarjalnosti, pa tudi v športu. Univerza, Akademija znanosti in umetnosti, profesionalna gledališča, knjižna in likovna dela najvišje kakovosti, osvajanje zlatih olimpijskih medalj, gradnja športnega centra z infrastrukturo za doseganje svetovnih rekordov. Naj mi bo dovoljeno, da ob tej priložnosti, seveda povsem subjektivno, med ustvarjalci izpostavim Frana Milčinskega. Za Slovence je namreč to kar je za Američane Mark Twain. Eden in drugi sta na svet gledala s humorjem svobodnega človeka.
Na teh izkušnjah in s tega vzdušja je izrasla Osvobodilna fronta slovenskega naroda in si poleg poraza fašistične agresije zastavila celo vrsto ciljev. Med njimi tudi prevzem oblasti na slovenskem ozemlju, kot glavni atribut države. OF je to šesto temeljno točko svojega programa iz novembra 1941 dosegla z organizacijo federalne države Ljudske republike Slovenije, kasneje preimenovane v Socialistično republiko Slovenijo, ves čas pa z ustavno zagotovljeno možnostjo izstopa iz jugoslovanske federacije. Ta določba je bila leta 1991 z uvedbo samostojne države tudi izvedena.
Gledano z narodnogospodarskega vidika lahko dosežke in mejnike v državi nastali po zmagovitem odporu okupatorjem v II. svetovni vojni opredelimo:
- industrializacija v Socialistični republiki Sloveniji z vsemi nastavki za gospodarski razvoj tudi na postindustrijski ravni (kulturna, šolska, znanstvena, zdravstvena, socialna, varnostna infrastruktura);
- kratkoročno gospodarsko dobro pripravljena osamosvojitev 1991(lastna valuta, nov investicijski cikel);
- zamuda pri uvajanju sodobne razvojne politike (brez spodbud raziskovalni in razvojni aktivnosti v gospodarstvu, majhne spodbude uvajanju novih podjetij, izdelkov ali novih tehnologij v obstoječih podjetjih);
- uvedba te politike šele po vstopu v EU (vezano na kriterije pri koriščenju evropskih sredstev ter z odločitvijo Pahorjeve vlade, da spodbuja zlasti razvojne programe v gospodarstvu) – ustvarjanje velikega presežka v menjavi s tujino in na izvozu temelječa gospodarska rast;
- neustrezna regulacija bančnega sistema kot podlaga za tretjo fazo privatizacije – tokrat razprodaje slovenskega gospodarstva.
Slednje predstavlja izziv za sedanjo generacijo in njen preizkus ali bo sposobna nadaljevati izvajanje 4. točke programa OF: »Ustvarjanje novega lika aktivnega slovenstva v boju za svoje narodne in človeške pravice«. Avtorstvo te točke pripisujejo Edvardu Kocbeku. Osvobodilna fronta slovenskega naroda je z nastankom in vztrajanjem v boju proti fašističnemu nasilju to programsko točko za obdobje takratne generacije izvedla.
Če gledamo gospodarske dosežke od 1945 (po zmagi OF) do 2015, vidimo, da se je število prebivalstva v Sloveniji povečalo za 639 tisoč ali za 45%. Leta 2015 je imela Slovenija blizu 19 tisoč evrov bruto domačega produkta na prebivalca in je bila po tem kriteriju na 16. mestu med članicami EU. Med njimi je bila na 6. mestu po investicijah za raziskave in razvoj v bruto domačem produktu, na 13. mestu po registriranih patentih na milijon prebivalcev ter na 5. mestu po deležu presežka izvoza nad uvozom blaga in storitev v bruto domačem produktu. Sodimo torej med gospodarsko razvite države, ki so na postindustrijski stopnji dosegle raven »družbe znanja« in se lahko kot take enakopravno kosajo s konkurenco na svetovnem trgu.
